Petdeseta leta 20. stoletja, izgradnja sveta na ruševinah druge svetovne vojne. Premagani ideologiji fašizma in nacizma sta v siju razkritij grozodejstev njunih iztrebljevalnih politik odvrženi na smetišče zgodovine. Otoplitev, ki nastopi po Stalinovi smrti (1953), prinaša na vidno temačne konture stalinistične Sovjetske zveze. Tačas sta Orwell z Živalsko farmo (1945) in distopijo 1984 (1949) ter Hannah Arendt z Izvori totalitarizma (1951) v mentaliteto zahodnega bloka usidrala pojmovanje totalitarizma, težeče k izenačevanju komunizma in nacizma. Na Zahodu berejo popularno esejistično študijo The Captive Mind (1953), s katero je Czesław Miłosz razgalil mehanizme ideološke (samo)cenzure disidentskih intelektualcev v poljski satelitski državi, v angleškem jeziku pa izide analiza jugoslovanskega socializma Novi razred (1957) Milovana Đilasa, ki dokazuje, da je nastanek »absolutne vladavine novega razreda: komunistične oligarhije« neizbežna poteza vsakega enopartijskega socialističnega sistema. S zatrtjem madžarske revolucije leta 1956 prenovljena in destalinizirana Sovjetska zveza spet pokaže svoj stari pravi obraz. Zahodna hemisfera z Združenimi državami Amerike na čelu je prešla v »zlato dobo kapitalizma«; čas največjega povojnega gospodarskega razcveta in močne socialne države, ki ju spremlja vrtoglavi vzpon življenjskega standarda delavskega razreda.
Zdelo se je, da se je zgodovina dovršila, da je stara levica opravila svojo zgodovinsko vlogo in se izčrpala, in leta 1960 Daniel Bell napiše odmevno delo, ki izraža tedanji splošni sentiment – »konec ideologije«. Po mnenju Bella in drugih zagovornikov te svojčas približno tako popularne doktrine, kot je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja njej sorodna Fukuyamina hipoteza o »koncu zgodovine«, so za »radikalne intelektualce … stare ideologije izgubile svojo ‘resnico’ in moč prepričevanja«. Začela se je neideološka doba, zahodni intelektualci so postali odporni na »apokaliptične in hiliastične vizije«, stara trenja med klasično levico in desnico pa je na Zahodu izpodrinil trden politični konsenz: »sprejetje socialne države, zaželenost decentralizirane moči, sistem mešane ekonomije in politični pluralizem«. Konec ideologije pomeni tudi konec utopičnega mišljenja, konec večjih družbenih sprememb, razničenje vseh političnih alternativ.
Toda plašč moralnega zmagoslavja, v katerega se je odela »dežela pogumnih in svobodnih«, je bil naluknjan in skozi njegove špranje so sršale bodice družbene nepravičnosti: segregacijski zakoni, institucionaliziran rasizem, makartistična paranoja, preganjanje umetnikov in intelektualcev zaradi njihovih političnih prepričanj, diskriminacija žensk, etničnih manjšin in marginaliziranih družbenih skupin, moralna hipokrizija ter nenačelna imperialistična zunanja politika. A v zatišju ameriškega »samozadovoljstva« se je pripravljal silovit vihar, ki je kmalu zatem drastično transformiral zahodno družbo.
