Spominski utrinki ob branju Štegrove knjige Ogenj

Pisalo se je 1948. Mama me je spremljala v prvi razred; prvič in zadnjič. Učitelji so jo pozdravljali in izražali veselje, ker so dobili še enega iz družine, bil sem namreč šesti učenec iz naše družine v sedmih letih na OŠ v Juršičih. Hitro sem opazil, da imajo nekateri učenci iz »gornjih krajev« lepe nove svinčnike in celo tablice in krede za tablice. Povedali so, da jim je to prodal »gospod Cobelj«. V tistih časih je to bil poleg župnika edini, ki so ga otroci imeli za gospoda, vsi drugi so bili strici in tetíce, učitelji pa tovarišice in tovariši.

Coblovi starši so živeli malo za sebe »na gornjem koncu fare«, niso nastopali v javnosti. Videl sem jih samo pri zgodnji maši, ko sem spremljal babico, gospoda pa redko vedno v elegantni obleki in belem slamnatem klobuku. Gospod je izstopal po visokosti in pokončni drži. Gotovo je bil najvišji človek v fari. Ko je umrl, so se učenci spraševali kako ga bodo pokopali, ker da ni bilo dovolj velike krste. Vedelo se je tudi, da je gospa Coblova iz Vrazove družine, zelo načitana, vsi iz vasi Oblaki pa so bili cerkveni pevci in to je bila tudi edina oblika javnega nastopanja za družino Cobelj. Otroke pa so dali v šole.

Znano je bilo, da se je Štefka izgubila najprej v partizanih, kasneje pa nekje v pisarnah v Mariboru, Marijo smo videli kot izjemno lepotico z vpadljivimi očali, plisiranim krilom na kolesu, brata Mirka pa na smučih, ko smo mi vozili pozimi s konji na saneh gnoj na njive. Rekli so, da se konji pozimi tako ne polenijo in da se jim ne ustavi kri. Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama. Otroci nismo smeli poslušati, da ne bi kaj preveč slišali, narobe razumeli ali celo dalje govorili. Sestra Marija se je poročila s Čedomirom Vučičem, rekli so, da je »iz Mankedonije«. Mene je učil risanja in srbohrvaščine na nižji gimnaziji na Ptuju. Rad je oponašal govorico iz Juršinec z besedami: »Kejko je vüra?« …

Moj oče je o Štefki spregovoril z velikim spoštovanjem, Mirka pa ocenil kot »fičfiriča«, o gospodu Coblju in gospe mami pa s sočutjem, da so bili pošteni izobraženi ljudje, narodnjaki ter da v teh zmešanih časih z »otroki nista imele sreče«.

Leta so minevala. Leta 1967 sem študiral v Oslu na Norveškem in pripravljal diplomo Primerjava pokojninskega sistema med Slovenijo in Norveško. Obiskal sem sorodnika Lovra Čeha, ki je kot študent teologije v Ljubljani bil interniran v Italijo, v Padovi doštudiral biologijo ter emigriral na Norveško. Tam je bil profesor na veterinarski fakulteti v Oslu. Doma je bil iz Oblakov blizu Coblovih ter Štefkina generacija. Lovrova žena mi je povedala, da sem prvi Slovenec, ki so ga sprejeli v hišo. Povedala je tudi, da je pred leti prišla bližnja soseda od Lovra Štefka Cobelj, pa so jo na vratih odpravili, češ da si bili obveščeni, da je bila partizanka, in zato se je domnevalo, da je »komunistka, poslana od UDBE«.

