AirBeletrina - So najljubše pesmi že napisane?
Refleksija 27. 8. 2019

So najljubše pesmi že napisane?

Robert Frost
MOJA NOVEMBRSKA GOSTJA 

Ko tu je, moji Tožnosti
turobni ti jesenski časi
so lepši od vseh drugih dni;
saj ljubi drevje, ki vení;
sprehaja se po grezni jasi.

Ne da nje strast koraka vnic.
Vse to mi vdilj z besedo slika:
vesela je, da ni več ptic,
vesela, da se plet meglic
ji s plašča sivega srebrika.

Krasoto zropanih dreves,
mežavega neba, krajíne,
ki njej se kaže čez in čez;
ker sodi, da sem zanjo slep,
čemú, zakaj le, vame rine.

Razgalila mi ni ondan
novembrskih se dni bleščava,
tik preden sneg obstre ravan,
a pravil bi ji to zaman,
še bolj milí jih njena slava.

                                                                               Prevod: Tadeja Spruk

Robert Frost leta 1957 (foto: Howard Sochurek)

 He is in love with being misunderstood
R. F.

Ne verjamem v idejo o najboljši pesmi, nekakšnem pravzoru, ki naj služi kot zgled pesniške obrti. Enako velja za vse sorodne izbire po ključu najljubša, najlepša, najmočnejša … Ne samo, da ne verjamem v lastno presodno moč, ki bi me lahko do te odločitve pripeljala, ne verjamem niti temu, da je na svetu sploh kdaj živel bralec poezije, ki bi na to vprašanje vse življenje ponujal odločen, enoznačen odgovor. Takšen odgovor lahko izstrelijo samo tisti, ki jih je poezija oplazila le v času šolanja kot del obvezne šolske snovi in so določeno pesem obdržali v tako zelo lepem spominu, da se ga še vse nadaljnje življenje oklepajo. Ali pa s svojo odločenostjo samo prikrivajo nepoznavanje področja, o katerem se poznavalsko izrekajo, čeprav se zdi, da poezija že nekaj časa ni več del tako čislane splošne razgledanosti, zaradi katerega bi se veljalo truditi ustvarjati vtis.

V mojem literarnem življenju se je zvrstilo kar nekaj najljubših pesnikov, sem in tja se je našla tudi posamezna pesem, ki me je v določenem življenjskem obdobju še posebej nagovorila. In tu se že vračam k zastavljenemu: najboljšo predstavnico določene vrste lahko izberemo samo na podlagi enotne metodologije, kar je v življenju slehernika, ki seveda ni ravna črta, ampak polno turbulenc, mirnih prehodov in hitrih preskokov, nedosegljiv ideal. Najbrž je nekaj podobnega ugledno slovensko literatko privedlo do sklepa, da je izbirati najboljše pesmi še težje kot izbrati miss sveta. Na videz prismuknjena sodba, ki pa je resna in umestna vsaj v tem, ključnem delu, da je bila z njo odkrito priznana temeljna nemoč, ki spremlja vse človeške izbire, do katerih pridemo po občutku.

Kot se pogosto zgodi, je tudi v oblikovanju mojega literarnega okusa težnja po invenciji in zmerni destrukciji prehitela konstrukcijo, težnja po spreminjanju sveta pa težnjo po njegovem razumevanju. Če se omejim le na tri točke, ki sestavljajo precej oster lok, bi na prvo postajo na svoji poti postavil Bretona, ki je kot ideolog nadrealizma, ne toliko s svojo poezijo kot z razumevanjem pesniškega postopka, name najmočneje vplival v času srednjega in visokega šolanja. Za njim je prišel Luis Aragon, ki se je jasno zavedal omejitev tega literarnega gibanja in se od njega oddaljil s svojo ljubezensko liriko, pesmimi za Elso. Predvsem pa se zelo učinkovito poigral s težo resnice, ki je premočna za gol izraz in je človeku dostopna samo kot opomba pod črto, kot poskus osmišljanja tega, kar se v svetu dejansko godi. Ker je smisla res malo, težav pa v izobilju, akt pisanja ni noben akt novega stvarjenja, temveč samo ponižnega razumevanja. Nobeno naključje torej ni, da sem se po mnogih krajših vmesnih postankih, ki so se zgodili v času, ko sem poezijo intenzivneje spremljal kot kritik, v zadnjem času najdlje zadržal ob branju pesnika, ki se je ves čas trudil dajati vtis, da mu je več do resnice kot do poezije, in to je Robert Frost. Kot vsako naključje, tudi to premore svojo ironično plast. Ravno Frost je bil namreč tisti, ki je nekoč izjavil, da je poezija tisto, kar se izgubi v prevodu. In ker je moje znanje francoščine precej šepavo, sem oba njegova predhodnika na moji literarni poti odkrival v prevodih. Tudi zato sem se, morda, iz njegovega opusa odločil izbrati prav pesem, ki v slovenščino, kolikor vem, še ni prevedena in se me je, znova morda, najbolj dotaknila tudi zato, ker se pri razvozlavanju njenega pomena nisem prepustil uživanju v udobju materinščine.

