Naj povem takoj na začetku; prvi del trilogije Pred, ki sem ga gledala ob njegovem nastanku pred osemnajstimi leti, me ni prepričal. Tudi ob nedavnem ponovnem ogledu ne najbolj. A zdaj sem najbrž bolj prizanesljiva in hkrati bolj artikulirana o tem, kaj se v njem ni poklopilo. Četudi vem, da je za mnoge, ne le kritike, film sijajen. V dialogih nje in njega še vedno čutim razkol med vsebino in vibracijo onstran nje, ki jo oddajata, še posebej ona. Njuno v ozadju brsteče hrepenenje in mladostna naivnost ne sedeta najbolje v izrečeno. Zato je tudi njuna igralska prisotnost mlačna. Da se spomnimo; izza knjižnih platnic se na nasprotnih sedežih vlaka na dunajski železniški postaji zagledata Američan in Francozinja, izmenjata nekaj besed, on ji predlaga, naj izstopi iz vlaka ter preživi noč z njim na ulicah Dunaja, dokler ju njegov jutranji let čez Atlantik ne loči. Kar ona stori. A njun eksperiment je, ne le za njunih triindvajset let, ampak predvsem za free spirit, ki naj bi ga ta poosebljal, nekam togo zazrt vase. Vsebina nočnih dialogov, razen z zabavnim medsebojnim spoznavanjem, zapolnjena predvsem z romantičnimi projekcijami o tem, kako naj bo videti odnos moški-ženska, je mestoma težka in zapirajoča ter kot taka ne odraža njunega duha, ki se tu in tam taborniško razcveti, pa kmalu uduši v neumorno polintelektualno razpravljanje. Ko smo, na tako ali drugače manifestirajoče se načine sestopali z vlaka v nepredvidljivo, radosti polno noč, smo to počeli precej bolj lahkotno, s polno paro, brez teže in podobnih navlak. Vi ne? S precej manj razpravljanja o življenju in z več življenja kot protagonista v s srebrnim berlinskim medvedom nagrajenem Pred zoro(Before Sunrise, 1995).
.jpg)
Res pa je, da naši skoki niso povzročali tako romantičnih usedlin. Nismo postali avtorji ali protagonisti romana, ki devet let kasneje zakrivi naslednji skok, pardon, padec. Jesse predstavlja svoj roman v lični knjigarnici v Parizu, kjer se naslika Céline. Do leta čez Atlantik ga tokrat ločuje zgolj nekaj ur, ki jih zapolnita, kakopak, s pohajkovanjem po pariških ulicah. Tema pogovora je enaka, z dodatkom grenčice neuspelih razmerij, a od njiju zdaj odsevajo zrelejši toni, izkustvena spoznanja, spomini, pomešani s hrepenenjem, idealističnimi željami in malce tudi s strahom. Predvsem pri njej, on je, eh, poročen, ne prav srečno, in kljub pisateljski poziciji ujet v vezi, ki po definiciji ubijajo hrepenenje. In nepredvidljive obrate. Ampak Céline ni katerakoli ženska, je slastno vabljiva romanca iz preteklosti in lik iz njegovega romana. Pristaneta pri njej, v toplem stanovanjcu mlade, samske, polnokrvne, flirtajoče dvaintridesetletnice, kjer Jesse, vedno bolj pogrezajoč se v mehek kavč, gleda svojo muzo. Ta z mešanico ponujajoče se drznosti in sramežljivosti, poosebljajoča izgubljeno svobodo, dovolj prepričljivo imitira Nino Simone z njeno okroglo ritjo vred in film briljantno zaključi s pomenljivim »Baby, you’re gonna miss that plane.«
»I know«.
Če ste ob zadnjih besedah oskarjevega nominiranca za najboljši scenarij Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) pomislili na prevratno nadaljevanje zaključne scene, si lahko devet let kasneje oddahnete. Imeli ste prav. In ne le to, njun prvi seks je, kot vidimo v letošnjem Pred polnočjo, proizvedel nekaj zelo cute. In nepregledno gosto stkano prejo medsebojnega ping ponga, privlečenega iz zakonske ropotarnice. Nedolžno razpravljanje iz prejšnjih delov naraste v zakonsko pričkanje (z njeno rastočo histerijo in njegovo potrpežljivostjo), ki ob koncu meji na vivisektično mesarjenje, ki ga v zadnji noči šesttedenskih počitnic na južnem Peloponezu pripeljeta na rob. A na pomoč ponovno vskoči seks, ki bo tokrat proizvedel najboljšo edicijo v življenju in njuno seksualnost (preden zaloputne z vrati hotelske sobe, mu ona spodmakne tla z izjavo, da je seks z njim vsa leta enak!) povzdignil na new groundbreaking level.
Če sta Céline in Jesse v prvih dveh filmih vsak s svojega kota premlevala o nekem to be odnosu, sta v zadnjem odgrnila zaveso in pokazala, koliko so bile njune sanje sanje in koliko sta v svoji neperfektnosti sposobna dajati, razumeti, spoštovati, ljubiti. V čem je njuna prodornost, zakaj naj bi skoraj dve desetletji trajajoča ljubezenska zgodba zaznamovala generacijo? Drugi in tretji del nista le izjemno zabavna, ampak izjemno dobra, za kar sta razen odličnega scenarija, ki precizno detektira odnos trideset- in štiridesetletnikov, odgovorna predvsem igralca, osebnostno in igralsko izbrušena, s prefinjenim, ostrim čustvenim in intuitivnim zaznavanjem, ki v obeh delih šprica iz njiju in pripelje do vrhunca v zadnjem. To je razlog za njuno prepričljivost. Kot je Delpijeva povedala, sta njeno življenje in način razmišljanja hudo daleč od Célininega, a čustva so njena, resnična. Zato tudi gledalci v njuni zgodbi ne vidijo svoje, prepoznajo pa v svoje zgodbene mreže presejana čustva. In rastejo z njima. To je ključni razlog uspeha.
Rekli so, da četrtega filma ne bo. Ker v trilogiji Pred konec prejšnjega dela usodno zaznamuje naslednjega, vzbuja Célinin zaključni (dvoumni) odgovor v Pred polnočjo (»It must have been one hell of the night we’re about to have«) vsaj radovednost, kam ju bo življenje odpeljalo, kako bosta sprejemala sebe in drugega pri petdesetih. In nenazadnje, kaj je v resnici naredila tista zadnja, hudo problematična in ob koncu namehčana grška noč.
Pred polnočjo (Before Midnight), režija: Richard Linklater, igrata: Julie Delpy in Ethan Hawke, 2013.
Predpremiera je bila 26. julija na ljubljanskem gradu, do včeraj se je film vrtel v Kinodvoru – od danes naprej pa ga lahko ujamete v Koloseju v Ljubljani, Mariboru in Kranju.
