Šola za dobre matere ameriške pisateljice Jessamine Chan je distopična zgodba o sistemu, ki je popolnoma zašel in začel uničevati samega sebe, in to v svojih temeljih: pri otrocih.
Pa je zgodba res distopična? O tem velja premisliti. Prvič, zasnovana – čeprav seveda nadgrajena s fikcijo – je na podlagi resnične zgodbe. Drugič, opisuje nemoč posameznika, ki zdrsne med čeljusti sistema. In dejstvo (ne distopična fikcija!) je, da sistem, ki se je primoran držati uravnilovke, za ogromen odstotek ljudi ne more biti pravičen niti v teoriji, kaj šele v praksi, ki jo neizogibno zaznamujejo tudi neznanje, neveščost in subjektivnost odločevalcev. In tretjič – krivice, ki jih opisuje, napačna ravnanja, čustvena oglušelost, neenako obravnavanje »kaznovanih« glede na spol, reviktimizacija žrtev, ki jo izvajajo ustanove, čeprav naj bi jim pomagale, itd. – vse to je bilo in je žal še vedno del naše realnosti. Jessamine Chan gre čez rob – v distopijo, lahko pa bi rekli tudi v karikaturo in parodijo – s konkretizacijo teh družbenih rakran: šola je pravzaprav zapor, matere so obravnavane kot kaznjenke, pravila so nečloveška in neživljenjska ter se poljubno spreminjajo (v škodo mater, seveda). In tu so še »roboti«: lutke, ki so skoraj kot žive in na katerih naj starši »vadijo«, da bodo znali biti »dobri starši«. Pri tem je fokus sistema na trpinčenju mater (očetom, ki imajo svojo šolo drugje, je malce laže), in ne na sočutju, dobrih odnosih ter osebnostni rasti. Inštruktorice in psihoterapevtke (!) materam vzbujajo krivdo, nanje prelagajo absurdne odgovornosti, jih kritizirajo, zatirajo, ne ponudijo jim nobenega sočutja ali občutka, da so kaj vredne. Pohvaljene so le, če dosegajo groteskno zastavljene cilje (npr. katere vrste objem lahko dajo lutki, da jo pomirijo, koliko sekund lahko traja …) in če o sebi govorijo slabo (Sem slaba mati, zagledana vase …). Inštruktorici, denimo, smeta lutke tepsti, ustrahovati in jih na razne druge načine spravljati v stisko ali travmatizirati – v nekatere tovrstne načine prisilita tudi matere – medtem ko jih morajo matere potem v skladu s pravilnim zaporedjem predpisanih dejanj v do sekunde natančno odmerjenem času pomiriti, sicer bodo dobile slabo oceno in jim bo vzet še tisti desetminutni telefonski klic svojega otroka na teden, ki jim pripada zdaj. Ta pa jim je odvzet tudi iz drugih razlogov, če ne dosegajo norm programa in celo če jih (češ, očitno vas to motivira!) ali če se »neustrezno« vedejo – kamor spada že to, da si drznejo jokati, ali to, da lastnemu otroku v telefonskem klicu več kot enkrat rečejo »Rada te imam« ali »Pogrešam te«. Nič čudnega, da nekateri avtoričino šolo za dobre matere primerjajo z nacističnimi delovnimi taborišči.
Jessamine Chan boleče jasno posreduje tudi tole sporočilo: o materinstvu vas bodo učili ljudje, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma.