Reinkarnirani revolucionarni subjekt
Eden prvih glasnikov tega hudourja je bil ameriški sociolog Charles Wright Mills, avtor vplivnih študij o strukturiranosti ameriške družbe: The New Men of Power: America’s Labor Leaders (1948), White Collar (1951), The Power Elite (1956). Mills je v odmevnem »Pismu novi levici« (Letter to the New Left; 1960) razkril paralizirajočo pripoved o »koncu ideologije« za diskurz, ki raje, kot da bi karkoli pojasnjeval, zamegljuje družbeno realnost in ukinja možnost diskusije. Ne samo da govorjenje o koncu ideologije predpostavlja, da »na Zahodu ni več perečih vprašanj ali zelo resnih problemov«, temveč je liberalizem, ki bi naj pomenil konec ideologije, tudi sam politična ideologija, enako, kot so politične ideologije nacizem, monarhizem, konservativizem, komunizem ali neoliberalizem. »Konec ideologije je dejansko ideologija konca; konec same politične refleksije kot javnega dejanja.« Konec ideologije, ki ga Mills upravičeno zavrne, ni nič drugega kakor razočaranje nekaterih liberalnih intelektualcev na razvitem Zahodu nad obstoječimi oblikami socialistične ureditve.
A Mills je zaznal še nekaj globljega in daljnosežnejšega v zaledju naracije o koncu ideologije. V svojih zgodnjih študijah je namreč ugotovil, da se je po stoletju krvavih bojev za delavske pravice, delavski razred sprijaznil z življenjem v kapitalizmu in da se relativno dobro preskrbljeni modri in beli ovratniki ne bodo politično in aktivistično angažirali za izboljšanje položaja izkoriščanih in obubožanih doma in po svetu. Tako konformirani pripadniki delavskega razreda bodo prej, kakor da bi zahtevali spremembo obstoječega stanja in tako tvegali zanje morebitno spremembo na slabše, takšnim prizadevanjem za družbeno pravičnost nasprotovali. Mills je opazil in problematiziral »inakcionarnost« delavskega razreda, uspavanega v lagodje pridobljenega novega življenjskega standarda. Posledica neaktivnosti in »idiotizma« (umika državljanov iz javnega življenja v zasebnost) delavskega razreda je, da stara temeljna enačba klasične levice, po kateri je revolucionarni subjekt oziroma »historični agens spremembe« proletariat, ne drži več. To enačenje, pravi Mills, je »metafizika delavstva«, ki je ostalina »viktorijanskega marksizma« in ne ustreza povojni družbeni realnosti ZDA ter držav razvitega kapitalističnega bloka. Na zgodovinskem prizorišču razvitega kapitalizma se je porodil nov nosilec družbenih sprememb in Mills, ki mu je pomagal pri porajanju, ga je prepoznal v »mladi inteligenci« vseh držav sveta.
Mlade bodoče intelektualce je usmeril k cilju, ki je obenem osnovna naloga nove levice: »strukturna kritika, reportaža in teorije družbe, ki jih je treba združiti v politične zahteve in programe. Te kritike, zahteve, teorije in programi sledijo v moralnem smislu humanističnim in sekularnim idealom zahodne civilizacije – najpoprej razumu, svobodi in pravičnosti.«
Paranoidno mišljenje kot odsotnost sociološke imaginacije
To nas pripelje do Millsovega najpomembnejšega projekta, do Sociološke imaginacije (1959). Ob uvodnih besedah, da gre za sociološko klasiko, ki za študente pogosto predstavlja propedevtično čtivo in pot v družbene vede, velja izpostaviti osnovno – in nedvomno pravilno – izhodišče Millsove misli, da »ni mogoče razumeti ne življenja posameznika ne zgodovine družbe … brez razumevanja obojega«. Vendar do tega ne more priti kar samo od sebe, za to potrebujemo »sociološko imaginacijo«, s katero misli Mills »tist[o] lastnost uma, ki je bistvena za razumevanje medsebojnega vplivanja med človekom in družbo, biografijo in zgodovino, lastnim jazom in svetom«. Po Millsu moramo razlikovati med »osebnimi težavami miljeja« in »javnimi vprašanji družbe«; konkretno, če trpimo za depresijo, je to naša osebna težava, toda če trpi za depresijo vsaka deseta ženska, je to »javno vprašanje družbe«. Javna vprašanja družbe so rezultat delovanja »širše strukture družbenega in zgodovinskega življenja«, zato so nerešljiva na zgolj individualni ravni. To avtor najbolje ponazori, ko zapiše, da »[č]e je v mestu s 100.000 prebivalci brezposeln en človek, je to njegova osebna težava in pri njenem reševanju se upravičeno oziramo k značaju tega človeka, njegovi poklicni usposobljenosti in njegovim trenutnim priložnostim. Če pa ima država 50 milijonov zaposlenih in 15 milijonov brezposelnih, je to javno vprašanje in ni mogoče upati, da bomo našli rešitev v okviru priložnosti, ki se ponujajo kateremu koli posamezniku, saj se je sesula prav struktura priložnosti.« Šele sociološka imaginacija nam omogoča razumeti, zakaj revščina, brezdomstvo, alkoholizem, heroinska odvisnost, anoreksija in podobni razširjeni fenomeni niso nikoli zgolj osebne težave obubožane, brezdomne ali odvisne posameznice, za katere si je kriva sama, marveč imajo globlje vzroke v delovanju družbene strukture in družbenih sil.