Minila so leta, med tem sem diplomiral, opravil pravosodni izpit, ni pa bilo za mene službe sodnika. Predsednik sodišča na Ptuju gospod Senčar je zaupal mojemu očetu kot prijatelju: »Saj veš, saj veš, jaz ga ne smem sprejeti, ker je bil povezan s perspektivaši in izključen iz študija.« Zato sem leta 1970 sprejel službo na Združenju visokošolskih zavodov kot pomočnik glavnega tajnika, s posebno nalogo, da pripravim vse potrebo za povabila slovenskim znanstvenikov iz tujine. Ko sem napisal Lovru pismo, da bi bil dobrodošel v Mariboru, nisem prejel odgovora in komunikacija se je zaprla, njegova žena se je zbala, da ga izgubi. Istega leta sem sklenil, da grem na podiplomski študij, ki je bil samo v Beogradu. V Sloveniji je bila takrat vlada Staneta Kavčiča, ki je mene leta 1965 kot študenta dala vpoklicati v JLA, češ da sem »perspektivaš in Pučnikov prijatelj«. Franci Pivec me je obvestil, da v Beogradu potrebujejo pravnika v uradu dr. Rastka Močnika, zveznega sekretarja za zakonodajo. Matevž Krivic je namreč odklonil. In jaz sem sprejel.

Dr. Rastko Močnik me je sprejel s simpatijami, saj sem se v Ljubljani družil z njegovim sinom v krogu revije Perspektive, kar je kot oče spremljal s posmehom. Domnevam, da je mojo zgodbo poznal, saj je komentarje zavrnil tako, da je v posmehu res zamahnil z roko. Kot strokovni sodelavec sem bil v jedru dogajanja in v živo spremljal trende v Beogradu v letih 1970-1973 v skupščini, na univerzi in v »čaršiji«, ko se je trasirala pot in usoda SFRJ naslednji dve desetletji.

Nekaj dni po prihodu v Beograd sem poklical Šefko Cobelj, se predstavil in sprejela me je, prijazno in iskreno. Delal sem na civilni zakonodaji v Zvezni skupščini. Od tamkajšnjega delovnega mesta do fakultete sem imel deset, petnajst minut hoje. Sredi poti, na Bulvarju revolucije, v vogalni hiši v drugem nadstropju, je stanovala Štefka Cobelj v velikem meščanskem stanovanju, ki je bilo dodeljeno »dvema ženskama«.

Imela sva veliko srečanj, ure in ure pogovorov. Spoznala me je s prijateljem, diplomatom Andrejem Debelakom iz Cirkovc na Dravskem polju. Poznal je mojega strica Franca Toplaka kot študenta v Pragi, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Mariboru leta 1941. Ko je bil učitelj v Gorišnici, je spoznal tudi moje druge sorodnike. Izkazal mi je veliko zaupanje, enako ambasador Vladimir Šestan, Primorec, ki je odrastel na Ptuju in je bil šef protokola predsednika Tita.

Spoznala me je s šefom Titovega kabineta Markom Vrhuncem, njenim kolegom iz politično diplomatske šole, in z drugimi prijatelji. Vsi so bili zavedni Slovenci v Jugoslaviji. Pripovedovala mi je zgodbe o tekmovalnem direktoriju Miodragu Protiću, o sodelavcih, o potovanjih v tujino, zlasti v Afriko, Perzijo, Etiopijo, pred Titovimi potovanji. Nekoliko s prezirom je govorila o aktualnih »političnih delegatih« po ključu iz Slovenije. Tudi o svojih izkušnjah z umetnostnimi zgodovinarji ter etnologih v Ljubljani, ki so skrbno in ljubosumno čuvali svoje podedovane ali politično dodeljene privilegije. V pogovoru ni mogla zatajiti domotožja in nepotešene želje, da nekaj naredi in pokaže v svoji pravi domovini Sloveniji, ki pa je njo vztrajno odklanjala.

Nisem želel biti vsiljiv. Ker sem v svoji generaciji imel veliko prijateljev, sem poskušal po svojih močeh. Glavnemu tajniku Združenja visokošolskih zavodov Maribor, ZVZM, Janku Kustru, ki je želel z dr. Vladimirjem Bračičem zbrati znanstvenike, da bi izpolnili pogoje za Univerzo, sem priporočil dr. Štefko Cobelj. Po pogovoru z Bračičem in s Tinetom Lahom, mi je Janko Kuster – vsi so bili partizani – sporočil, da »naj po pogovoru z Ljubljano dr. Coblova prej pridobi habilitacijo ene tuje univerze«. Govoril sem z mlajšimi prijatelji na položajih, tudi s predsednikom Izvršnega sveta občine Ptuj. Ker so v muzeju imeli stalne nesporazume, so bili navdušeni nad mojo pobudo. Kmalu zatem smo sedeli v Beogradu v stanovanju pri Štefki z Andrejem Debelakom in modrovali.

