AirBeletrina - Spajanje človeka in tehnologij
Kritika 13. 3. 2019

Spajanje človeka in tehnologij

Bojan Sedmak – ki naj, prosim, ne zameri te mimobežne vpletenosti v ta zapis – je v nekem telefonskem pogovoru omenil, da so zgodbe iz Tomažinove zbirke Anonimna tehnologija (LUD Literatura, 2018) res sodobne in ta pripomba je dobra vstopna točka v Tomažinovo kratko prozo; zbirka skozi zgodbe, umeščene med prvo (Izabela), ki se odvija v šestnajstem stoletju, ter zadnjo (Novo ravnotežje), katere dogajalni prostor in čas sta (namerno) nedoločljiva, na drobljiv, izmuzljiv način izrisuje krajino sodobnosti, ki je ni mogoče misliti mimo preteklosti in prihodnosti. Izmuzljivost je pri tem seveda povsem idejno ustrezna: sedanjost je v veliki meri nezapopadljiva – trenutki nenehno zapadajo preteklosti in obenem dotekajo »iz prihodnosti«: sedanjost je torej tisto »vmesno«, kar nenehno odteka, in ni lahko določljivo. Ključna vprašanja, ki se v tem smislu pojavljajo, so gotovo: kako oddaljena preteklost še določa ta trenutek? (Bržkone je najbolj oddaljen trenutek, ki ga izpostavi Anonimna tehnologija, trenutek, v katerem »ordovicijski trilobiti začnejo z rezanjem karbonatnega morskega dna, ki deluje kot zavetje in pomaga pri hranjenju, dihanju ter razplojevanju«; ordovicij je obdobje od pred približno 488 milijoni let (trilobiti pa so se pojavili že v kambriju, ki se je začel pred približno 542 milijoni let)) Jasno velja tudi obratno – kako oddaljena prihodnost še določa sedanji trenutek? Ali ne bi bilo mogoče trditi, da na sedanjost vpliva vsaka misljiva prihodnost? Kako sedanji trenutek določa nabor možnih – bolj ali manj verjetnih – prihodnosti?

Anonimna tehnologija ponuja zavest o nenehnih arhitekturiranjih časo-prostorov – pri čemer pa kvečjemu velja, da preteklost in prihodnost arhitekturirata sedanji trenutek in ne (le), da preteklost in sedanjost konstruirata prihodnjega; obstoj neštetih preteklih trenutkov, med katerimi Anonimna tehnologija odbira naključne dogodke iz preteklosti (poleg omenjenih trilobitov mdr. tudi zgodovino nižjeplemiške družine Budor), a ne brez zavedanja naključnosti v procesu odbiranja ter nepreštevnosti zgodovin ter dejstva, da so se številne zgodovine zgodile, ne da bi se kdaj vzpostavile v človeški zgodovinski zavesti (tako že v prvi povedi beremo: »Mnogim nikdar ni uspelo stopiti na razvejano polje zgodovine.«). Zgodbe odpirajo nova asociativna polja ter vzpostavljajo mogoča razmerja in povezave med preteklimi in sedanjimi ali prihodnjimi trenutki – najbolj eklatantno je to morda v primeru giba med zgodbama Izabela in Novo ravnotežje, kjer je gib ta, ki zarisuje prostor in spreminja tok zgodovine, četudi do tega prihaja posredno; če v Izabeliples kot iskateljstvo novih oblik gibanja telesa ne prepreči turških vpadov, je v virtualni resničnosti/prihodnosti/stilizirani sedanjosti, v kateri(h) se odvija Novo ravnotežje, sprememba toka zgodovine skozi nove oblike gibanja telesa mogoča; za to (morda) potrebujemo razvoj tehnike, (morda) pa tudi tehnologije; telo, ki teži k vse večji kiborgškosti, zmore obstajati na nove načine, in tudi na nove načine določa prostor in čas, s tem pa tudi tek dogodkov (zgodovin).

