AirBeletrina - Solange: Ko utrujenost postane milost
Panorama 21. 10. 2016

Solange: Ko utrujenost postane milost

Solange (prizor iz videa Cranes in the Sky)

Popularna glasba je glasba zmagoslavja. Taylor Swift bo vsako propadlo ljubezensko razmerje pretvorila v pripoved o uspešnem premagovanju stiske (»She lost him, but found herself.«). Beyoncé bo pripravila album o prevari, v katerem razplamtela bolečina in jeza umanjkata, saj se je treba precéj posvetiti opolnomočenju, dvigniti orožje, še preden prevarana ženska zares zbere moči (C’mon, ladies, now let’s get in formation). Adele bo žalostna samo zato, da nam pove, da je zdaj čisto okej, da se je z izgubo ljubimca pomirila. Dramaturgija življenja, ki pozna zaplet, razplet in obvezno poanto: »I’m over everything now. I’m strong. I’m alive.« Popularna glasba vsebuje vse, kar imamo ljudje radi in kar mislimo, da potrebujemo. Z razpleti in poantami osmišljamo trpljenje, nahranimo upanje in vzdržujemo energijo za prilaščanje prihodnosti. Odgovor na vprašanje »Are we out of the woods yet?« mora biti pritrdilen. Na koncu vendar mora čakati lepota in spokoj.

Da, morda čakata, toda preden uspemo, moramo prestati tisti vrh, o katerem množična glasba nerada poje: melanholijo, občutek poraženosti, zmedo, utrujenost, mrkost. Prestati moramo vse tisto, kar še ni dozorelo za poanto. Trenutke, ko pogrešamo nekoga, ki ga še nismo spoznali, večere, ko se nam zdi, da nas nihče ne ljubi tako, kot si želimo, jutra, ko se nam življenje kaže kot prhka tvarina, obsojena na bridkost. Nefotogenične trenutke, ki prej kot škatlicam pripadajo resničnosti in so pogostejši in daljši od zmagoslavij. Prestati moramo obdobja, ko se bodrenje zdi lažnivo. Obdobja, s katerimi popularna glasba ne ve, kaj bi, saj se ne zaveda, da ljudje včasih bolj kot pripoved o uspehu potrebujemo objem.

In tukaj nastopi Solange Knowles s svojim albumom A Seat At The Table. Albumom, toplim kot objem prijateljice, ki je prebistra, da bi nam prigovarjala, da bo vse v redu, saj ve, da se je v utrujenosti dovoljeno sprostiti. Šele tako utrujenost lahko postane nežnost.

Prisedi

Že s prvima izdelkoma –  Solo Star (2003) in Sol-Angel and the Hadley St.Dreams (2008)je Solange napovedala svojo pripravljenost na žanrski eksperiment na obronkih r’n’b-ja, soula, funka in sporočilno samosvojost, ki pa se s širino njenega tretjega studijskega albuma ne more meriti. Prva dva albuma sta učinkovala kot sicer povsem simpatična produkta svojega časa, medtem ko A Seat At The Table meri naprej – tako v glasbenem kot vsebinskem smislu. Da je lahko naredila korak dlje, je pred svojim letošnjim jesenskim vstajenjem nekaj priljubljenih zmagoslavnih poant odložila v sestrinem albumu Lemonade, ki se prav tako kot njen lastni glasbeni izdelek (med drugim) organizira okoli vprašanj rasne segregacije. Solange je tako preostalo le, da skupaj z izjemnim bendom pod vodstvom Raphaela Saadiqa (tudi glavnega producenta A Seat At The Table), v mestu New Iberia v Louisiani, kjer so vzniknile korenine njene družine, posname osebno izpoved, kakršne njena z uspehom obsedena sestra še ni zmožna.