Moja novembrska gostja (My November Guest) ni antologijska pesem, kar pomeni, da ni zame, če sem se odločil prav zanjo, nič manj osebno-izpovedna kot za avtorja. »Kako je na drugem svetu, ne vem, / da je v našem tako, sem gotov,« sta sklepna verza Frostove pesmi V dobravi (In Hardwood Groves), ki bi ju brez vsakršnih zadržkov lahko izpostavil kot vodilo, po katerem sem se pesniku približal in se ob njem razmeroma dolgo zadržal. Načenjanje temeljnih bivanjskih dilem v najbolj bazičnih situacijah, kakršna je na primer izbira smeri v gozdu s potmi, ki se cepijo, je pesnikovo geografijo kljub odsotnosti bolj neposrednih referenc na moč približala njegovi biografiji, saj lahko za verzi začutimo prizadevanje po verodostojnosti. Temeljito poznavanje človeka, kakršnega nam avtor v več svojih pesmih predstavlja, in prefinjeno občutenje njegovega življenjskega utripa, sta namreč najmočnejša argumenta, ki me kot bralca, avtorja in predvsem človeka prepričujeta, da za veliko umetnost ni nujno spoznati mnogih krajev, ljudi in stvari, veliko pomembneje je spoznati res dobro tiste, o katerih se odločimo pisati, pa četudi gre samo za pet vaških hiš in ravno toliko njihovih čudaških prebivalcev. Prav ta zavestna omejitev je bržkone botrovala temu, da ga je mladi Pound v svoji kritiki, med vsemi pohvalnimi besedami, ki mu jih je namenil, tudi nekoliko cinično ošvrknil, da zdaj, po prebiranju njegovih pesmi, več ve o kmetijstvu.

Čeprav se zdi Frost, najbrž prav zato, preprost pesnik, noben akrobat v jeziku ali napihnjeni svetovljan, ki rad razkriva eksotična znanstva in lokacije, temveč se trmasto oklepa nesentimentalne podobe vsakdanjega življenja v večinoma ruralnem okolju, je to le bežen vtis, po zaslugi katerega je njegova pisava dostopna širšemu bralstvu in ga je navsezadnje pripeljala tudi na dvor ameriškega predsednika J. F. Kennedyja. Najtežje se je namreč pri literarni obravnavi univerzalnih tem izogniti na eni strani biografizmu, ki daje človekovemu spoznanju neko naključno, zgolj na lastno izkušnjo vezano vrednost, in na drugi ekskluzivizmu, ki zaradi odpovedi osebnoizpovednim poudarkom zapade v hermetični abstrakcionizem. Prav nič nenavadno torej ni, da je Frost izbrano pesem opremil s pripisom, ki sem ga izpostavil v motu pričujočega besedila: če je pesnik dejansko v čem preprost, to zagotovo ni posledica enoumnega sporočila njegovih pesmi.