Sistemska mahinacija in absurd
Inštruktorici pridigata materam, da jim mora biti otrok na prvem mestu. A otrok je robotska lutka, to niso resnični biološki otroci teh mater. Šola to »preverja« s preizkusi, ki so v svojem bistvu psihološko mučenje. Recimo: matere dobijo nenapovedano možnost klica svojih otrok (razdelijo jim telefone), vendar morajo to storiti v času, ko pazijo na lutke. Ker imajo lutke številne človeške lastnosti, tudi čustva, morajo matere lutkam najprej dopovedati, da – čeprav se bodo pogovarjale z drugo deklico – so še vedno njihove mame in jih imajo rade. Med pogovorom z lastnim otrokom, s katerim se morda niso slišale že mesece in jih je morda v tem času že pozabil – tako pač sistem poskrbi, da so otroci »varni« in »netravmirani« – morajo pomirjati lutke in jim dajati prednost. Ravno s tem pa seveda povzročajo stisko lastnim otrokom, same pa so tako ali tako že docela travmirane. In ker se ob prvem poskusu niso dobro izkazale (premalo pozornosti so namenjale lutkam in preveč svojim otrokom), jim inštruktorici telefone spet vzameta, saj ugotovita, da matere še vedno ne vedo, kaj je njihova prioriteta.
Knjiga je izvrsten prikaz sistemske mahinacije in absurda. Prioriteta je ubogati, in ne storiti, kar bi v resnici dokazalo ljubezen mater do svojih otrok, katerih potrebe so najpomembnejše. Prav to naj bi si tako zelo želeli doseči inštruktorici. Povedano drugače: v očeh sistema bodo matere dokazale svojo vrednost, sposobnost in materinskost, če bodo plastičnim robotom dale prednost pred lastnimi otroki.
Jessamine Chan boleče jasno posreduje tudi tole sporočilo: o materinstvu vas bodo učili ljudje, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma. Inštruktorici v razredu Fride, glavne junakinje, sta namreč obe brez otrok: ena ima hišne ljubljenčke, druga nečake. Na tej podlagi sta prepričani, da sta več kot kompetentni za poučevanje drugih o negi in vzgoji otrok.
Zločin in kazen
In kaj je storila Frida, da ji je bilo odvzeto skrbništvo poldrugo leto stare Harriet in mora v šolo za dobre matere, če želi sploh še kdaj videti svojega otroka? Da, storila je napako. Hčerkico je pustila doma samo in skočila v službo po neke papirje. In kar ni »mogla« domov. Bila je utrujena, izmozgana, neprespana in verjetno vsaj rahlo depresivna. V službi, kjer je morda vsaj malce začutila, kdo sploh je, in doživela nekaj miru in tišine, se je zadržala več kot dve uri. Nekdo od njenih sosedov je očitno videl, da je pustila hčerko samo, in jo prijavil policiji.
Da, storila je napako. Hčerkico je pustila doma samo in skočila v službo po neke papirje. In kar ni »mogla« domov.
Frida seveda ni ravnala prav in noben izgovor ne more opravičiti in upravičiti njenega neodgovornega ravnanja. A kazen, ki jo doleti, je tako groteskno sprevržena in pretirana, da se nam globoko zasmili. Šmenta, zasmilijo se nam celo matere, ki so večkrat grdo in celo grše ravnale s svojimi otroki. Kajti v šoli za dobre matere so do konca razvrednotene in ponižane, razčlovečene do skrajnosti, da, tudi do smrti. Smilijo pa se nam tudi otroci teh mater. Otroci, ki jim je sistem »v njihovo dobro« mater odvzel. Ne govorimo o skrbništvu; govorimo o kakršnihkoli stikih z materjo! Da bi torej sistem otroka »zaščitil«, mu vzame tisto osebo na svetu, s katero je že na celični in energijski ravni najgloblje povezan in zaradi odsotnosti katere bo imel, pa četudi bo dobil dobre krušne starše ali mu bo pri drugem staršu dobro, vse življenje čustvene, psihične in navsezadnje – sčasoma – tudi telesne posledice.
