“Besede so tako majhne. Ne morejo pokazati trebuha mojega srca.” Rekla je: “Tam te nosim.” Rekla je: “Moj otrok.”
(Yvonne Adhiambo Owuor, Dust)
Roman v Keniji rojene avtorice Yvonne Adhiambo Owuor Dust (Prah) me je, posebej ob samem koncu, ko nad puščavsko pokrajino preletava helikopter, s pomočjo katerega na roman in njegove like pogledamo s panoramske perspektive, spomnil na kolumno Mawuna Koutonina z naslovom 100 afriških mest, ki so jih uničili Evropejci (Silicon Africa, 2014). Koutonin se v maniri zahodnih turistov, ki obiščejo subsaharsko Afriko, sprašuje, zakaj v Afriki ni historičnih in recimo monumentalnih zgradb? Odgovor je preprost: ker so večino porušili Evropejci. Ostale so nam samo slike in opisi popotnikov, ki so kraje obiskali pred njihovim uničenjem. Koutonin v nadaljevanju piše o Timbuktuju v Zahodni Afriki, ki je bil v 14. stoletju petkrat večji od današnjega Londona, in je bil najbogatejše mesto na svetu. Potem o mestnih hišah v ašantskem glavnem mestu Kumasiju, ki so na začetku osemnajstega stoletja vsebovale kompleksna stranišča, pa o mavretanskih mestih, kot sta Chinguetti in Oudane, kjer se je med drugim našlo 3.450 srednjeveških rokopisov itd.
Kakšno zvezo ima vse to z romanom Prah, za katerega je Taiye Selasi v New York Timesu (2014) zapisala, da “bomo v njem našli celotno človeško izkušnjo – bolečo, krvavo, polno poželenja, polno ljubezni”? Roman je resda spisala vzhodnoafriška avtorica, ki danes sicer živi v Avstraliji, postavljen je v vzhodno in južno Afriko, vendar vsekakor ni samo branje za afrofile. V njem bomo naleteli na krvavo zgodovino, ki zariše lok od gibanja Mau Mau v zgodnjih petdesetih (prejšnjega stoletja) do političnega umora Toma Mboye, ter post Mbyjeve dobe, “ko nič ni bilo gotovo, niti upanje in so državljani drug z drugim govorili šepetaje, če sploh”, ter seveda nasilja po volitvah v Keniji leta 2007, ki je točka današnjosti, iz katere se upoveduje roman. Taiye Selasi je k svoji navdušeni recenziji pripisala še, da je to roman, predvidevam, da tudi zaradi njegove kompleksnosti, za knjigofile. “Ena najtežjih knjig, kar sem jih kdajkoli prebrala, vendar tudi ena najlepših,” je zapisala komentatorka na Amazanovi strani, s katero se moram strinjati.
Tisto, zaradi česar je roman tako dih jemajoč, ni to, da gre za klasično vojno zgodbo, ki na prefinjen način, celo tako zelo, da tihi – avtoričin – hehet zlahka spregledamo, tematizira tisto, kar se v današnji mediokriteti še vedno lepi na Afriko – lakoto, vojne itd., temveč za avtoričin liricizem. Yvonne Adhiambo Owuor v pahljačastem prepletu niza zgodbe družine Oganda: na prvih straneh ugledamo Mosesa Odidija, mladega, briljantnega inženirja, ki izdihne pred našimi očmi. Mosesova predsmrtna tožba uvede še druge like: najprej njegovo mlajšo sestro Arabel Ajany, nadarjeno slikarko, ki se je pravkar vrnila iz Brazilije, da bi pokopala svojega brata; Aggreja Nyipirja, njunega očeta, očitno nekoč služabnika britanskega uradnika Hugha Boltona, kasneje preprodajalca orožja. Boltonova vloga je malodane incestuozna – nanj se veže lik Isaihe Williama, ki v Kenijo prispe, da bi poiskal svojega domnevnega očeta, ter Akai Lokorijom, usodne lepotice, ki vse like na skrivnosten način poveže, bralcu pa zastavlja uganko.
