Večino šolskih let sem se učil brez branja. Na fakulteti sem imel šest predmetov na semester namesto štirih, vendar sem prebral literature za približno enega in pol teh predmetov. Zavestno sem se odločil, da bom raje izkoristil odlične predavatelje, ki so mi bili na voljo, ter se udeležil več predavanj, kot bi jih lahko dejansko predelal, če bi prebral vso predpisano literaturo. Tako sem bral dovolj, da sem opravil izpite ter dobil spodobne, a ne ravno odlične ocene. Bil sem tisti fant v letniku, ki je vedno aktivno sodeloval, ni pa nujno, da je opravil bralsko delo. Nikoli nisem bil povsem prepričan, ali mi je uspelo preslepiti svoje predavatelje. A medtem ko so se drugi študenti obotavljali, sem jaz aktivno sodeloval, saj sem lahko z določeno mero elokvence govoril o stvareh, o katerih sem le malo vedel. Imel sem polno malho uporabnih referenc na Biblijo, Shakespeara, Miltona, Danteja, mitologijo – jedro, iz katerega izhaja tako veliko književnosti – in oborožen s temi referencami sem lahko na splošno govoril o knjigah, ki jih dejansko nisem prebral, vendar sem slišal profesorja dovolj govoriti o njih in sem mislil, da lahko tudi sam kaj prispevam zraven. Moja logika je bila, da imam samo štiri leta časa za odlična predavanja na fakulteti, nato pa bom imel celo življenje, da preberem knjige, o katerih smo razpravljali na predavanjih.
Naj na začetku priznam, da sem »klasik« prebral res premalo. Morda vas to preseneča, saj sem profesor in avtor več kot dvajsetih knjig. Pravzaprav lahko kar dobro razpravljam o mnogih klasikah, ki jih nisem nikoli prebral. Si želite dvajsetminutno razpravo o Frankensteinu? Ni problema. Primerjava Jahveja iz Stare zaveze z Bogom Očetom iz Nove zaveze? Jaz sem pravi naslov. Toda ali sem prebral Frankensteina in Biblijo od prve do zadnje strani? Niti ne. Ta »talent« (ki bi ga lahko bolj pošteno imenoval »nakladaštvo«) izhaja iz trdne, široke, a retrospektivno razmeroma plitke izobrazbe liberalne umetnosti. To ni krivda izobraževanja – zgradilo je sijajne temelje, vendar sem se odločil, da bom na teh temeljih še naprej gradil koncentrične, nizke zidove, namesto visoke strukture. Poleg umetnostne zgodovine, kriminala, povezanega z umetnostjo in pisanja – treh predmetov, ki jih poučujem – še vedno vem za nekaj odstavkov o mnogih stvareh, vendar ne kaj več od tega. Začutil sem torej potrebo, da preberem klasična dela, in to kronološko.
Prebrati bi jih moral, ker se nanje nanaša vsa poznejša literatura. To je kot zelenjava – čeprav mi je vsakič ljubši hamburger s sirom in slanino, toda zavedam se, kaj je dolgoročno dobro zame.
Težava je v tem, da ne uživam v branju klasičnih literarnih del. Obstaja odličen citat ameriškega humorista iz 19. stoletja Billa Nyeja: »Slišal sem, da je Wagner boljši, kot se sliši.« To kar dobro povzema mojo izkušnjo s številnimi predpisanimi velikimi deli. Slišal sem, da so odlična. Razumem, da bi jih moral prebrati in občudovati. Morda sem celo sprevidel, kaj je na njih impresivno, vendar mi niso bila všeč. Morda je Wagnerjeva glasba Odlična (z velikim O) ter pomembna in vplivna, toda z izjemo Ježe valkir je nočem poslušati.
Zaradi tega se počutim nekako moralno okrnjeno. Vtis, ki se je izoblikoval v meni, je ta, da bi mi morala biti klasika všeč, če ne celo moja najljubša – in da mora biti kaj narobe z mojo pametjo, če to ni. Dovolj sem odporen, da se zaradi tega ne obremenjujem, da nisem intelektualni ustrahovanec, a se vseeno tako počutim. Stvar je v tem, da vem, da sem dovolj pameten. To ni težava. Morda je težava v tem, da nam na podlagi zastarelih kriterijev govorijo, kaj nam mora biti všeč. Podobno Michelinovemu sistemu ocenjevanja restavracij: je pokazatelj, vendar staromoden, in obisk Michelinove restavracije ni garancija za čudovito izkušnjo. Nisem reakcionaren – klasikam želim dati priložnost. Poleg tega menim, da je koristno, da vsi, ki jih zanima kultura, poznajo temelje naše skupne kulturne izkušnje. Do tridesetih letih prejšnjega stoletja je obstajal seznam nekaj sto knjig, ki so jih prebrali skoraj vsi v izobraženem evropskem/severnoameriškem svetu. To jim je omogočalo izhodišče za razprave in ustvarjanje. Tudi zgodovinarjem, kot sem jaz, pomaga razumeti kulturno ustvarjanja do postmodernega obdobja – ker se veliko tega ustvarjanja nanaša na klasike. Dandanes velika dela zahodne književnosti veljajo za nekoliko zatohla in politično nekorektna, a ostajajo vplivna in pomembna, vsaj do sedemdesetih let prejšnjega stoletja in postmodernizma, ko je postalo modno, da se jim čim bolj izogibamo in jih ignoriramo.
Hočem najti klasična dela, ki mi bodo všeč, razširiti (razmeroma kratek) seznam klasik, ki sem jih prebral, in se prebiti skozi seznam literature, ki bi jo moral prebrati. Zato sem se odločil začeti projekt, h kateremu vas zdaj vabim. Da ne bom goljufal, da se ne bom izogibal branju, se zavezujem, da bom vsak mesec napisal en esej o tem, kaj sem prebral. Če želite, ga lahko preberete. Če pa ste res navdušeni, lahko berete knjigo, ki jo bom jaz bral, nato pa lahko svoje misli objavite v komentarjih. Mesec vnaprej vam bom povedal, kaj bom bral.
Popolnoma bom iskren pri svojih ocenah in opisovanju doživetja knjige. Če se mi bo zdel Dostojevski dolgočasen (po umoru s sekiro, ki je bil odličen), bom to tudi povedal. Če se mi ne bo niti sanjalo, o čem za vraga govori Platon, se tega ne bom sramoval priznati. Skupaj se lahko prebijamo skozi klasike s svežim, neprevzetnim pogledom. Na pomoč bom poklical svojo prijateljico in soavtorico knjige o slovanski mitologiji, profesorico Svetlano Slapšak. Je izjemna avtoriteta na področju literarne klasike in bo moja svetovalka pri tem projektu.
Prvo leto se bom osredotočil na antična dela. V naslednjem mesecu bom bral zbirko grških in rimskih mitov. Mojo različico je prevedel William Hansen (v angleščino), vendar lahko preberete svojo različico, v angleščini ali slovenščini. Mesec kasneje bom bral Iliado in nato Odisejo. Vsak mesec preverite najnovejšo kolumno in, toplo ste vabljeni, da sodelujte v razpravi.
Kolumna naslednjega meseca bo obravnavala grške in rimske mite.