Anonimna tehnologija na podoben način arhitekturira, a tudi arheologizira prostor; izgrajuje ga, obenem pa ga tudi časovno umešča; ne obstajajo vsi prostori na isti časovni premici, saj ta ne obstaja; če nekatera okolja bivajo na poudarjenem stiku s prihodnostjo, druga nekoliko bolj zapadajo preteklosti; med urbaniziranimi in ruralnimi okolji obstajajo razlike (s tem razmerjem se je Tomažin sicer že ukvarjal v Stramorjevih korakih in Črvih), ki pogojujejo trenutek sedanjega; sedanjost se spreminja glede na stojišče opazovalke_ca. Pri tem je smiselno omeniti, da je ruralno okolje popisano bolj anahronistično – zdi se, da ruralno okolje – npr. v zgodbah Noli me tangereali Abraham Bosee Tomažin v določeni meri izpisuje skozi pričakovane obrazce; kmečka hiša, domač kruh in sir, odsotnost tehnologije, prisotnost »osebnega stika« (ki je v urbanem okolju ukinjen), otroška igra na prostem, v neokrnjeni naravi, nenehna prisotnost nečesa zamolčanega itd. S tem sledenjem obrazcu postane okolje manj specifično, ne zapada niti preteklosti niti ne prihodnosti, in tako je tudi manj povedno za sedanjost; pričakovanje (ki ga knjiga nekako goji), da pretekli trenutek glede na različna okolja »odteka«, prihodnost pa »priteka« na različne načine, je smiselno, toda zdi se, da je popis nekaterih okolij bolj specificiran in gre ravno za specifike; če se za neki prostor zdi, da pretirano zapada neki (niti ne nujno organsko določeni) preteklosti, se izgubi specifika sedanjosti v tem okolju.

Po drugi strani Noli me tangereuvaja tudi tematiko umika pred urbano stvarnostjo, morda tudi pred »tehnologijo«; prvoosebni pripovedovalec pravi, da se je »v hribe« preselil iz želje po samoti, kar pa je v nekem smislu nepristajanje na sedanjost, pravzaprav »konservativno« prepričanje, da so »najboljši časi« že za nami (na ta način je tudi preteklost neka kvazi-statična entiteta) in iskanje te preteklosti. Ključen poudarek zgodbe je, da se sedanjosti ni mogoče izogniti; kakor trilobiti prvikrat uvedejo »prototip prepreke kot taktične možnosti in kot vsak gib arhitekturira svoj časo-prostor, tako ni mogoče ubežati vrhuncu projekta humanizma, ki se s transhumanistično izpeljavo kot zadnjo stopnjo doseganja (domnevnega) metafizičnega v človeku in poskusom sestopa na metafizično raven bivanja (kiborgška »nesmrtnost«, prenos zavesti na oblak) pravzaprav ne skuša prebiti stran od človeškega, temveč prav k tistemu, kar si humanizem domišlja, da je v njem presežnega. V zgodbi Noli me tangereTomažin zapiše: »Smo mi to res kdaj posedovali – ki smo ujeti med opico in boga, nezmožni stopiti do konca, ne da bi pri tem umrli?« Ta poved človeku – v skladu s humanizmom – pripisuje nek nadbiološki status; ločuje človeško od drugih vrst živali in vsaj implicitno pripoznava transcendenco (ali vsaj možnost zanjo). V nekem smislu je tako mogoče sklepati, da človek, ki se ne prepozna v tehnologiji in ne ponotranja kiborškega v sebi (se ločuje od tehnologije, ki jo je sam bolj kot katerakoli druga vrsta zapisal vase), sluti spoznanje neobstoja metafizičnega in beži pred tem spoznanjem – mogoče bi bilo trditi, da s smrtjo klasičnega metafizičnega (ki se s tehnologijo vzpostavlja kot nova, matematizirana transcendenca) nastopi tudi smrt človeka kot humanističnega izmisleka (o tem Foucault). V tem smislu je iskanje samote mogoče razumeti tudi kot iskanje tišine smrti (in ne le smrtne tišine), ki se ob matematizirani, tehnološki transcendenci, ki smrt (kot neko možnost odklopa, pa tudi kot možnost popolne zapadlosti zgodovine) v nekem smislu (že) ukinja, kaže kot edini prostor, kjer se še lahko ohranja možnost transcendence.

