Grška vlada je 22. julija glasovala o prvem delu tretjega paketa varčevalnih ukrepov, ki so ga spisali mednarodni posojilodajalci. V zameno »za preživetje Grčije in v izogib bankrotu ter izstopu iz evroobmočja«, kot nas je prepričeval vedno manj prepričljiv zdaj že bivši premier Aleksis Cipras. Z njim se je strinjala tudi večina poslancev. Ti so v skupaj tristočlanskem grškem parlamentu ukrepe potrdili.
Na seznamu so se prvič znašle tudi deložacije nepremičnin. Grška vlada je v nasprotju z npr. špansko do sedaj zadrževala izvajanje tega ukrepa. »Pozivamo poslance, da ukrepov ne potrdijo in ne pahnejo več sto tisoč gospodinjstev, ki se že spopadajo z revščino, brezposelnostjo in dnevnim bojem za preživetje, na cesto,« so še dan pred glasovanjem opozarjale nevladne skupine. Deložacije nepremičnin bodo po novem prišle v roke bank, ki bodo odločale o izterjavah. Kakšna bo prihodnost tistih, ki so lastniki samo ene nepremičnine, še vedno ni znano. O njej bodo odločali grški politiki v naslednjih mesecih.
Tudi o usodi šestinpetdesetletne Sofije.
Temačno kletno stanovanje v atenskem predelu Kato Patision ima zaprta polkna. Zrak je zatohel in stanovanje je umazano. Sofija odpre zalepljene oči. Na robu ust se ji je nabrala bela pena. Počasi si jo obriše z levo roko. Razgleda se po svojem skromnem, zanemarjenem bivališču. Vse je enako kot včeraj, ko je šla spat. Na mizi posušene drobtine in velik nož, s katerim je skušala prerezati nekaj dni star kruh. Podaril ji ga je sosedov pek. Ko ga je začela gristi, ji zobje kar niso hoteli pomagati. Na zgornji dlesni jih manjka pet, na spodnji štirje. Pomočila ga je v vodo. Okus belega lepila je bil ogaben in komaj ga je spravila po grlu. Rjuh, v katere je ovita, ni preoblekla že nekaj mesecev. Rjavo-rumeni madeži so se posušili. Dvigne težko glavo. Usede se na mehak kavč. Noge se dotikajo tal. Sedi tam in gleda predse.
V odprti omari so oblačila, ki so ji jih podarili znanci, sosedje in prijatelji, ko so jo še obiskovali. Ne verjame, da človeku, kakršna je sama, pripadajo takšna oblačila. Tako so čista in lepo zložena. Ne bi ji pristajala. Navkljub vsemu se je zahvalila ter jih prinesla domov. Pustila jih je v vrečkah in se jih nikoli dotaknila. Tam so spravljena. Čakajo na druge čase. Na jutra, ko se bo oblekla in odpravila v službo. Ko bo njeno zbujanje spet imelo smisel. Ko bo iz lonca dišalo po svežem mesu in bo rezala rdeč paradižnik v stekleno posodo. Ko bo sin prišel iz svoje sobe in vprašal, kdaj bo kosilo. Ko bo zvečer legla na kavč in prižgala televizor. Ko bo sončni zahod spet imel smisel.
Že nekaj let se zbuja brez zavesti o tem, kateri del dneva je. Polkna so zaprta cel dan. Ne odpira jih, ne odpira oken, ker ne mara poslušati pogovora mimoidočih. Skozi reže sivih polken spremlja njihove sence, ki so manj strašljive kot ljudje sami.
Kletna stanovanja so bojda v Atenah zgradili za skladiščenje šare ali pa za obrtne delavnice. Ker pa je v sedemdesetih in osemdesetih vedno več ljudi želelo živeti v centru grške prestolnice, so temačna bivališča opremili v stanovanjske prostore. Skupaj s stanovalci sta se naselili tudi plesen ter vlaga. Sončni žarki jih ne dosežejo. V današnjih Atenah v njih živijo skromni imigranti, pa revni Grki, ki nimajo za najemnino nekaj nadstropij višje, ter tisti, ki so ta skromna bivališča takrat kupili. Vsak od njih je imel vizijo, da bo kasneje v življenju napredoval. Po lestvici višje. Po stopnicah navzgor. Mnogi se niso nikoli preselili iz njih.