»Sem slaba mati, vendar se učim, da bom dobra«
Poleg različnih razvrednotovalnih metod šole za matere (nositi morajo vrečaste enobarvne uniforme, dobivajo slabo hrano v premajhnih količinah, skupinske prhe, vsepovsod kamere, električna ograja z bodečo žico …), ki nima prav nič skupnega s kakšno šolo predelovanja težav in osebnostne rasti, zelo veliko pa z zaporom, poteka v šoli sistematično pranje možganov, denimo z afirmacijo: »Sem slaba mati, vendar se učim, da bom dobra.« O kakšnem sočutju, razumevanju in odpuščanju tu kljub »vsakodnevni psihološki pomoči« ni ne duha ne sluha. Matere torej ljubečega, skrbnega, sprejemajočega in sočutnega odnosa do otrok (oz. plastičnih robotov) učijo ljudje, ki ne premorejo ali vsaj v odnosu do teh mater ne pokažejo niti trohice ljubezni, sprejemanja, sočutja in skrbi. Tudi če so matere bolne, morajo sodelovati pri izjemno napornem pouku, saj tudi kot starš »ne dobiš bolniške«. Parodija par excellence!
Poglejmo še nekaj usmeritev tega psihopatskega programa.
»Najhitrejša mati je najboljša mati. Z dobrim nadzorom je mogoče preprečiti vse nezgode. Dobra mati s skrbjo za otroka poteši vse svoje človeške potrebe.« Zato se, na primer, nikoli ne more počutiti osamljeno; tovrstno počutje je znak narcizma.
Nesočutje, nerazumevanje, izvajanje pritiska in neutemeljenega okrivljanja. Primer. Mater natakarico je stranka polila s pivom. Ker je morala na vrat na nos po hčerko v šolo in se ni utegnila preobleči, so jo obtožili, da je pijana (ker je smrdela po alkoholu). Temu dejstvu terapevtke, ki naj bi materam pomagale, rečejo izgovor in mater prisilijo k priznanju, da je bila vse to njena krivda, da je slaba mati in zagledana vase.
Psihološko mučenje. Primer. Matere morajo dokazati, da zmorejo otroka (lutko, in lutke so težke kot živi otroci ali še težje) odnesti iz nevarnosti (poplava, požar) in odpeljati na varno. Medtem morajo nositi na glavi napravo, ki jim pred enim očesom predvaja različne moteče posnetke, da bi jim pozornost popustila. Seveda vse to ob nadzoru inštruktoric s štoparicami v rokah. Vse še nekako gre, čeprav dežuje, čeprav jim med tekom drsi po mokrem asfaltu … dokler jim naprava ne začne predvajati posnetkov njihovih lastnih otrok, ki jih niso videle – mnoge niti slišale – že več mesecev. Posnetke so šoli poslali ljudje, ki zdaj skrbijo za otroka, verjetno v dobri veri, da bodo s tem »zapornice« razveselili. Ker se odzovejo popolnoma človeško, ker namenijo glavno pozornost svojim dejanskim biološkim otrokom, so kaznovane.
»Najhitrejša mati je najboljša mati. Z dobrim nadzorom je mogoče preprečiti vse nezgode. Dobra mati s skrbjo za otroka poteši vse svoje človeške potrebe.«
Vzporednice z realnostjo, tudi našo, slovensko
Ob lektoriranju te knjige se mi je kot nekomu, ki se zadnja leta ukvarja s svetovanjem na področju osebnostne rasti in zdravih odnosov, zaradi česar sem seznanjena s preštevilnimi zgodbami o družinskih in sistemskih zlorabah na naših tleh, vzbujalo vprašanje, kje je tista meja med nepoučenostjo in nesočutnostjo na eni ter popolno absurdnostjo na drugi strani, ki bi jo bili (upam!) zmožni opaziti in se ustaviti pred njo.
