Gospodarjenje v socializmu, knjiga Vlada Klemenčiča, ni prvi pregled ekonomske zgodovine socialistične Slovenije. Za nekaj tovrstnih del sta z zgodovinarsko doslednostjo in ekonomsko premočrtnostjo že poskrbela dr. Jože Prinčič in ddr. Neven Borak. Od nekdanjega podpredsednika republiškega izvršnega sveta (vlade) in sekretarja za finance v zveznem izvršnem svetu verjetno ne moremo pričakovati znanstvene študije, podprte s kopico mednarodnih primerjav, modelov, izračunov in rekonstrukcij iz arhivskih dokumentov, ampak prej pričevanje akterja, ki je bil neposredno soudeležen v ekonomsko-političnem dogajanju zlasti od sredine sedemdesetih let dalje. A bralec, ki ga zanima ekonomija kot eno glavnih področij družbenega življenja in še posebej praktično delovanje sui generis jugoslovanskega ekonomskega sistema znotraj sui generis samoupravnega socializma, bržkone ne bo dobil vseh odgovorov na vprašanja, ki se porajajo. Kako se je v gospodarstvu odražal mejni položaj Slovenije s kapitalistični državami? Kako je bilo slovensko gospodarstvo povezano s t. i. družbenim gospodarstvom slovenske manjšine v Italiji in Avstriji in kakšno vlogo je pri tem igrala Služba državne varnosti? Na kakšen način so se prepletali ekonomski in politični vzvodi odločanja? O obračunu s (socialistično) liberalno politiko Staneta Kavčiča, priljubljeni temi dokazovalcev komunističnega nazadnjaštva, tako ne izvemo nič kaj bistveno drugačnega od tedanjega diskurza o akciji proti »odtujenim centrom ekonomske moči« in »tehnokratom«, čeprav je iz zapisanega očitno, da so Kavčičevi nasledniki na mestu predsednika republiškega izvršnega sveta nadaljevali, kot pravi avtor sam, s »pragmatično« politiko in se bili za nadaljevanje izvozne usmerjenosti na trge s konvertibilno valuto tudi pripravljeni konfrontirati z Beogradom.
Kljub vsemu pa Klemenčiča ne moremo označiti za apologeta z vzponi in padci zaznamovane socialistične ekonomije. Morda zvenijo so njegove trditve ob opisovanju povojne obnove nekoliko podobne vrsticam iz tedanjega Gospodarskega vestnika, ko opisuje povojno obnovo, toda ko beseda nanese na čas, ko je bil soudeležen pri odločanju, ne ostane brez samokritike na račun svoje, povojne generacije napram partizanskim founding fathers. Obenem pa tudi na račun države, ki je zaradi preobsežnega investiranja v zadnjih desetletjih živela preko svojih zmožnosti, in sistema, ki je ustvaril množico »molčečih opazovalcev«, delujočih po načelih, povsem nasprotnih od idealov zavzetega samoupravljanja. Ne zamolči niti problema t. i. latentne brezposelnosti, tj. neproduktivnih delovnih mest, nastalih predvsem na račun ekstenzivnega širjenja proizvodnje, brez katerih bi bila stopnja brezposelnosti bistveno višja. In nenazadnje oceni poskuse tržnih reform Anteja Markoviča za prepozen korak v pravo smer, ki pa je bil brez ustrezne politične volje za konsolidacijo obsojen na neuspeh, medtem ko je bil zunanji dolg, po višini katerega se je Jugoslavija uvrščala le med srednje zadolžene države, po njegovem povsem rešljiv problem.
Od planskega do tržnega socializma
Najbrž Klemenčiču ne delamo krivice, če označimo njegovo knjigo za odgovor tistim, ki »pod vplivom politike in ideološke interpretacije preteklosti« pojmujejo ekonomski razvoj v socializmu kot »obdobje zaostalosti, ‘stranpoti’, čas, ki je Slovence oddaljil od razvitih držav in upočasnil njihov razvoj,« kot aktualni zožani pogled v predgovoru povzema dr. Božo Repe. Avtor se v svoji sumarni razpravi (139 strani, od česar je 26 strani angleškega povzetka) ne spušča na raven analiz liberalnega kritika jugoslovanskega ekonomskega sistema Ljuba Sirca (gl. Brezpotja socializma, Slovenska matica, 2010) in si ne postavlja ambicije teoretskega obračuna s t. i. hayekjanci. Njegov osnovni namen je prikaz delovanja jugoslovanskega ekonomskega eksperimenta v praksi in oris njegovih dosežkov ne le pri gospodarskem razvoju, ampak na splošno pri rasti življenjskega standarda. Pri tem ne skriva izhodišča, da piše iz današnje perspektive, ko je nacionalni interes, kaj šele nacionalno gospodarstvo posmehljiva zmerljivka v ustih brezpogojnih sledilcev ideologije svobodnega trga in globalizacije. Klemenčič se zato zlasti trudi ovreči nekatere najpogostejše stereotipe in poenostavitve, ki se pojavljajo v zvezi z naslovno tematiko njegove razprave. To počne na način, da najprej prikaže kvalitativni razvoj slovenskega gospodarstva od povojne centralno-planske industrializacije do terciarizacije in uvajanja tehnoloških inovacij v osemdesetih letih. Jugoslavija je namreč imela to srečo, da je, kot se ob robu knjige spominja dr. Jože Mencinger, z večjo lahkoto, temeljiteje in bolj pogosto kot druge socialistične države spreminjala svoj ekonomski sistem. Razlogi so bili sicer prej politične kot ekonomske narave (Klemenčič šteje med najbolj zaslužne politike na slovenski strani Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča), vendar sta imela nadomestitev striktnega planiranja z »načrtom osnovnih proporcev« in uvajanje tržnih principov z določenimi korektivi v začetku petdesetih let dolgoročni pomen, ki je presegel fazo mrzličnega iskanja alternative sovjetskemu državnemu kapitalizmu. Bistvenega pomena za razvoj specifičnega jugoslovanskega sistema socialističnega samoupravljanja, z Benjaminom Wardom poimenovanega »tržni sindikalizem«, pa je bila nova opredelitev družbene lastnine kot podlage za delo in prisvajanje njegovih rezultatov.