Sama je prišla sem s sinom, ko je bil ta star osem let. Zagrabila ga je za roko in se odselila od moža. Dovolj ji je bilo nasilja, alkoholnih hlapov ter praznih obljub. Takrat je delala kot čistilka v zasebnem čistilnem podjetju, ki se je ukvarjalo predvsem s čiščenjem podzemnih postaj. Edinega sina je preživljala sama in skromna plača ji je omogočala, da je nekoč podlegla obljubam vedno nadležnih bančnih uradnikov, ki so jo klicali po telefonu ter sladko nagovarjali: »Gospa, to je zdaj vaša priložnost. Na banki Pirejus zagotavljamo posojila po najnižji obrestni meri. Si ne želite, da bi stanovanje, v katerem živite, bilo enkrat vaše? Odločite se in vzemite življenje v svoje roke!« Po nekaj mesecih je podlegla. Odločila se je. Tako so storile tudi njene prijateljice Konstantina in Aleksandra, pa Anastasija ter Marija. Vsaka od njih je podpisala posojilo ter se zavezala, da bo v tridesetih letih odplačala obljubljen znesek. Službo je izgubila 2009. S tem je izgubila tudi možnost, da bi svoje posojilo lahko odplačevala.
Pogleda proti mizi. Rumeno moder znak Banke Pirejus. Kuverte prihajajo redno že pet let. Posute so s suhimi drobtinami. Odprte so zmečkane, preložene in uničene. Dve ležita po tleh. Cela gora njih je zaprtih. Že nekaj let je vsebina sporočila podobna: »Obveščamo vas, da plačilo vašega obroka posojila zamuja za 42 mesecev. Če do datuma, ki smo vam ga predpisali, ne odplačate dogovorjenega zneska, bomo prisiljeni preko sodne obravnave izterjati plačilo.«
Še vedno sedi na zofi, ki si jo je pred leti vsak dan postlala v udobno posteljo. Edino sobo je pustila sinu. Pogleda proti nekoč otroški sobi. Tišina. Njen sin je pristal v parku Pedios Areos v centru Aten. Njegovi prijatelji so upognjeni in sloki narkomani. Koščene punce brez zob, ki se z razmazano šminko streljaj vstran od parka pogajajo o tem, če bodo stranki zaračunale pet ali deset evrov za oralni seks. To je njegova stalna družba. Že dolgo ne ve več, kje spi. Ne srečuje ga. Zdaj je star 30 let. Točno trideset. Dom je zapustil pred štirimi leti. V sumljivi družbi se je gibal že kot najstnik. Dvakrat je v foliji našla zavit bel prašek. Trikrat ga je naključno videla v centru Omonije z družbo sumljivih mladeničev. Več kot trikrat se je skušala z njim pogovoriti, mu prepovedati in ga nadzirati. In vsaj trikrat si je morala priznati, da je njegove motne oči ignorirala.