Sociološka imaginacija tako ni nekaj, kar bi pripadalo samo sociologom ali samo poznavalcem družbenih ved – čeprav je zanje nujno, da jo imajo –, temveč je pogoj za slehernikovo razumevanje človeškega sveta. Brez nje smo obsojeni, da se nam bo svet prikazoval kot kaos sil, ki jih bomo skušali naivno osmišljati s pravljičnimi – in zato paranoidnimi – predstavami o svetovni judovski nadvladi kulturnih marksistov, o hordah temnopoltih barbarov pred brano Zahoda, o politično korektnih feministkah, fedevejevcih, legebetejvcih in veganih, ki da bodo skopili »pravega moškega«, razdrli sveto družino, ukinili svobodo govora in uničili zahodno civilizacijo, in o vsi-so-isti do obisti skorumpiranih politikih, razen »našega« velikega vodje, ki bo »naš« narod dokončno in enkrat za vselej odrešil notranjih sovražnikov. To je neizbežen nasledek drastičnega pomanjkanja sociološke imaginacije: pojmovati delovanje družbe kot rezultat osebnih spletk in zavratnih konspiracij – namesto sociološke teorije dobimo teorijo zarote, namesto sociološke imaginacije paranoidno mišljenje.
Boj za obstanek »javnega vprašanja«
Sociološka imaginacija nam tudi pomaga videti skozi ne tako prozorno neoliberalno propagando, ki skuša depolitizirati javna vprašanja na način individualizacije zaslužnosti. Po tej asocialni perspektivi je revščina dojemana izključno kot posledica posameznikovih osebnostnih hib, lenobe, neresnosti in slabih odločitev, podobno pa sta ekscesno bogastvo ter silovita družbena neenakost pojmovani kot rezultat trdega dela – kritika ali problematizacija, da je slednje morda pa le na nek način povezano s prvim, pa moralni branilci najpremožnejših in najmogočnejših odpravijo kot zavist, nevoščljivost, ressentiment do »uspešnih«, »sposobnih« in »iznajdljivih«. Ko sta družbena neenakost in družbena nepravičnost dojeti kot posledici posameznikovega lastnega (ne)dela, prenehata biti stvar javnega vprašanja, medtem pa družbeni ustroj brezslišno teče dalje in ustvarja čedalje več tistih, ki nimajo ničesar, zato da imajo lahko nekateri vse: leta 2018 je 26 najbogatejših posameznikov imelo v lasti toliko premoženja kot najrevnejša polovica človeštva, to je 3.800.000.000 ljudi. Teh človeških usod, teh biografij, teh neenakosti se ne da pojasniti s trdim delom, pridnostjo ali priložnostmi, ampak samo z jemanjem v ozir institucije, od posameznika neodvisne družbene sile in strukturo družbe, v kateri se tkejo niti posameznih življenj.
