A kdo ve, zakaj je na tem svetu toliko sranja? Čisto resno. Lahko zamahnete z roko, ampak globoko v sebi se sprašujete isto. Ne preseneča me lopovščina. To me žalosti in jezi, ne morem pa reči, da me preseneča. Niti me ne presenečajo ljudje, ki mislijo, da jim pripada večji kos torte samo zato, ker si ga lahko odrežejo sami. Zgodovinarji imamo itak vedno občutek, da smo vse že videli. Kar me zares preseneča, je količina sranja. Pod besedo sranje (kakec, drek, govno, gnoj) ne mislim težkih življenjskih situacij. Ne govorim o tragedijah, ki človeka pahnejo v obup in trpljenje. Govorim o tistih stvareh okoli nas (in med nami), ki so popolnoma brez veze, a ne moremo brez njih. Gre za stvari, ki brez potrebe obremenjujejo naša življenja. Stvari, za katere vsi vemo, da so sranje, pa nikome ništa. Še vedno so tu. Kot dogodek, s katerim si se osramotil v najstniških letih in ga ne moreš pozabiti, pa če se še tako trudiš. Sranje ni banalnost. Sranje je čista forma oziroma popolna odsotnost vsebine. Forma, ki je tako nasilna, da »formatira« (izniči) vsebino, se zavali na njeno mesto in se tam bohoti v svoji puhlosti. Za sranjem se vedno nekaj dogaja. Sranje ni isto kot ideologija: lahko je več – razleze se tja, kamor ideologija ne seže; lahko je manj – ideologija terja vsaj malo vsebine, sranje pa ne.
Priznam, moj koncept sranja ni ravno filozofsko dodelan. Pa nič ne de, lahko zakuhamo konceptualno čorbo: vzameš lepo zveneč koncept, ga razvaljaš in poskušaš z njim pokriti poljubni fenomen. Ker ti to ne uspe, zadevo narežeš, malo posoliš, zakuhaš »ajmoht« in na lonec napišeš: ODPRT KONCEPT. Potem si umiješ roke in povabiš še druge, naj vržejo noter, kar jim pade na pamet. Prav tako se ne bom pretvarjal, da sem se prvi domislil, kako pomembno je sranje. Kakih deset let nazaj je knjigarne zasul kup črnih knjižic, na katerih je pisalo On Bullshit (O sranju, Subkulturni Azil, 2009). Knjižica je bila tako lična, da so jo ljudje množično kupovali za darila. Sumim, da so jo redki zares prebrali. V njej ameriški filozof Harry G. Frankfurt trdi, da je sranje hujše od laži, kajti laž je v razmerju z resnico, sranje pa ne. Nekdo, ki laže, prikriva resnico. Nekoga, ki serje, resnica ne zanima, lahko govori tudi resnico, pa vseeno serje. Sranje je oblika komunikacije, s katero hočemo narediti vtis, da nekaj obstaja oziroma da nekaj deluje. V resnici prikrivamo prazen nič. Pravzaprav poln nič, nič, ki je poln samega sebe.
Frankfurt ne bi mogel bolj zadeti. Kljub temu si drznem pripomniti, da je sranje veliko več kot to. Prepričan sem, da so se največji umi zadnjih dveh, treh stoletjih spraševali isto kot jaz, samo napisati jim je bilo nerodno, da razmišljajo o čistem dreku. Vem, da stopam s posranimi škornji po modroslovnem parketu, ampak o čem je razmišljal Kant, ko je zoperstavil hipotetični in kategorični imperativ? Po moje: »Kako naj ločim sranje od nesranja.« In Marx, bi mar prišel do svojih idej, če ga ne bi motilo dejstvo, da je s polno ritjo lahko srat? Max Weber – človek, odgovoren za racionalno teorijo birokracije – je svaril pred Jeklenim ohišjem birokratske učinkovitosti (stahlhartes Gehäuse). Prihodnost bo dokazala, da je Weber izvorno uporabil izraz Ohišje iz posušenega dreka (dürres Scheißgehäuse). Bi Hannah Arendt prišla do Banalnosti zla, če ne bi raziskovala težkega sranja? Težko. Zakaj sranje? Modernizacija je od 18. stoletja dalje zgoščala prostor, stvari in ljudi (uprava, država, kapitalizem). Zgoščalo se je tudi sranje. Utemeljeno lahko domnevamo, da obstaja povezava med moderno družbo in količino dreka: manj je neposrednega občevanja med člani družbe, več je sranja. To nostalgikom po »dobrih starih časih« še nič ne pomaga, modernizacija je nepovraten proces: ne vemo, kam gremo, a vemo, da nazaj ne gre.