Andrej je povedal, da si želi po upokojitvi iti v Cirkovce, kjer bo pisal spomine, mati mu je zapisala dosmrtno služnost v zadnji sobi. Jaz sem povedal, da se želim vrniti v Maribor in nadaljevati svoje delo na ustanovitvi in razvoju univerze v Mariboru tako, da povabimo v Maribor slovenske znanstvenike, ki delajo na tujih univerzah. Štefka je vehementno vzkliknila: »Kaj pa bom jaz?«

Brez pomisleka sem ji rekel: »Ti pa greš za direktorico muzeja na Ptuju.«

V trenutku je navdušeno vzkliknila: »Joj, kako bi rada, da Ptuj damo pod UNESCO zaščito!«

Stvari so se kmalu hitro odvijale. Štefka je postala direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj.

Jaz sem septembra 1973 po priporočilu mentorja prof. Bore Blagojevića, trikratnega rektorja Univerze v Beogradu, odšel na študij na newyorško univerzo. Pred odhodom sem prejel Štefkino pismo. Napisala je načrt svoje turneje po Ameriki. Ujelo se je. V začetku septembra 1973 je bila v New Yorku. Naslednji dan sva se srečala. Povabila me je, da sem jo spremljal dva, tri popoldneve, po predavanjih sva obiskovala galerije, vse do pozne noči. Prvi večer sem se vrnil, sostanovalec je prišel po polnoči za menoj iz biblioteke, ki je bila odprta 24 ur. Vprašal sem ga, kje je bil, in odgovoril je, da v biblioteki. Naslednji večer enako. Šel sem v biblioteko in videl vse svoje kolege, kako pišejo povzetke naslednje snovi in se pripravljajo za predavanja naslednji dan. Pri študiju sem s težavo nadoknadil zamujeno.

Medtem je Janko Kuster po kongresu sovjetske frakcije komunistov v Baru v Črni gori moral sklicati tiskovno konferenco in se odpovedati zamisli, da bi povabil slovenske znanstvenike iz emigracije, potrebne za ustanovitev univerze, z utemeljitvijo, da je »živčno zbolel«. Vse to pod grožnjo ponovne vrnitve na Goli otok, kjer je že bil odslužil nekaj let brez sodbe. Po seji IK CK KPJ v Karadjorjevem je padel Stane Kavčič in sočasno »liberalno tehnokratski centri moči« v republikah.

Bila je zima v Ljubljani leta 1980/81, ko sem od Štefke prejel pismo iz Mogadiša, napisano na roko. Prizadeto je poročala: »Bila sem na Ptujskem gradu. Nisem si mislila, da bodo konec 20. stoletja po Evropi gorele grmade, kjer bodo kurili kulturno dediščino Slovencev … V pepelu sem našla ogorelo kovano ključavnico tristo let starih hrastovih vrat iz grajske kleti na Zavrču.«

Znano je; da je šlo za osebni prestiž strokovnih sodelavcev v muzeju; da partija Štefki Cobelj nikoli ni zaupala, predvsem, ker je izhajala iz družine »razlaščenega razrednega sovražnika«; da se je občinska partija, ki jo je vodil zvesti partijski aktivist Lojze Kojčič in kot organizacijski sekretar Dimče Stojčevski, opredelila za tekmeca za direktorski položaj Blagoja Jevremova iz Makedonije proti dr. Štefki Cobelj; da kulturniške institucije v Ljubljani nikoli niso čutile simpatij do Štefke Cobelj zaradi njenih »paralelnih« vez; in da sta takšna izključujoča logika in sovraštvo vodilo do skrunitve njenega groba, kar je doživeto opisal Aleš Šteger.