S transhumanističnimi potezami sedanjosti (pa tudi preteklosti in prihodnosti) se ukvarjajo zgodbe Hlapci, heroji in umetna inteligenca, Kinpinova smrt, »How to write like Roberto Bolaño in less than an hour«,Drugo leto Popolne fragmentacije, Odencomm in Novo ravnotežje; tj. šest od devetih zgodb v zbirki; stapljanje človeka s tehnologijami, (oz. vstopanje tehnologij v človeka in človeka v tehnologije) v veliki meri določa sodobna izkustva (zato so lahko npr. danes izkustva ekvivalentna tistim, ki jih je popisoval Bolaño, virtualna; gre preprosto za drugačne zakonitosti bivanja), obenem pa je pri tem ključno misliti tudi odnos človeka do tehnologije; tehnofobnost in vztrajanje na temeljnem razločku med človekom in tehnologijo (podobno vztrajanju na razločku med človekom in drugimi živalskimi vrstami še skorajda dvesto let po Darwinu) pogojuje strah pred nekakšno odtujitvijo »človeškosti«, ki pa ga je prej mogoče razumeti kot konservativizem strahu pred neznanim; morda se tudi zato zdi hipertehnološka sedanjost, s prisotnostjo AI, kakor se kaže skozi zgodbe, kot so Kinpinova smrt(tu gre seveda za referenco na »supervillaina« iz Marvelovih stripov, Kingpina), Hlapci, heroji in umetna inteligenca(v kateri se literarna žirija sprašuje, ali je mogoče ločiti med zgodbama, ki ju napišeta AI in človek, kar se prav tako zdi nedomišljen strah; kje točno se nahaja ločnica med človeško zavestjo in »zavestjo« algoritma: če zgodbo napiše algoritem brez »prave« umetne inteligence (ki je trenutno recimo še ne poznamo); ali ni to (tudi) še eden od načinov (človeškega) pisanja?)) ter »How to write like Roberto Bolaño in less than an hour«, »distopična«: toda distopijo lahko pravzaprav prepoznamo kot skupen občutek o stvarnosti, v kateri nekaterih povezav (kot je povezava med človekom in tehnologijo ter spremenjenimi načini bivanja) ni mogoče več ignorirati.

Nekaj drugega so »distopične« izpeljave bližnjih (mogočih) prihodnosti, ki se kažejo v zgodbah Odencomm, ki uvaja post-korporacijsko realnost, v kateri ni več korporacij, le še »Odencomm«. Drugo leto Popolne fragmentacije in Novo ravnotežje; to so prihodnosti, ki se generirajo tudi v tem dvojnem odnosu do »tehnologij«; v neki nereflektirani posrkanosti in begu na drugi strani. Večinoma gre za družbe bližnje prihodnosti, ki so prežete z negotovostjo, vojaškimi grožnjami ter pomanjkanjem osnovnih socialnih infrastruktur; izkaže se, da človek ne dohiteva svojih lastnih izmislekov (npr. v zgodbi Drugo leto Popolne fragmentacije, kjer pride do tega, da eden od hibridov med človekom in drugo živalsko vrsto začne napadati ljudi v Novi Ljubljani (kar je sicer zanimiva referenca na Mengelove poskuse, dr. Frankensteina, pa tudi sodobne poskuse, kjer dejansko prihaja do gojenja hibridnih organizmov, pogosto z namero, da bi se v telesih drugih živalskih vrst vzgajalo človeške organe)), pa tudi ne politično-vojaških odnosov (Odencomm).

 V tem smislu je Tomažinova zbirka, kot je rekel Sedmak, »resnično sodobna«; ugotavlja neko stanje v transhumanistični družbi; žal pa manj odpira druge možne perspektive sedanjosti, ki bi morda lahko bile zanimive tudi v smislu izrisovanja drugih potencialnih prihodnosti in/ali bi pokazale druge možne načine razumevanja človeka (tudi v odnosu do tehnologije); osredinja se zlasti na človeka ter njegov odnos do tehnologij (ter v manjši meri splošnejših političnih ozadij), s čimer idejno ostaja globoko potopljena v transhumanizem kot skrajno točko humanizma, zaradi česar ne pride zares do čez-človeškega razumevanja sedanjega trenutka (ki pa se vse bolj kaže kot nujno); zelo dobrodošla bi bila recimo vsaj neka bolj poudarjena ekološka zavest oz. obravnava razmerja človeka do okolja; degradacija okolja recimo ni eksplicitno zajeta v interpretacije prihodnosti, kar se zdi neke vrste zamolk tudi v smislu branja sedanjosti.

Razen te pripombe je zbirka kvalitativno uravnotežena; zgodbe so estetsko in idejno domišljene, spisane v dovršenem slogu, povedi so pogosto pomensko odprte ter kontemplativne, zgodbe pa nastajajo skozi mreženje številnih motivov, idej in vtisov, kar se odraža tako na ravni povedi kot tudi na ravni posamičnih zgodb in zbirke kot celote.

 

 

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija. LUD Literatura, Ljubljana 2018 (Prišleki)