Ta se med drugim poraja tudi iz tega, da liki, in ne glede na to, da je njihova toriščna točka Wuth Ogik, kraj na severu Kenije (ki ga kasneje požgejo), ves čas nekam potujejo in ves čas nekoga iščejo. Yvonne Adhiambo Owuor tako ustvari ne samo večperspektivno in večhistorično zavest, pač pa zarisuje tudi konkretno, fizično, geografsko pokrajino svoje dežele. Junaki zlahka prehajajo iz urbanega Nairobija v puščavsko pokrajino, iz angleščine v jezik kikuyju, s pomočjo spominskega aparata iz sfere živih v sfero mrtvih itd. Skupni imenovalec te kaotične mešanice je avtoričina tehnika; nanizani stavki so kratki, zadihani, naelektreni in v svoji ekstatičnosti raje povejo manj kot več. Bolj kot za deskripcijo gre za evokacijo ali, kot zapiše v romanu: “Zavita tišina ovije pokrajino. Nič se ne zdi stabilno, niti postarane akacije.” Za spodmik stalnosti je očitno kriva pokrajina, ki stalno dogoreva, poplavlja, zasipa, na trenutke tudi požira, najraje otroke, ki jih je nekoč davno izbruhala na plano.
Očitno moramo prikimati Taiye Selasi: roman Yvonne Adhiambo Owuor je fizičen izraz pokrajine, ki se v to prozo pretihotapi ne neslišen, vendar vseeno mogočen način: opisi oblakov, rožnatih večerov, peščenega vetra so tako intenzivni, da bi verjetno morali govoriti o pokrajini kot o liku. Prizor, kjer si Akai s kamnom razpara kožo na zapestju, da bi dala piti kri otroku, ki resda prisloni usta k njeni roki, vendar naslednji hip izdihne, izpoveduje ne toliko človekovo nemoč ali Akain kompleksen odnos do svojih otrok kot premoč narave. Reči, da se je avtorica z evokacijo pokrajinske fantastike manifestativno postavila proti zahodnemu intelektualizmu, bi bilo pretenciozno, pa vendarle je jasno, da imamo v tem tekstu opravka z emocijo. In spet, ne na tisti staroveški, patetičen način, pač pa tako, da junake, medtem ko jokajo, se dotikajo, kljubujejo, dojamemo kot pristne in predvsem prisotne v zdajšnjem trenutku. Ajany, ki skuša razrešiti skrivnostne okoliščine smrti svojega brata in zaradi katere roman izpade tudi kot počasno žalovanje za ljubljenim, tako niti ni treba biti lepa – Isaiah jo zagleda, ko ima pordele oči, je zabuhla, ima prepoten obraz, vendar se vseeno zaljubi vanjo.
Čeprav bi bilo Prah mogoče brati tudi kot ljubezensko zgodbo ali pa vsaj zgodbo o približevanju med Ajany in Isaiho, med Nyipirjem in Akai, med Boltonom in njegovo ženo, je to samo ena linija romana. Ta izrazito asociativna proza, ki mestoma deluje kot pesem, ali pa morda celo kot ep, ki se, tu zgolj špekuliram, naslanja na ustno pripovedništvo, ima nalogo odlikovanja tega, kako fluidna zna biti materija človeškega spomina. “Po Mboyi je bil kenijski uradni jezik: angleščina, kiswahili in tišina. Bil je tudi spomin,” pravi Nyipir, ki si je, ko je pokopaval trupla umorjenih in zmaličenih, vse v imenu nove nacije, skušal zapomniti obupane krike: “Povej moji ženi. / Mojemu bratu. / Hčeri. / Sinu. / Prijatelju. / Nekomu. / Povej mojim ljudem. / Da sem tu. / Povej jim, da si me videl.” Ker je vladala tišina, si je skušal zapomniti imena, čeprav jih ni nikoli glasno izrekel. Nekatere med njimi si je celo zapisal, naredil seznam, zgolj v primeru, če bi kdorkoli spraševal po njih. Toda ker nihče nikoli ni spraševal, se Nyipirju zazdi, kot da ti ljudje nikoli sploh niso bili rojeni.