Moderna je prerasla v postmoderno, postmoderna se je skrčila na pòst. Ameriški antropolog David Graeber je izumil izraz »sranjska služba« (Bullshit job). Ideja je krvavo preprosta: tehnologija omogoča, da bi delali samo nekaj ur na dan. Zakaj tega ne počnemo? Zato, odgovarja Graeber, ker to ne ustreza vladajočemu razredu. Zadovoljni in ustvarjalni ljudje z veliko prostega časa so nevarni za obstoječi sistem. Delo je vendar moralna vrednota, kdor ne dela, naj ne je. Zato se izumljajo nove službe in novi poklici brez otipljivega smisla. Še več, »sranjske službe« dušijo »prave« službe in jih silijo na rob. Poleg tega, opozarja Graeber, opravljanje dela brez smisla pušča globoke duševne brazgotine. »Birokracija uničuje človeško domišljijo in poneumlja ljudi,« ugotavlja v Sobotni prilogi Dela Irena Štaudohar prosto po Graeberju: »Omogoča, da sistem postane avtomatizem.« Že prav, ampak kje je tukaj drek? Birokratska gnojnica je lep primer, kako težko je uloviti pravo sranje in ga ločiti od vsebine. Na primer: financiranje raziskovanja ni sranje. Raziskovanje rabimo. Vendar pozor, razpis za financiranje raziskovalnih projektov je težek kakec: ne financiramo ljudi, da bi v miru raziskovali, financiramo projekte, da bi lažje srali. Vsi skupaj: raziskovalci, birokrati, politiki, naključni mimoidoči. Točke, kot so: Prispevek k razvoju družbe, Prispevek k vrednotam EU, Sodelovanje z gospodarstvom in podobne gnusnosti so tam zaradi sranjskih razlogov. Ker je sranje težko in se hitro kopiči, prevaga nad vsebino. Že videno, bi rekel Weber. Ideologija, bi rekel Marx. Sranje, pravim jaz. In opozarjam na največjo bolečino birokratskega govna: sranje vedno usmradi vsebino. Ni mogoče ločiti sranja in čiste vsebine. Če hočemo biti neposredni proizvajalci v humanistiki ali kulturi, moramo dodajati sranje (živeti je treba). Prijavljamo se na razpise, oziroma (milo) prosimo za status samostojnega kulturnega delavca zato, ker bi radi počeli to, kar smo (zgodovinarji, pesniki, piskači, glumači …). Ampak s tem, ko se »prijavljamo«, reproduciramo sranje in dušimo svoje bistvo. Iz te luknje nihče ne pride ven čist. Nič novega, renesančni slikarji so – mojstrsko sicer – prodajali gnojnico po naročilu.
Kaj če delamo sranju krivico? Misel je odurna, ampak je sranje zgolj slabo? Sranje samo je, mora biti, kjerkoli so ljudje. Zato je v svojem bistvu totalno, kot je totalna moda ali kultura. Skrivnost polnega življenja je skrivnost sožitja s človeškim drekom – kdaj se mu upreti in kdaj ga požreti. Največja zmaga je, ko sistemu dreka podtaknemo vsebino. Ne zagovarjam obstoječega stanja, svet lahko spremenimo na bolje, a zakaj bi dovolili, da nas sranje zamori? Če se mu smejemo v obraz, še ne pomeni, da ga ignoriramo. Nasprotno, samo tako ga lahko premagamo. Če ga jemljemo preveč zares, smo opleli. Rekli boste: »Čakaj malo, to je druge vrste sranje kot birokracija in forma brez vsebine.« Je res?Moja poanta je ravno v tem, da gre za ISTO sranje. Sranje ni samo grda, birokratska nevsebina, torej nekaj izključno negativnega. Včasih nam prav odgovarja. Tudi birokratsko: ko omogoča vodenje velikih sistemov, od katerih imamo koristi; ko nam omogoča vsakdanjo komunikacijo brez napora; ko nam daje možnosti za iniciacije; ko daje smisel našemu življenju z ustvarjanjem dela. Če hočemo sranje razumeti, nanj ne moremo gledati črno-belo. Tukaj je ta zanka, kamor se ujamemo kritiki sranja: ne vidimo lastnega dreka.
Sranje je večno. Je ovojnica, nežna tkanina, ki objema naše delovanje, udobna blazina v ozadju našega bivanja (srati inu obstati), na katero se naslonimo, ko nam zmanjka koraka za naprej, ko zmanjka idej, veselja do življenja in dela. Mogoče smrdi, je pa lepo mehko in toplo. Da si malo odpočijemo. Mogoče ni težava v tem, da je sranja preveč, mogoče ga je premalo. Takšnega pravega. Kajti sranje je top shit takrat, ko mu verjamemo, da to ni. Dokler se ukvarjamo s sranjem, je še v redu. Vrag odnese šalo, ko se konstrukcija dreka pod lastno težo sesede.
Ko se tkanina sranja strga, priteče ven kri.