Od decentralizacije do republiških ekonomij
Nekoliko več težav je bilo z decentralizacijo odločanja v podjetjih, saj so bili posredi različni interesi republik, tako da so vse do ustave leta 1963 delovali splošni investicijski skladi na republiški in zvezni ravni, kamor so morala podjetja usmerjati svojo akumulacijo. Na podobna nasprotja, ne le pri posameznih republiških vodstvih, ampak tudi pri različnih socialnih skupinah, je naletela tudi gospodarska reforma iz leta 1965, ki si je za cilj zadala uskladitev domačih cen s cenami na mednarodnih trgih in povečanje izvoza na zahodne trge. Z namenom izenačenja pogojev gospodarjenja je bil ustanovljen Sklad federacije za pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih republik in pokrajine Kosovo, katerega znaten del pa je bil namenjen investiranju v oskrbo industrije v razvitih republikah, in sicer s cenenimi surovinami ali polizdelki. Približevanje Jugoslavije zahodnim trgom in tamkajšnjim finančnim resursom v poznem socializmu, ki ga nekateri sedanji marksistični kritiki razumejo kot izvirni greh za krizo in propad države, je gotovo najbolj izkoristil tehnološko napredni del slovenskega gospodarstva, ki je v osemdesetih letih kljub vsem težavam z deviznim poslovanjem dosegel presežek izvoza nad uvozom iz konvertibilnih trgov. Poleg tega se je spremenila tudi struktura blagovne menjave iz »kolonialnega« izvoza surovin in polizdelkov v izvoz reprodukcijske opreme (strojev) in zahtevnejših izdelkov visoke obdelave. Mesto največjih izvoznikov so zavzela podjetja, ki še danes poskrbijo za glavnino slovenskega izvoza, z izjemo tedaj medsebojno integrirane lesnopredelovalne industrije.
»Človek je naše največje bogastvo!«
Poleg zavračanja očitkov o neproduktivnosti gospodarstva se Klemenčič posveča tudi finančnim vidikom na dinarju temelječe ekonomije in opozarja na različne metode merjenja jugoslovanskega družbenega proizvoda in zahodnega bruto družbenega proizvoda. Še zlasti se ustavi pri relativizaciji rokohitrske primerjave tedanjega slovenskega BDP s kapitalističnim svetom, zlasti s sosednjo Avstrijo, pri čemer se opira na podatke prof. Iva Lavrača o slovenskem 73-odstotnem doseganju avstrijskega BDP po pariteti kupne moči leta 1985. Tiste, ki bi prehitro zapopadli podatek, da je bila pred drugo svetovno vojno slovenska plača na ravni 80 odstotkov avstrijske, pa spominja, da je treba upoštevati predvsem dejstvo, da je bilo tedaj plač v Dravski banovini zelo malo. S tem želi opozoriti na modernizacijski aspekt, ki ga je najbolj zaznamoval prehod iz agrarne v industrijsko družbo ob doseganju polne zaposlenosti – tudi žensk, ki so konec osemdesetih let predstavljale 46 odstotkov vseh zaposlenih, kar je SFRJ postavljalo v svetovni vrh skupaj z Japonsko in skandinavskimi državami. Ob boku modernizacije, v zaostali Jugoslaviji še sploh mukotrpnega opravila, je izpostavljen dvig življenjskega standarda z visoko ravnijo socialnih, zdravstvenih in izobraževalnih storitev, zaradi katerih Slovenija še danes dosega visok položaj na OZN-ovi lestvici indeksa človekovega razvoja. V povezavi s socialnimi vidiki ekonomskega razvoja Klemenčič podčrtuje odgovornost poslovodnega kadra do delavcev in istovetenje ljudi ne le z delovno organizacijo, v kateri so bili zaposleni, ampak navdušenje nad skupnimi dosežki. Bržkone lahko v tej ugotovitvi, ki se je navezovala na poseben koncept samoupravne lastnine, iščemo odgovor na sedanjo zadržanost javnega mnenja do privatizacije največjih (para)državnih podjetij.
Vlado Klemenčič v svoji knjigi nedvomno prepričljivo poda nekaj odgovorov na netočnosti, ki se o slovenski ekonomiji v času socializma pojavljajo kot rezultat spolitiziranih diskurzov o preteklosti, in »cepivo« proti iskanju alternative neoliberalizmu. Trudi se dokazati produktivnost slovenskega gospodarstva v času, ko ga je sam pomagal usmerjati, čeprav seveda ne more spremeniti dejstva, da socialistična ekonomija po merilih konkurenčnosti pač ne more dohitevati kapitalistične. Na drugi strani pa jo (lahko) prehiteva z napori za »humanizacijo« dela in zadovoljevanjem vsestranskih potreb družbe in posameznika. Škoda, da ni avtor kakšne besede več spregovoril tudi o omejitvah samoupravnega eksperimenta, o večkrat disfunkcionalni vlogi Zveze komunistov in drugih stranpoteh, ki bi kakšno konturo iz orisa socialistične gospodarske zgodovine lahko naredile tudi za oris gospodarske prihodnosti.
Vlado Klemenčič: Gospodarjenje v socializmu: oris gospodarske zgodovine Slovenije 1945–1990 (Ljubljana, Studia humanitatis, 2013).
