V slovenskem jeziku je pravkar izšla ena najlepših kulinaričnih monografij zadnjega časa – knjiga z naslovom Sonce in dež, ki sta jo skupaj napisali chefinja Ana Roš in novinarka Kaja Sajovic. Najprej je izšla v angleščini pri ugledni založbi Phaidon in doživela lep uspeh, sedaj pa je na voljo slovenskim bralcem. Prinaša osebno zgodbo Ane Roš in njene družine, zgodbe ljudi, ki so povezani z Anino kuharsko potjo in Posočja, pa tudi recepte in celo pesmi. Poleg Ane Roš je knjigo pisala tudi Kaja Sajovic, novinarka RTV Slovenije, ki se je zadnje čase specializirala za področje visoke kulinarike. Prosili smo jo, da za AirBeletrino odgovori na nekaj vprašanj.
Ali ste takoj, ko vam je Ana Roš ponudila, da bi napisali knjigo o njej, vedeli, kakšna knjiga bo to? Ste vedeli, da bo monografija, v kateri se bodo prepletale izpovedi in portreti različnih ljudi, kuharski recepti, izjemne fotografije, poezija, hkrati pa bo predvsem poklon pokrajini ob Soči? Kako ste razvili koncept knjige?
Da, koncept mi je bil znan, delno tudi zato, ker ga je Ana razvijala že dve leti, preden se je obrnila name, a z drugim avtorjem in fotografom. Ker projekt iz različnih razlogov ni bil realiziran, ga je predstavila meni. Prav zaradi take zasnove knjige se mi zdi, da lahko doseže več ljudi, da morda dobijo malce drugačno predstavo o svetu vrhunske kulinarike. Mnogim se namreč to še vedno zdi snobizem, nekaj nedostopnega, celo nekaj odvečnega. Morda pa s to knjigo dobijo vpogled, kako zelo lahko restavracija, kot je Hiša Franko, povzdigne regijo, ohranja tradicije in spodbuja male proizvajalce, da se ne predajo, kar bi morda se, če ne bi imeli odjemalcev, ki take izdelke cenijo.
Kako je bilo delati z Ano Roš? Kakšna je naša najboljša chefinja po osebni plati?
Ana je genialna, kompleksna osebnost, ki ima, tako kot vsi, svoje dobre in slabe dni. Ve, kaj hoče, od osebja zahteva profesionalnost, ima velike ambicije, zato vedno meni, da se lahko dela še bolje. A vsaj iz mojega stališča, je bilo sodelovati z njo kot soavtorica izjemno. Dala mi je skoraj povsem proste roke, povsem mi je zaupala, saj ji je bil vedno všeč moj stil pisanja, ujameva pa se tudi, ker nobena od naju ni najbolj konvencionalna in ubira povsem svojo pot – kar je včasih za okolico težko sprejeti. Tako Ana kot Valter sta mi povsem odprla vrata svoje restavracije, doma in – navsezadnje – njunih življenj. Ni tu mask. Zame je bilo pisanje te knjige, kljub temu da je bilo treba delati zelo hitro, zagotovo najlepša profesionalna izkušnja, ki mi je približala tudi Posočje in krasne, posebne tamkajšnje prebivalce. Hkrati pa zdaj precej bolje razumem ustroj ene take vrhunske restavracije.
Ima Ana poleg ostalih talentov tudi pisateljskega?
Da. Mislim, da je to precej presenetilo založbo Phaidon, če sem iskrena. Običajno kuharji najamejo soavtorja prav zato, ker sami niso najbolj vešči pisanja. Ana je drugačna. Tako kot je izjemna sogovornica pri intervjujih in na mednarodnih kongresih, je tudi odlična pisateljica. Zelo iskrena in osebna – resnično prelije vse na papir. Njen slog je bolj poetičen od mojega, velikokrat se bere skoraj kot pesem.
Kako je knjiga dobila naslov?
Sicer je Ana premetavala par naslovov, a nazadnje se je odločila, da je Sonce in dež idealen naslov. Nekateri so bili skeptični, saj je na prvi pogled relativno generičen. A ko boste knjigo prebrali, boste razumeli. Še zlasti pa naslov razumejo vsi, ki živijo v Kobaridu. Kadar tam sije sonce, je to najlepši kraj na svetu – kadar dežuje, in to lahko po več dni, dolina postane turobna, skoraj zlovešča. To se pozna tudi na razpoloženju prebivalstva – in razpoloženju osebja Hiše Franko. A prav zaradi dežja je dolina tako bujno zelena, brez njega ne bi bilo njene dih jemajoče lepote. Knjiga v angleškem izvirniku je izšla ob najbolj neprimernem času, marca, tako, da so odpadle prav vse ameriške promocije. A po drugi strani, morda prav zaradi pandemije, je ogromno ljudi imelo čas za branje. In s knjigo so dobili tudi sporočilo – po dežju vedno posije sonce.
Najtežje delo je imela najbrž fotografinja Suzan Gabrijan. Kako ste ji pomagali pri delu?