Zakaj se je Mills poistovetil z generacijo intelektualcev nove levice, je najbolj razvidno v poglavju »O politiki«, kjer zapiše, da je naloga družboslovca, »da nenehno prevaja osebne težave v javna vprašanja, in prevaja, kakšen je pomen javnih vprašanj za različne posameznike kot ljudi«. Družboslovec mora potemtakem biti tudi javni intelektualec, ki s svojim znanjem, dognanji prepričanji ter vrednotami – zanje Mills nekoliko prehitro predpostavlja, da so to demokratične »vrednote razuma in svobode« – posega v delovanje javnosti. Zlasti tako da ljudem, ki ne vidijo povezanosti med njihovimi lastnimi težavami in delovanjem družbe, pomagajo razumeti oboje. Intelektualec ne sme zavzeti, kakor v Platonovi Državi, položaj »filozofa kralja«, da bi vladal nevednim množicam. Mills je kritičen tudi do intelektualcev kot kraljevih svetovalcev, s čimer misli na družboslovje, reducirano na tehniko upravljanja družbe in nadzorstva nad državljani, kar je tudi eden od očitkov, uperjenih v tedaj popularno sociološko smer »abstraktnega empirizma«. Prav tako ni naloga družboslovca ideološko varuštvo statusa quo, kar prepozna v tačas popularni »veliki teoriji« funkcionalista Talcotta Parsonsa, ki jo poleg sholastične nejasnosti bremeni tudi, da se nikdar ne »spusti[…] z visokih ravni posploševanj k problemom v njihovih zgodovinskih in strukturnih kontekstih«. Namesto tega postavi Mills za ideal javnega intelektualca tistega intelektualca, ki poskuša »ostati neodvisen, delati lastno delo, si izbirati lastne probleme, toda svoje delo usmeriti tako v ‘kralje’ kot k ‘javnosti’«. Naloga javnega intelektualca je zatorej kritična in potencialno subverzivna drža do oblastne (elite) moči in seznanjanje obče javnosti o vsakokratnih javnih vprašanjih in dejanskih vzrokih zanje.
Millsovo ime danes povezujemo s tako imenovanima projektoma »javne sociologije« in »radikalne sociologije«. Medtem ko javna sociologija nagovarja širšo neakademsko, laično javnost in s svojimi dognanji aktivno sodeluje pri odločanju o javnih vprašanjih, pa je radikalna sociologija »osvobajajoče izobraževanje«. Njen cilj je »pomagati posamezniku, da postane samoizobražujoči se […], svoboden in racionalen posameznik«, in »bojevati [se] proti vsem tistim silam, ki uničujejo pristno javnost in ustvarjajo množično družbo«. Radikalna sociologija C. W. Millsa je sociologija, ki si prizadeva za radikalno demokracijo in demokratizacijo družbe.
O natančnem vplivanjskem dometu Millsovega pisma, Sociološke imaginacije, Elite oblasti in drugih njegovih del, iz katerih so črpala in se navdihovala številna »radikalna« gibanja, civilnodružbene organizacije, študentske iniciative in posamezni javni intelektualci, lahko le ugibamo, vsekakor pa je ta neizmeren – in to navzlic razkroju nove levice v zgodnjih sedemdesetih in vprašljivosti še danes ne povsem preživete teze o izgubi revolucionarnega naboja delavskega razreda, teze, ki jo je v skladu z Millsovim apelom k strukturni kritični analizi družbe treba preveriti v novih okoliščinah.
Prvi slovenski prevod nepogrešljive klasike Sociološka imaginacija, ki ga je izdala Fakulteta za družbene vede, je s poglobljeno in poznavalsko spremno študijo obogatila Aleksandra Kanjuo Mrčela. Edina slabost odličnega prevoda je ta, da ga nismo dobili že nekaj desetletij prej. Morda bi pravočasno opazili to, kar je za svoj čas zapisal Mills, da se tudi naša povojna »doba samozadovoljstva končuje«.
C. W. Mills: Sociološka imaginacija. Prevod Aleksandra Kanjuo Mrčela. Založba FDV 2018.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
