Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.
***
Toliko je bilo razlogov, da sem se pri osemnajstih, na prvi svoji solo avanturi, zatreskal v to deželo, zato sem se karseda temeljito. Še leta po tistem poletju sem kdaj sanjal, da sem spet tam in sanje so bile izredno žive.
Lebdeč nad glavnim grebenom Liathacha, pod vrtinci buhtečih oblakov, vidim vsako brazdo, ki se spušča z gore, na robovih prepadov vsako travno bilko, ki se divje ziba v vetru. Veter je tako mogočen, da je kakor donenje zbora. In jaz lebdim nad Liathachom, navdušen kot otrok vrh visokega tobogana, potem pa se poženem navzdol, tik nad prepadnim skalovjem, navpik proti zeleni dolini. Vratolomno se spuščam, da je bučanje vedno glasnejše, da para zrak in se zliva s pesmijo, letim naravnost proti dnu. Odvijem šele na najnižji točki, v zadnjem trenutku, navzgor, lahkotno: skupaj s pesmijo završim nad vesinami sosednje krasotne zverine, Beinna Eigheja, vse višje, med njegove vrhove. Tam se počasi ustavim, s hrbtom proti dolini, zazrt v mračne oblačne gmote nad sabo. Potem se v hipu, spretno zasučem in spet začnem padati proti dolini. In potem spet gor in spet dol, gor in dol, ves čas v pesmi in v veselju nad svojo močjo.
Saj pravim: s Škotsko sem bil lep čas kar malo obseden. Tja sem celo zvlekel vsa svoja dekleta. Tudi zato, seveda, da bi videl, ali gredo skupaj s to drugo ljubeznijo. In kajpada: nazadnje sem se poročil s tisto, za katero se mi je posvetilo, da mi je sploh ni treba peljati na Škotsko; z Matejo sva šla na potep po njej šele leto po poroki.
Celo Mateje sicer nisem peljal v Torridon. Tam stoji Liathach, tam se naproti njega dviguje Beinn Eighe, tam je vmes med njima tista dolina. V Torridon se nisem vrnil nikdar več. A sicer sem obredel prav vsak drug del te dežele, v katerem sem bil prvič in se vsakič posvetil kakšnemu novemu. Z Matejo sva recimo spet raziskala Glasgow, potem pa večino časa preživela na milem otoku Mull, nedaleč stran od gotovo najbolj ljubke pristaniške vasice na vsem Britanskem otočju, Tobermoryja. Tam ob idiličnem pristanišču stoji niz hiš, tiščijo se druga druge in vsaka je svoje žive barve, da so kakor pravokotne zastavice na vrvici, ki se jih izobesi za kako praznovanje. Tudi takšne reči ponujajo. V eni izmed njih je Mateja iz velikega koša raznih plišastih živali »rešila« bojda izredno osamljenega morskega kraveža, prav tistega, ki sta ga otroka kasneje poimenovala gospod Šuligoj, na kratko Šulo.
Spet na neki drugi ekspediciji, skoraj desetletje prej, takrat sam, sem ponovno poskušal raziskati Skye. Med tisto prvo avanturo pri osemnajstih nisem imel nič od otoka; oblačne gmote so se spustile tako nizko, da se recimo ni videlo niti vznožij slovečega pogorja Cuillin. A tudi v drugo nisem imel kaj dosti več sreče – Skye, ki je najbolj turističen otok tudi zato, ker ima skoraj tako mila poletja kot Mull, je bil tudi tokrat ves kisel. Tako sem odplul še dlje, proti glavnemu cilju tiste ekspedicije, Zunanjim Hebridom.
Te je fronta z Atlantika očitno že prešla, kajti naslednji dan se je začelo vedriti in dan zatem je bil brez oblačka. Takšen severnjaški primerek poletnega dne je dovoljšna redkost, da jo je treba izkoristiti in brž sem pohitel na eno od plaž, po katerih slovijo Zunanji Hebridi. Izbral sem pravo. Mivka, kilometri nje, je bila snežno bela. Pred njo je bil vedno spreminjajoči se, a vedno črnomodri severni Atlantik, za obalnim pasom so bile lične sipine, porasle s tršatimi šopi živo zelene trave. Takšne barvne kombinacije je dopolnjevalo še nekaj skupin črnih granitnih skal, ki so prodrle skozi površje na že tako slikovit prizor očitno samo zato, da so njegovo dopadljivost prignale do meja verjetnosti.