Kljub skrajnostim romaneskne realnosti je namreč težko spregledati vzporednice s povsem realnim sistemom, ki sme otroke siliti v raznovrstna ravnanja, čeprav jih spravljajo v stisko, še teže pa vzporednice s starši, ki otrokom počnejo celo še hujše stvari kot inštruktorici lutkam, preprosto ker jim sistem to dopušča: v imenu »otrokove pravice do obeh staršev« po salomonsko »prerežejo otroka na pol« (deljeno skrbništvo), in če se otrok od enega od staršev ne bo vračal ravno z modricami, ne bo nihče niti trznil, četudi otrok kaže posledice travme, vključno s spolno zlorabo. Nasprotno: mati naj otroka potolaži (po možnosti v desetih minutah) in neha zganjati dramo, obrekovati očeta in otroka zavijati v vato. In medtem ko si institucije s tovrstnimi floskulami umijejo roke in mirno spijo, otroci nazadujejo (npr. začnejo močiti posteljo, njihov govor se vrne na nižjo razvojno stopnjo, uspeh v šoli pade), dalje razvijajo stil negotove navezanosti ter nekonstruktivne obrambne mehanizme, zasvojljive oblike samotolažbe (npr. fantaziranje, kompulzivno masturbiranje), samopoškodovalne in maladaptivne oblike vedenja (npr. praskanje do krvi, puljenje las, grizenje nohtov, rezanje) in duševne težave (depresija, prehranske motnje, bipolarna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, mejna osebnostna motnja, narcistična osebnostna motnja, histrionična osebnostna motnja …), kar vse bodo odnesli s sabo v odraslost in (nevede ter nehote) predali potomcem.
Če ste kdaj doživeli ali pričali, kako je otrok pred odhodom na – od sodišča predpisani – stik z drugim staršem jokal, doživljal panične napade, se skrival, se samopoškodoval, dobil povišano temperaturo ali drisko, bruhal, kako je prišel s stika ves iz sebe, besen, kričav, jokav, razdražen, nasilen ali povsem zaprt vase, kako je umikal pogled – potem razumete, kako globoko lahko sistem poškoduje svoje najšibkejše člene.
Da sistem žrtve marsikdaj retravmatizira, namesto da bi jih zaščitil, je znano dejstvo. V romanu je fokus retravmatizacije na materah. Zelo malo imamo vpogleda v to, kako je otrokom drugih mater v družinah ali pri drugem staršu, kjer živijo, odkar so jim bili stiki z materjo odvzeti; iz drobcev lahko razberemo, da je nekaterim še huje. Največ izvemo o Harriet, Fridini hčerki, za katero je vsaj na prvi pogled za silo poskrbljeno, čeprav njena mačeha v »dobri veri« na njej preizkuša svoja skrajna prehranska (in druga) prepričanja ter jo sestrada do točke, ko pediatrinja od nje in Harrietinega očeta zahteva, da ji v prehrano vrneta ogljikove hidrate. Očitno pa to ne spada h kršenju pravil sistema ali celo k ogrožanju otroka; ne, v očeh sistema je Harriet ob očetu in mačehi varna in je zanjo optimalno poskrbljeno – res pa je, da sta mačeha in socialna delavka, ki ji je primer dodeljen, že zelo zgodaj v postopku postali prijateljici. Niti to ne moti nikogar. Mati, Frida, je tu grešni kozel – gre torej za izrazito črno-belo perspektivo sistema po liniji najmanjšega odpora: oče in mačeha sta odlična, mati je nezadostna, otrok ne bo več imel stikov z njo, in s tem je stvar rešena. Kot da je otrok lutka (sic!), sistem pa to lutko posadi na tisto polico, ki je pač najprikladnejša, in se ne ubada z neskončno zapletenostjo človeških odnosov, kaj šele travm.
Če ste kdaj doživeli ali pričali, kako je otrok pred odhodom na – od sodišča predpisani – stik z drugim staršem jokal, doživljal panične napade, se skrival, se samopoškodoval, dobil povišano temperaturo ali drisko, bruhal, kako je prišel s stika ves iz sebe, besen, kričav, jokav, razdražen, nasilen ali povsem zaprt vase, kako je umikal pogled – potem razumete, kako globoko lahko sistem poškoduje svoje najšibkejše člene. In veste, da je Šola za dobre matere v svojem jedru izvrstna prispodoba »od države požegnanih« grozot, ki se dogajajo tudi med nami.