Nacionalni diskurz, ki je v tej knjigi sproduciran na perfiden način, očitno temu romanu daje drugo, onstranliterarno noto, ki je zavezujoča. Avtorica preko svojih likov skuša podati kontekst državljanske vojne ali, kot je Yonne Adhiambo Owour nekje izjavila: “Želela sem razumeti nekaj o svoji deželi, tisti, ki ubije najboljše v sebi. Kakšen narod se prestraši velike domišljije?” Prah je torej vsekakor roman o Keniji, toda o mnogoobrazni Keniji, v kateri ni nedolžnih žrtev in absolutnih krivcev: Burtonova žena se je, čakajoč na večno odsotnega moža, spetljala s temnopoltim služabnikom, vizionarski genij Odidi je šel v posel s tatovi, Nyipir je pokopaval trupla nedolžnih, dokler se ni uprl in je sam postal žrtev itd. In na enak način kot v tej knjigi ni herojev, tudi ni stereotipnih likov. Ko Isaiah in Ajany ali pa Burton in Akai spita skupaj, ni govora o medrasni združitvi kenijske ženske in britanskega moškega, pač pa so vsi bolj ali manj “izgubljeni otroci, ki se držijo za roke in ki upajo, da bodo nekoč najdeni.”
Če torej v romanu ni zavojevalcev, odkriteljev, pa so po drugi strani njeni junaki neponovljivi sanjači, ki iščejo magično usedlino. Zanimivo je, da se v zvezi z Yvonne Adhiambo Owuor ne govori o magičnem realizmu, sploh, ker je v romanu zajeta tudi določena cikličnost. Petrus, Nyipirjev mučitelj v zaporu, je Nyipirju na primer rešil življenje, toda kasneje je bila Nyipirju s smrtjo njegovega edinega sina odvzeta prihodnost, s čimer je tudi roman sam vržen iz nekakšne totalitete. Vprašanje, ki se poraja, je, ali je bilo torej vse to trpljenje zaman? “Solze so dež. Zmočijo zemljo. Obnovijo življenje.” beremo v romanu. Bolj kot za prehajanje med fikcijskimi svetovi gre v romanu za jezikovno bukoliko, za katero pa je značilno, seveda v postkolonialni maniri, da znotraj sebe ustvari več središč in obrobij, ki so ves čas v navzkrižju; roman se tako nahaja v stanju permanentne fluidnosti, za junake – z vsem svojim dostojanstvom, s katerim edino še skušajo kljubovati naravi – pa se zdi, kot da nastopajo na odru življenja.
Čeprav je Koutoninova poanta glede obstoja afriških mest, ki so jih uničili evropski zavojevalci, precej smiselna, posebej, ko navaja knjige, kot na primer African Cities and Towns Before the European Conquest (Richard W. Hull, 1976), s čimer očitno skuša izpodbiti stereotipne predstave o Afričanih, ki so živeli še kako drugače kot na drevesih, pa vendarle se zdi, da je pozabil še na en aspekt. Tisto, česar v ašantskem kraljestvu na primer niso odnesli ali pa uničili evropski zavojevalci, so uničile puščavske nevihte ali pa je prekril prah, so odnesle vode itd., da so se mnoge palače in z njimi (tudi zasebne) knjižnice znašle pod zemljo. Pred leti, vozeč se v taksiju po ulicah Akre v Gani, sem nenadoma razumela, zakaj se moški in ženske v afriških mestih gibljejo tako počasi, navidez celo ležerno. Ne, ker bi s pladnjem pomaranč ali arašidov na glavi lovili ravnovesje ali pa ker bi bili, posebej moški, leni, pač pa, ker le tako lahko prihranijo energijo in kljubujejo popoldanski pripeki. Prav tako je Yvonne Adhiambo Owuor jezik in z njim junake svoje pripovedi, prilegla pokrajini, iz katere je izšla.