Jasno, na takšni plaži se je v takšnem vremenu tudi nujno malo vreči v tisti mrzli, mrzli ocean. Severnjaško sonce je bilo dovolj močno, da sem se potem lahko pogrel na topli mivki, prek katere je dražljivo pihljal spet protislovno mrzel severnik. Ko me je tako sušilo, sem najprej pomislil, da se skrit nekje za tisto fotogenično gmoto skal za mano oglaša nek ptič. Morda strmoglavec, črna njorka, mormon ali kaj podobno eksotičnega, sem menil, klici teh severnjaških ptic so dostikrat zelo nenavadni. A potem se mi je posvetilo, da se izmed skal izvijajo človeški glasovi, da gre za nekakšno cmihanje, otroško.
S skal, na katere sem se povzpel, sem na mivki pod sabo zagledal s palico izrisanega človečka. Po otročje, samo nekaj črt za okončine in trup ter krog za glavo. Taista palica, ki ga je izrisala, se je jezno zasajala v slikarijo, v roki pa jo je držala deklica kakšnih dvanajstih let. In vse tisto zbadanje je potekalo tako rekoč v tišini, le ob vsakem udarcu je jezno zahlipala, prav kot bi nekdo udaril njo, pa je zato besna nanj.
Sedel sem na skalo, s hrbtom obrnjen proti dekletu, in se odkašljal.
Za mano je vse otrpnilo in se potem ujezilo: »Kaj je?!«
»Oh, nič,« sem se obrnil k njej. »Samo tak lep dan, pa ti ga gre nek bednik pokvarit, ni res?«
Nekaj časa je še srdito zijala vame. Potem si je z eno podlahtjo obrisala oči in z drugo nos in se nazadnje silovito strinjala: »Ja!«
»Ampak kdo?« sem se pozanimal.
»Kdo, kdo!« je zagodla. »Brodie in njegova banda, kdo pa! Rory! Callum! In Hamish! Veš, kaj mi je rekel, ta Brodie? Da sem piflarska bajsa! Ampak jaz vem, zakaj! Ker me je gospod Callum, ravnatelj, na koncu leta pred vso šolo pohvalil, ker je rekel: ‘Po Sorchi se zgledujte, banda z Uista!’ Ker mi zavidajo, zato mi je Brodie to rekel! Jaz bom šla v Edinburg ali Glasgow, študirala bom, oni pa bodo ostali tukaj! In tudi butasti bodo ostali!«
Pokimal sem, kolikor sem mogel resnega obraza.
»Sŕša?« sem potem poskusil ponoviti, »tako ti je ime? Jaz sem Jakob.«
»Ne, Jakob,« je modro odkimala, »Sŕša je irsko in tudi čisto drugače se napiše: s-a-o-i-r-s-e. Tudi čisto nekaj drugega pomeni, svoboda. Jaz sem s-o-r-c-h-a, to je čisto škotsko ime, Sórša.«
S Sorcho se je dalo krasno poklepetati in toliko sem izvedel. Recimo, da imajo v njenem malem mestu samo osnovno šolo, ki jo pri njih obiskuješ do enajstega leta, srednja šola pa je tako daleč, da je ravnokar svoje prvo leto preživela v internatu. Kot večina otrok: prva štiri leta, do šestnajstega, je srednja šola pri njih obvezna, zato otroci z otokov in Višavja nimajo druge izbire kot internat.
Meni se je to zdelo malo hudo. Da greš pri dvanajstih kar od doma, za cele mesece ali kako?
