1. septembra 2020 sem po dolgem času začela pisati dnevnik. Mislila sem, da bo to spet eden od spodletelih poskusov pridobiti si navado pisanja dnevnika, a sem tokrat samo sebe podcenila. Od 1. septembra nisem izpustila še niti enega dne, vsak večer okoli osmih, devetih sedem za računalnik in napišem, takšno pravilo sem si zadala, vsaj sto besed. Moj dnevnik nima literarne vrednosti, edino, kar je v njem morda zanimivo z zgodovinskega vidika, je to, da se dogaja sredi pandemije, ampak resnici na ljubo omenjam pandemijo le tu in tam. Večinoma pišem o tem, kaj sem skuhala za kosilo, kaj sem morala delati v službi, glede česa sem se sprla z možem in (verjetno najzanimivejše): o čem premišljujem.
Dnevi se namreč, ko se tako komaj zaznavno prelivajo drug v drugega, lahko zazdijo strašansko enolični. Občutje, ki me je zajelo ob iztekanju letošnjega poletja, tik pred negotovo jesenjo, sem načrtno želela spremeniti s pisanjem dnevnika, ki bi pokazal, da je vsakem dnevu, še tako običajnem (zajtrk–delo–kosilo–sprehod–internet–večerja), nekaj neobičajnega, nekaj »podarjenega«.
Za Brvarjeve Fusnote, njegovo deseto pesniško zbirko, ki je nedavno izšla pri Beletrini, imam podoben občutek. Naše življenje, četudi temu ne pripisujemo tolikšne vrednosti, naravnavajo letni časi, ki usmerjajo tudi notranjo pripoved pričujoče pesniške zbirke. Začenja se ob pojemanju poletja, ki je v človekovo zavest že od nekdaj zasidrano kot pričakovanje nekih novih začetkov, verjetno še od šolskih dni, obenem pa postopnega uspavanja narave, in z njim človeka. Z vrhuncem naslednjega poletja se pripovedni lok pesniške zbirke zaključi.
Čeprav že v spremni besedi Miljana Cunta prepoznava »vitalistično naravnanost do sveta«, svojestveno Brvarjevemu opusu, je v knjigi nespregledljiva in ponavljajoča se tudi tema nekakšnega »življenja, ki dogovoreva«. Morda bi se iz vljudnosti morali izgoniti poantiranju te misli, a se ne bomo: pesnik, v času izida knjige star 75 let, knjigo ustvarja tudi z vidika človeka na pragu starostne izkušnje, v kateri vse bolj resnične postajajo tudi misli na zatišje življenja. Misli o staranju so včasih tako grobo resnične, da so skorajda hecne: »Ah, vnučke in vnučki – v resnici se jim gabimo, kot se otrokom gabijo starci,« nekje ugotavlja pesnik. Občutek nostalgije po preteklem porajajo presunljivi, a obenem tudi prijetni spomini na začetke mladostne ljubezni, ki je prerasla v dolg zakon; bralec si ne more kaj, da se ob branju ne bi nasmehnil, da ne bi še sam, ne glede na leta, ki jih šteje, začutil nekakšne nostalgije po časih, po plesih, ki niso več takšni, kot so bili, in oblačilih, ki jih ne nosimo več. »Vem, še dobro vem, kaj sem imela na sebi: oprijeto in spodaj zvončasto oblekico iz svetlo modrega bukleja in decentna mašenca iz temno modrega satena se mi je razvetala na popku …« so besede, s katerimi se pesnikova žena spominja minulih dni. Ob tem pomislim: se bom tudi jaz na starost spominjala, kako sem neke daljne zime nosila bulerje s potiskom viktorijanskih vrtnic in v mariborski Pekarni spoznala fanta, ki je čez nekaj let postal moj mož?
Misel o staranju, ki se med branjem tu in tam prerine v ospredje, izpostavljam, ker mi kot bralki knjiga daje občutek, da kramljam z vsebino, polno nekakšne starčevske modrosti, ki se je oblikovala na vsej življenjski poti. Obenem se zdi tudi, da se Brvar s svojim izjemnim občutkom za podrobnosti, za nenavadne fakte, ki jih niza na več mestih, za cvetje (»Še iz smetnjaka dišijo, hijacinte«), za dež … upira narekom okolice o odvečnosti staranja. Tako na eni strani beremo zapiske, ki neusmiljeno zarežejo z resnico: »Jutra so najstrašnejša … V sanjah sem še kar naprej mlada, vitka, samozavestno privlačna, potem pa se zbudim v tem žaklju želvasto zgubane kože, slepa brez naočnikov, z obvezno porcijo tablet na nočni omarici … Jutra so najstrašnejša … Poraz za porazom …«, na drugi strani pa s pesnikom občudujemo lepoto vsakdanjih ritualov, človekovih navad, ki iz intimnega doživljanja sveta spretno preraščajo v obče človeško izkušnjo, in se z njim naposled znajdemo pred spoznanjem o odrešujoči moči čudenja: »Odrešen … odrešen z neusahljivo, čudežno sposobnostjo čudenja.« Ali ni prav to tisto, kar podaljšuje človekovo življenje ali vsaj njegov smisel?
Mariborski pesnik v svoji najnovejši pesniški zbirki brez velikih potez zapisuje tisto, kar je v poeziji najzanimivejše: življenje in njegove imperative, kar z drugimi besedami prepoznava tudi avtorica spremne besede, ko zapiše: »V času, ko se nam zdi, da je treba govoriti o vsem in na vsakršen način, je sporočilo Brvarjevih Fusnot dragoceno. Priča o pomenu globoko osebnega za umetnost, obenem pa vzpostavlja razliko med nedomiselnim razgaljanjem intime, in dogodju, ki človeka – prebivalca sveta in kozmosa – presune do te mere, da v sebi začuti “ta vztrajni, intenzivni občutek”, klico pesmi.«
Pesnik se oklepa teh vztrajnih, intenzivnih občutkov, ki ga ohranjajo pri življenju in tudi pesnjenju. Svojo zbirko tako zaključuje z dognanjem, ki bogati izkušnjo bivanja: »[v]olčja lakota po vsem zemeljskem, telesnem, hiličnem kot očitnem, a vedno znova spregledanem nosilcu čudežnega.«
Brvarjeve Fusnote, ki nosijo ironičen naslov o lastni nepomembnosti, so krasna zbirka o lepoti bivanja, v vseh letnih časih leta, v vseh letnih časih življenja.
Zbirko poezije Andreja Brvarja z naslovom Fusnote, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.