Po vrnitvi iz Amerike leta 1975 sem predaval na Višji pravni šoli, pripravljal doktorat ter nadaljeval delo na razvoju Višje pravne šole v Visoko pravno šolo oz. fakulteto kot predsednik Društva diplomantov Višje pravne šole, ob tihih simpatijah prof. dr. Vladimirja Bračiča, rektorja Univerze v Mariboru, ki je bila formalno ustanovljena istega leta.

Leta 1976 sem povabil Štefko Cobelj na praznovanje rojstnega dneva akademika dr. Antona Slodnjaka na Slodnjakovo domačijo v Bodkovce, ki sem ga organiziral v imenu Krajevne skupnosti Juršinci, kot delegat Lovske družine Juršinci. Povabljeni so bili sorodniki, trije brati Martin, Vincek in Južek ter sedem akademikov, med njimi svaka ddr. Janez in Lev Miličinski, prijatelji iz Prlekije Bratko Kreft, Janko Jurančič, Dragotin Cvetko, Anton Trstenjak in sošolec kanonik Alojzij Osterc iz Maribora. Dopoldan med nedeljsko mašo je mimo prišel vaški informator in vprašal Slodnjakovo snaho: »Angela, kaj toliko solate pereš?« Odgovorila je: »Ah, Ludvik nam bo pripeljal nekih osem kanonikov na kosilo.«

Minil je mesec ali dva. Dekan VPŠ mi je sporočil s težkim srcem, da moram iti z univerze, ker da sem v svoji »vasi častil osem kanonikov«. Med kosilom me je tudi dregnil prijatelj Antona Slodnjaka iz mladosti, iz Zgornjih Stožic v Ljubljani, in mi rekel: »Glej, glej, Kidrič in Kardelj sta imela prav. Štajerci še danes ne vedo, za kaj gre.« Na moje vprašanje, kaj s tem misli, mi je rekel: »Kaj ne vidiš, da rdeči in črni skupaj sedijo?« Pri čemer je nakazal na komandirja milice, lokalnega predsednika Socialistične zveze in domačega župnika, ki so bili v živahnem pogovoru.

Zgodba mojega odhoda z univerze se je potencirala tri, štiri leta. V začetku februarja 1980, teden pred zaključkom doktorata v ZDA, sem prejel odločbo, da se mi odvzame potni list iz razlogov »varnosti države«, brez obrazložitve. Na mojo zahtevo me je sprejel šef SDV, kjer sem povedal, da moram v Ameriko zaradi zaključka doktorata. Šef SDV v Mariboru Franc Zalašček mi je povedal, da sem »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem«, ker sem si »utrdil povezave med slovensko in jugoslovansko inteligenco«, da sem objavljal članke in knjige v tujih jezikih zato, da sem si ustvarjal paralelne mreže v mednarodni intelektualni eliti, da mi ni mogoče ničesar očitati, niti politično; ker izhajam iz partizanske družine in zato me ne morejo z ničimer držati; da sem povezan s slovensko inteligenco različne provenience; da sem si utrdil zaupanje med kmeti in izobraženci; da bi bil sposoben napisati ustavo samostojne Slovenije kot dr. France Bučar in celo ustanoviti politično stranko kot dr. Jože Pučnik; vse to dokazuje vodenje Društva diplomantov Višje pravne šole; da je univerza premočen medij, zato jo moram zapustiti; da sem prijateljeval s Pučnikom v Ljubljani, s Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo pa v Beogradu in si tako ustvaril paralelne zveze; da je Tito bolan in da bi name lahko računala napredna slovenska inteligenca, kot je Franc Jeza ali kdorkoli, ki bi prišel z Zahoda ali Vzhoda; da je najboljša izbira emigracija …

Kot argument mi je očitajoče našteval, da je tudi moj oče pred vojno organiziral politične stranke, da je oporekal vodilno vloge partije, da sta na njegovem pogrebu govorila duhovnik ter partizanski general. Na vsako mojo obrambo je našteval negativne motive.