Res, sem izvedel, sploh na začetku, preden se navadijo, je nekaterim otrokom kar hudo. Tudi mnogi starši menda negodujejo in zahtevajo šole bliže domu. Ampak tako pač je, nimaš kaj, sploh pa se dosti njenih sošolcev lahko vrne domov vsak konec tedna. Čeprav, je dodala po premisleku, po drugi strani je tudi dosti takih, ki jim prav nič ni do tega, da bi se vračali domov, še za praznike ne. Gospoda Calluma, ravnatelja, je slišala eni učiteljic celo reči, da je zato dobro, da je šola internatska, da so prav zato vzpostavili tak šolski sistem, da bodo samo na tak način na Višavju in otokih presekali začarani krog bede.
»Pa ti?« sem jo vprašal. »Se tudi ti ne maraš vračati domov?«
To jo je zmedlo. Ne, ne, ni tako. Pri njih doma je vse v redu, ati zmeraj najde delo, izučen joiner je, montažer, in pri njih ima še mama službo, knjižničarka je. Tudi njena bratca nista člana kakšne bande in v šoli sta čisto pridna. Ne, pri njih doma je vse v najlepšem redu! Samo ta Brodie! On misli, da je tak frajer! In njegova banda! Rory! Callum! In Hamish! Najraje bi jih zadavila! Razčetverila!
»Nabodla na kol?«
To! Ja! To bi bil sploh krasen prizor!
Navdušenje nad njim je potem nenadoma prelila v množico vprašanj. Še bolj od njene odkrite radovednosti me je presenetilo, da so bila za njena leta zastavljena zelo bistro. Sploh zanimivo se ji je zdelo, kakšna je narava v daljnih krajih, iz katerih prihajam; v goratem vogalu dežele same strme stene in prepadi, sicer pa vse razen dolin prekriva gozd, toliko gozda in v njem so zanimive živali, na primer kak medved, o tem je bila pripravljena poslušati, kot bi ji pripovedoval napeto pustolovsko zgodbo. Prav očarljivo se ji je tudi zdelo, da se je tako majhna dežela pred kratkim osamosvojila, ko bi se tudi njena, je dodala. Ampak, je zavzdihnila, njena se ne bo nikdar, ker so Škoti za kaj takega prevelike reve. Vi ste pa gotovo pogumni ljudje, ne? Mislim, osamosvojitev in še toliko gozdov, polnih divjih mačk in volkov in medvedov! Ja, vi imate gotovo kakšno čisto noro športno disciplino: met medveda v daljavo, a?
Zabaven in zanimiv, kot je bil pogovor z njo, je bil pač eden mnogih; na raznih pohodih in še sploh na Škotskem se dostikrat zapleteš v klepet z zanimivimi ljudmi, od katerih toliko izveš. Ko sva se tistega dne poslovila, sem bil zato prepričan, da je bilo to srečanje kakor eden izmed množice lepih razgledov na potovanju. Morda je ohranjen na uspeli fotografiji, prav tako kot kakšen izsek takega pogovora lahko ostane zelo živ v spominu, a je pač neponovljiv, vezan na poseben splet prostora in časa.
Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko je štiriindvajset let kasneje na elektronski naslov Transverzale prispelo tudi njeno poročilo o prehojenem krogu, v celoti in na en mah. S pripisanim pojasnilom, da je za pot izvedela v eni pohodniških skupin na enem družabnih omrežij. Da je v zvezi z njo tam prebrala ime Jakob in videla njegovo fotografijo. Da se je zato spomnila nekega prijaznega popotnika, s katerim sta nekega poletnega dne davno tega, ko je bila malo razburjena, prav lepo poklepetala na njeni plaži na Severnem Uistu. Da se je zato spomnila, kakšen vtis je naredila nanjo njegova pripoved o gorah in gozdovih in medvedih in tekmah metanja medvedov v daljavo. Pa je šla preverit, če je tam res tako krasno: prehodit Transverzalo. In jo je prehodila in bilo je res super in prima. Bi mogoče lahko prevzela potrdilo o prehojeni poti in tisto majico za spomin kar osebno? Nekaj dni je še v Ljubljani, spodaj so njeni kontakti.