Suzan je izjemno profesionalna fotografinja, vajena tudi težkih pogojev. In pri nastajanju te knjige je bilo nekaj precej težkih momentov zanjo, denimo, ko smo ob 5. uri zjutraj gnali krave v hrib. Gre za precejšen vzpon, dolgo pot in Suzan, ki je drobna ženska, je morala z vso tisto opremo teči pred kravami in loviti trenutke. S Suzan sva kasneje sodelovali še pri Sto projektu in moram reči, da je lepo z njo delati, ker razume gastronomijo in vino ter razmišlja v isti smeri kot jaz. S tako osebo je vse lažje.
Ste med pripravljanjem te knjige o Ani izvedeli kaj takega, kar vas je presenetilo?
Hm. Seveda – pred tem sem Ano poznala zgolj kot kuharsko mojstrico, Valterja pa kot njenega partnerja in sommelierja. Zdaj vem o njiju precej več, tudi številne osebne podrobnosti, zaradi česar oba malce bolje razumem. Posočje sem sicer poznala, a nikdar tako do obisti, z njim pa tudi številne slikovite osebnosti. Razumem tudi, zakaj je tako težko obdržati ekipo v tako odročnem delu Slovenije, sveta. Tudi zato imam izjemno spoštovanje do vseh, ki se borijo tam.
Kako ste izbrali recepte, ki so v knjigi?
Recepte je izbrala Ana, uporabila pa je skoraj izključno samo recepte zadnjega leta. Je izjemno, izjemno kreativna kuharica, ki redno spreminja meni, ki je zelo vezan na mikrosezonskost. Če bi Ana imela priložnost, sem prepričana, da bi zdajle najmanj polovico receptov ponovno zamenjala. Ne verjame v t. i. signature dishes (podpisne jedi), ampak verjame v kuharja, ki je nenehno v pogonu, ki nenehno ustvarja.
Kakšni so bili odzivi na knjigo v tujini, kako se prodaja?
Kot rečeno, žal nam je korona povsem ubila svetovno knjižno turnejo in promocijo, a – morda tudi zaradi karantene – so ljudje ogromno naročali knjigo, tako Anini kuharski kolegi po svetu kot novinarji, foodiji, stroka, vinarji in povsem običajni ljudje, ki jih je pritegnila vsebina. Odzivi v tujini so bili v resnici zelo dobri, knjiga je postala Timeova knjiga tedna, Forbes jo je uvrstil med obvezno čtivo, za Wall Street Journal je bila eden najlepše oblikovanih izdelkov leta … Glede na vse smo lahko zelo zadovoljni.
Kaj pa v Sloveniji, menite, da bodo odzivi enako dobri? Na splošno velja, da je Ana bolj popularna v tujini kot doma.
Težko vprašanje. Po eni strani vem, da veliko ljudi čaka na slovenski prevod, morda zato, ker v angleščini niso tako suvereni ali pa ker menijo, da je logično, da se knjiga o slovenski kuharski mojstrici, kjer sem podpisana jaz kot slovenska novinarka, bere v slovenščini. Jaz se ne bi strinjala, obe sva pisali v angleščini in je najin slog v angleščini drugačen. Ampak da se vrnem k vprašanju – iskreno, mislim, da so bili odzivi v tujini boljši. Manj obremenjeni. Manj zavistni, če želite. Nimam najlepših izkušenj v domovini, žal. Tako s strani novinarskih kolegov kot s strani nekaterih kuharskih mojstrov, ki Ani zavidajo uspeh.
Mislite, da je prostor še za kakšno knjigo o Ani Roš in njeni kulinariki?
Absolutno. Sonce in dež sicer res združuje precej elementov vsega, tako kuharskega sveta kot Posočja, lokalnih tradicij, pa malih pridelovalcev in, jasno, veliko Ane, njene zelo osebne pripovedi. A ne gre za statično osebo; Hiša Franko je včasih kot mala telenovela – toliko pripetljajev, toliko iskric, toliko zgodb, ki se prepletajo. Roman bi lahko napisal samo o ekipi, o odnosih med njimi. In roman tudi samo o Ani.
Kam bo po vašem mnenju kuharska pot Ano pripeljala v bodoče?
Jaz mislim, da ima lepo, svetlo prihodnost, saj gre za kuharico, ki se nenehno razvija, in to občutno, enako velja za restavracijo. Gurmani in novinarji iščejo prav zgodbe, kot je zgodba Hiše Franko, tako zelo vpeta v okolje. Klasične fine dining restavracije so malce preživete. Zdaj je že nekaj časa v ospredju zelena nota, trajnost, oživljanje tradicij, gorske kuhinja, osebna kuhinja. Vsebina pred formo. Tu je morda tudi mesto za kako širitev izven Kobarida pa kaka linija izdelkov … odvisno, kako zelo v komercializacijo si želijo, upam, da nikdar preveč. Brand je pomemben. Samo paziti moraš, da se ne prodaš. Mislim, da se Ana zna ogniti tej pasti.
Knjigo Sonce in dež Ane Roš in Kaje Sajovic lahko naročite na tej povezavi.