Da je temu resnično tako, dokazuje podatek, da so si interpretacije pesmi Moja novembrska gostja kljub navidezno jasnemu sporočilu na moč različne. Pesem ima preprosto strukturo: štiri petvrstične kitice, vsak verz ima po osem zlogov, ki jih veže rima po sistemu ABAAB. Že v prvem verzu se nakaže bistvena dilema, kdo je resnična glavna junakinja te pesmi. »My Sorrow, when she’s here with me« namreč vzpostavi tesno, dialoško dvojino med lirskim subjektom in njegovo gostjo, zaradi katere imajo nekateri bralci pesem za ljubezensko. Tudi, ali pa morda prav zato, ker z redko nežnostjo spregovori o trpljenju. Znano je, da je pesnik v svojem dolgem življenju doživel veliko smrti svojih bližnjih, z izjemo ene od hčera je preživel tudi vse svoje otroke, kar je mnoge bralce privabilo k premisleku, kdo iz pesnikovega družinskega in prijateljskega kroga bi lahko naselil Žalost, ki v nadaljevanju pesmi, v njenih prvih treh kiticah, pesniku odkriva čarobno temno lepoto novembrskih dni. Vendar gre za eno Frostovih zgodnejših pesmi iz njegove prve zbirke, ki je izšla v pesnikovih poznih tridesetih letih življenja, ko mu je bilo z večino tragičnih dogodkov še prizaneseno.

Precej bliže mi je interpretacija, po kateri je Frost Žalost personificiral, se z njo pogumno srečal na štiri oči kot vitez v Bergmanovem filmu Sedmi pečat, ki zaigra šah z nepovabljeno gostjo Smrtjo. In če je v bergmanovski igri izid znan že vnaprej in gre potemtakem samo za karnevalski odlog zmage premočnega nasprotnika, bi lahko rekli, da je v frostovski »igri« nekaj precej manj dokončnega, a enako usodnega. V zadnji kitici tako glas, ki ga prej v maniri dobrega gostitelja posoja svoji gostji, prevzame kar sam prvoosebni subjekt pesmi, ko spregovori o tem, da se tudi sam zaveda vseh opisanih lepot, vendar svoji gostji, znova galantno, prepusti prvenstvo pri izrekanju pohval na račun za konvencionalen okus turobne novembrske atmosfere. (»And they are better for her praise.«) Če še za hip ostanemo pri metafori šahovske igre, bi lahko rekli, da je subjekt pesmi v njej prepustil zmago svoji gostji. Ne v smislu predaje, temveč v smislu sprijaznjenja. Vse opisane prednosti in lepote, ki v očeh slehernika niso drugega kot zloslutni obet Bolečine, pesnika nikakor niso pripravile k vdaji, naredile so ga močnejšega, ker je »prebral« zapeljivo igro svoje gostje in jo razorožil, ko je spregledal njeno taktiko obratnih poudarkov, s katerimi se v pesmi slavijo vzdušja, povezana predvsem z negativnimi čustvi. Obrat, ki nastopi na prelomu s tretje v četrto kitico, je zelo odločno nakazan, če prisluhnemo živemu avtorjevemu branju pesmi (https://youtu.be/9WTWUhxpUEM), saj na tej točki prehoda Frost preklopi v občutno nižji glasovni register in višjo hitrostno prestavo.

Časovna umestitev pesmi ne bi mogla biti manj nepričakovana, kot je. November, za katerega so značilni pusta pokrajina, ogolele drevesne krošnje, sivo nebo, je tudi čas na prehodu med poletjem in zgodnjo jesenjo, ko človeka pred podobnimi razpoloženji varuje bleščava modrine, ter zimo in pomladjo, ki nam prizaneseta z belino snega, ki prekrije turobne poznojesenske tone, in pomladno cvetočo prebujenostjo rastlinja. Ko je najbolj razgaljena narava, postane človek najbolj ranljiv. V primerjavi s filmsko predstavljeno Žalostjo, za katero se vedno ve, kaj je njen razlog in od kod prihaja, je njeno resnično poreklo precej manj očitno. Ne glede na oblike, v katere se naša gostja odeva, najsi imamo opraviti s stanji melanholije, depresije, ki je menda samo sodobnejše ime za prvo, ali tesnobne napetosti, ki nastaja med človekovimi pričakovanji in občasnimi priznanji dejanskega stanja, je odgovor o njenem poreklu precej nedorečen. Množica zunanjih elementov, ki jih v pesmi naniza Frost, in sugestivnost razgaljanja, dajeta vtis, da ne vemo, od kod bo priletelo. Občasno se lucidno zavemo edino tega, da se edina prava moč skriva v zavedanju šibkosti. In da je divjo, včasih napadalno, včasih potuhnjeno žival najbolj varno imeti udomačeno.