Ne dotikaj se mojih las, lahko pa ganeš mene

Uvodni glasbeni nagovor Rise ponavlja: »Fall in your ways, so you can crumble/ Fall in your ways, so you can sleep at night.« Namesto da bi, kot smo vajeni, pozival k zaletu, v privzdignjenem tonu kliče priznanje, da nekaj ni v redu – morda z nami, morda s svetom. Šele po predlogu, naj si ne lažemo – in namigu, da nam ne bo lagala niti avtorica – , se album zares odpre. Odstre.

Vstopimo v svet temnopolte ženske v ZDA, ki zrcali svetove vseh temnopoltih žensk v ZDA. V utrujeni in naveličan svet, v katerem je žalost udomačena do te mere, da je postala druga koža. In prav zato manj grozovita, lažja, nespektakularna.

Trenje med intimnim in kolektivnim vrhunec doseže v komadu, po westovsko naslovljenim Don’t Touch My Hair. Črnski lasje so tisto, kar belci – poleg njihovih zadnjic, penisov in glasov – najraje fetišizirajo in na svoje fetiše (nevede) obešajo svoj rasizem. Solange se tem nehotenim dotikom postavlja po robu, v njenih laseh je samsonska moč, je tista zgodovina, ki je ostala zamolčana in ki je bila prisiljena tiho boleti. Med posameznimi komadi, v pripovedih članov družine Knowles, izvemo za detajle zgodovine rasizma in sodobne rasistične Amerike. Učinke rasističnega konflikta je v albumu mogoče razbirati iz pesmi v pesem, vendar se zdi, da je razrešitev politične situacije temnopoltih v Ameriki prestavljena nekam v prihodnost, k Solanginemu sinu, ki mu je komad F.U.B.U. (For Us, By Us) pravzaprav namenjen. Avtorica se sedanjosti upira, vendar ne ve točno, kako naprej, ne ve, kam naprej, pričakuje le, da tako njena zasebna kot kolektivna stiska ne bosta več dolgo trajali. A Seat At The Table je glasba o predanosti, vendar nikdar vdaji. V Scales na repu albuma skupaj s Kelelo poje o superzvezdah, ki bodo preskakovale ulice in živele, kakor si zaslužijo. Bodo, a še ne, o tem se ni smiselno slepiti.

Album A Seat At The Table ustvari okolje, v katerem odgovor na napore in stiske ni nasilje – kot v obljubi maščevanja pri Beyoncé – niti hrupno zagotavljanje girl power. Solange si z albumom vzame čas za premislek sebe kot glasbenice, sebe kot ženske, sebe kot temnopolte ženske in svoje kulture kot črnske kulture. Čas, da samo je skupaj s svojimi tegobami in zmedo. Ni naključje, da se na albumu pojavijo refreni, kot so where do we go, what you do to me in away, ki ga slišimo v odličnih Don’t Wish me Well in Cranes in The Sky. Melodično večinoma razvezane komade povezuje pevkin medeni glas, ki nas ne bo silil k joku, ampak zazibal v vzdihovanje. Vzdihovali bomo ob svojih procesih, ob vsem tistem, kar se razplete pred zgodbo o uspehu.

Vzdihovali bomo tudi ob videospotih za Don’t touch my hair in Cranes in The Sky, s katerima je Solange prestopila območje običajne opolzkosti in infarktičnosti žanra, kakor ga radi razbirajo zlasti belci – asortiman golih nog, twerkanja in zavitkov taco bell. V Cranes in The Sky prevladujejo tolažeče tableaux vivants s temnopoltimi ženskami v sanjavih oblekah. Solange je zgolj ena od žensk in za vse nas poje o jalovih poskusih, da bi potrtosti ubežali, da ne bi več čutili kovinskih oblakov. V videospotu, prav kakor v pesmi, ne dočakamo odrešitve, temveč tisto neverjetno lepo žalost ob spoznanju, da so vezenine, ki jih ne moremo razvezati sami, saj jih bo – če jih bo – zares razvezal šele čas. To pa nista zgolj dostojanstvo in zrelost. To je milost. In milost je vse.