Iz tega pogovora sem veliko razumel. Zamenjal sem službo, se z družino februarja 1980 preselil v Ljubljano, se pridružil skupini mladih inženirjev, ki so zatrjevali, da znajo narediti računalnik. Tako se je iz te skupine razvila Iskra Delta. Omejil sem komunikacijo z mednarodno povezanimi neobremenjenimi intelektualci, da jim kot »najnevarnejši potencialni aspirant političnega liderstva na Štajerskem« ne bi povzročal nepotrebnih težav … Tudi z dr. Štefko Cobelj in z dr. Antonom Vratušo.

Ker so vsako mojo potezo, vse moje delo razumeli kot »potencialno nevarnost«, sem obsežno arhivsko gradivo spravil v vinsko klet, ki jo je zalila voda, in zato sem dve prikolici osebnih dokumentov in zapisov odpeljal na kompost. Res nisem vedel, kaj je »za njih« prav in kaj narobe. Vsak dokument, vsak članek, vsako delo, vsak nastop so po sprevrženi logiki tolmačili v škodo mene, v škodo prijateljev ali družine.

Osebno dokumentacijo, posebej povezano z družino in NOB, sem nesel v varstvo Dušanu Špindlerju na Maistrovo 6 v Mariboru, očetovemu prijatelju, partizanskemu komandantu s Kozjanskega, prijatelju Štefke Cobelj, edinemu preživelemu od štirih sinov Vekoslava Špindlerja, publicista in urednika časopisa Jutro. Bil je iz narodno zavedne družine, usodno najtesneje povezane z mojo. Ko so se razmere pomirile, sem obiskal Dušana Špindlerja. Otročje se me je razveselil in mi takoj napolnil kozarec iz litrske steklenice Jeruzalemčana, ki je bila že odprta na mizi. Nič se ni spomnil. V tistih letih so mu umrli žena, hči in sin. Zato sem se z njim pogovarjal o drugih temah. Pri ponovnem obisku je bilo enako.

Ker sem živel v Ljubljani in veliko potoval, sem pozneje z zamudo izvedel, da je Dušan Špindler nekaj mesecev prej umrl, stanovanje bi naj prevzela neka sorodnica, ki je nikoli nisem izsledil.

Danes, ko berem roman Ogenj o Štefki Cobelj, lahko ocenim dogodke s polstoletno distanco. Ocenjujem in klasificiram vzroke sprevržene logike, usode Štefke Cobelj in drugih intelektualcev s Štajerskega, zlasti iz Slovenskih goric. Marsičemu je botrovala nerazvita državotvorna kultura v prestolnici, ki ni presegla lokalne, pokrajinske, malomeščanske, interesno ideološke, stanovske in mešetarske stopnje zavesti. To tudi dokazujejo usode posameznikov zadnjih dvesto let, kot so Radoslav Razlag, Edvard Kocbek, Jože Pučnik, Drago Jančar, Štefka Cobelj ali partizanska družina Špindler.

Očitno je, da so nekateri pri ocenjevanju ljudi in njihovih del določali prioritete in klasificirali po parcialnih kriterijih in predvsem po interesih, kot so:

• lokalni ali pokrajinski prestiž nad državotvorno vizijo,
• ideološki predsodki (kulturni boj ali delitev duhov) in birokratski »biciklizem«,
• osebnostne blokade, strah, ljubosumje ter sumničenje ljudi druge provenience,
• jakobinska izključujoča nestrpnost in klerofobija.

Ob branju knjige Ogenj čutim veliko uteho, da je mlajši avtor Aleš Šteger bil sposoben podoživeti ljudi, se vživeti v čas, družbene in kulturne razmere druge polovice 20. stoletja ter doživeto napisati življenjsko zgodbo dr. Štefke Cobelj v obliki umetniškega, literarnega dela.