Vstane. Njena hoja je počasna. Jutra so najbolj mračni del dneva. Utrujeno vleče noge. Svetla umazana majica visi na slokih rjavih rokah. Temne hlače so izgubile obliko. Mastni črni lasje, od katerih so le redki sivi, so speti v čop že nekaj dni. Odpre škatlo. Prazna je. Cigaret nima. Spet bo morala iz stanovanja. Ozre se po dnevni sobi. Na tleh zagleda več paketov robčkov. To bo njeno blago! Počasi gre do njih, jih pobere ter zbere v plastično modro vrečko. Že več kot leto je to edino, s čimer ji uspe zaslužiti vsaj za cigarete. Dohodka nima nobenega. Hrano v Atenah lahko najdeš, tudi če si brez vseh dohodkov. Znanci ali pa sosedje ti jo pustijo na predpražniku. Nekateri Atenčani ostanke s krožnikov obesijo ob smetnjakih. Če si tam pred potepuškimi psi in mački, je obrok tvoj. Občasno hrano deli tudi cerkev. Tam jo debela kuharica vedno ošteje, ko jo zagleda: »Sofija, ni te bilo k nedeljski maši. Če bi se večkrat obrnila k bogu, bi ti bilo lažje. Ne bi bila tako sama.«
Odpre vrata. Agresivna svetloba. Hrup prometa ter človeški glasovi zarežejo vanjo. Odpravi se po stopnicah navzgor ter po znani poti do postaje Atiki. S sabo nosi plastično vrečko, ki jo je napolnila s paketi robčkov. Na postaji se vkrca na prvi mestni vlak. Ko se potniki usedejo, se postavi med dva sedeža. Začne govoriti, vendar glas noče priti iz grla. Danes ni popila še niti kapljice tekočine, tudi govorila še ni. Grlo se ji je zamašilo. Odkašlja se.
Zdaj začne še enkrat: »Sem brezposelna že deset let. Imam dva otroka in brezposelnega moža.« Njen glas je šibak. Občinstvo jo ignorira.
Slišijo jo vsi razen tistih, ki so si ušesa zamašili s slušalkami. Vidijo jo vsi, razen tistih ne, ki so se odločili, da bodo gledali v tla, skozi okno ali svoj pogled usmerili v pametni telefon. »Z nakupom paketa robčkov boste olajšali mojo težko situacijo,« zaključi. Sofija je za občinstvo utelešenje najvulgarnejše revščine. Nočejo je tam. Pljuvali bi vanjo, ji pulili lase in jo brcali. Če bi lahko, bi jo potisnili skozi vrata. Ko bi bila ta vsaj odprta. Naj že pride postaja! Naj se vlak že ustavi in naj ta smrdeča babura izgine! Pa dan je bil tako lep, zdaj pa ta vse zaserje. »Vsak se sam odloči, kakšna bo njegova usoda,« razmišljajo, vihajo nosove ter odkimavajo, ko se jim Sofija približa z robčki.
Nobeden ne kupi paketa niti na tem niti na naslednjih sedmih vlakih. Zbere pa 90 centov drobiža, ki ji jih podari nek stari gospod na drugem vlaku. Rabi še vsaj evro in deset centov. Potem bi lahko šla do bangladeških fantov, ki v predelu Metaksurgijo prodajajo pretihotapljene cigarete po znižani ceni. Obupana je. Sede se na klop postaje, na kateri je izstopila. Ni spremljala, kje točno je, saj je ves čas zamenjevala vagone zelene linije, da bi tako zamenjala tudi sopotnike.
»Nisi našel čistih hlač? Sušile so se na stojalu. Kako je to možno? Ko se boš odpravil, zapri najprej polkna in potem še okna. Pa pojej kaj. Skuhala sem polnjene paprike. Všeč so ti,« zasliši glas. Obmolkne in požre slino. Pogleda na levo in desno. Ljudje stojijo v polkrogu zbrani okrog klopi, na kateri sedi sama. Nekateri jo gledajo. Na obrazih razbere gnus, pa pomilovanje, upor in apatijo. Pogleda predse in seže v žep. Zacinglja. Drobiž! Prešteje ga. Našteje dva evra. Obrazna mimika ostaja nespremenjena. Vstane in se odpravi na pot. »Če se ti bo mudilo, ti krožnikov ni treba umivati. Jih bom jaz, ko se vrnem. Ti vedno prideš utrujen domov,« pripoveduje glas.
Ulica je glasna in dolga. Njenega glasu ne sliši nihče. S svojo blaznostjo, praznim želodcem in mizerijo sama potuje po sivi atenski ulici. Tako se je odločila.