Pred kratkim sem si ogledal ves cikel filmov Gospodar prstanov režiserja Petra Jacksona. Da, vključno z drugim delom, Stolpa, katerega režiserjeva različica traja tri ure in petinpetdeset minut. Filme sem prvič pokazal svojima hčerkama, ki sta stari osem in deset let. Naravnost oboževali sta jih (zlasti Legolasa, no, kdo pa ne obožuje Legolasa?), jaz pa tudi. Ob čustvenih trenutkih požrtvovalnosti in bratstva se mi je skorajda orosilo oko. Ugotovil pa sem, da mi nikakor ni uspelo pasti v knjižne izvirnike, ki jih je napisal J. R. R. Tolkien in ki jih morajo vsi študentje v Združenem kraljestvu obvezno prebrati. Ko sem o tem klepetal s prijateljem, je omenil, da Tolkiena sicer občuduje kot »graditelja svetov«, ne pa tudi kot romanopisca. In s tem je zadel žebljico na glavico, vsaj z moje perspektive bralca iz 21. stoletja. Gospodar prstanov je neverjeten mit, v katerim nam pred očmi zraste nov svet (Srednji svet) s svojimi bitji, pravili, čarovnijo in jeziki. Način, na katerega so romani napisani, pa mi ni pri srcu. Spremljamo lahko številne odlomke v stilu: »Potem se je zgodilo to, zatem je sledil premor, nato se je zgodilo to, potem je sledil premor, in potem …« Vse skupaj je precej epizodno in nekoliko ponavljajoče se. Težko je ločiti bitko v Helmovi soteski od bitke v Minas Tirith. Še bolj sem bil zmeden, ko sem prebral Hobita, kjer se zgodi Bitka petih vojska, ki so zvečine iste vojske, ki bijejo bitke tudi v Gospodarju prstanov, le da so tu še velikanski orli, ki v slogu »deus ex machina« rešijo svet tik pred zmago Mordorja.
Zakaj pišem o Gospodarju prstanov, če pa ta esej govori o Epu o Gilgamešu? Ker je ugotovitev, do katere sem prišel o tej seriji romanov, praktično povsem enaka ugotovitvi o večini del, ki sem jih prebral letos za to kolumno. Občudujem mite in sposobnost avtorjev, da iz ničesar ustvarijo povsem nov svet, vendar me način, na katerega pripovedujejo zgodbe, preprosto ne navduši. Del krivde je mogoče pripisati staromodnemu jeziku (in prevodom, ki se preveč približajo izvirniku, da bi se sodobni bralci lahko resnično pogreznili vanje in dodobra uživali v njih). Deloma gre za to, da je večina starodavnih besedil napisanih v obliki poezije ali zelo poetične proze, kar pomeni, da mora bralec ugotoviti, kaj točno se pravzaprav dogaja. Ker mora ves čas ugotavljati, za kaj gre, ne more uživati v ostalih komponentah zgodbe: oseb, ki nastopajo v njej, nepozabnih prizorov in akcije. Reševanje zagonetk in ugank je po svoje sicer tudi zabavno početje, vendar gre za počasno zabavo, ki jo lahko primerjamo z reševanjem križank. Tu ne govorimo o izkušnjah pri branju, ki jih doživljamo, ko beremo romane Michaela Crichtona ali Stephena Kinga. To seveda ne pomeni, da mora biti vsa literatura neskončno zabavna, še zlasti pa to ne velja za klasike. Gre bolj za to, kako smo sodobni bralci programirani, v branju česa uživamo. Letos sem dosledno občudoval ideje, like, scenarije in mite vseh del, ki sem jih prebral, le redko pa sem dejansko užival v bralnem procesu. Morda si preveč prizadevam, da bi mi bilo branje za vsako ceno v veselje, ali pa tisto, kar mi je všeč, pravzaprav enačim s tistim, kar se mi zdi zabavno brati.
Naj bo dovolj dejstvo, da me avtor Epa o Gilgamešu definitivno ni imel v mislih, ko je pisal svojo zgodbo, ki je bila morda v klinopisu vrezana v glinene plošče že davnega leta 2000 pred našim štetjem. Kot smo že omenili, so v preteklih tisočletjih, kaj šele stoletjih, zabavo pogosto dojemali kot ljudi, ki okrog žarečega ognja drugim ljudem pripovedujejo zgodbe, s katerimi pomagajo pojasniti tisto, česar znanosti še ni uspelo razjasniti. Definicija zabave za sodobno javnost, ki se je navadila na maratonsko uživanje v več epizodah serije »Kriva pota« naenkrat, ni enaka kot za babilonskega kmeta. To je seveda pošteno. Prav zato moramo večino teh klasik prebrati kot obvezno branje v šolah. Če nas k temu ne bi prisilili, bi se le redki izmed nas odločili, da jih bomo prebrali iz čistega užitka. Vendar so klasike koristne za nas, saj se je do 20. stoletja formiral dokončni kanon besedil, ki jih je prebral praktično vsak izobražen posameznik. In prav zato, ker je bil kanon dokončen, so se na ta besedila sklicevala tudi poznejša umetniška dela (knjige, pesmi, opere, umetnost, pozneje pa tudi filmi itd.). Izobraženi posamezniki pa so ta sklicevanja seveda tudi prepoznali. Vse skupaj je bilo pravzaprav nekakšno zapleteno omrežje internih šal in nalog na temo »ugani referenco«. Prve izmed teh potencialnih referenc pa najdemo prav v Epu o Gilgamešu.
Ep o Gilgamešu je starodavna mezopotamska pesem, v kateri spremljamo dogodivščine Gilgameša, kralja Uruka. Na začetku zgodbe ga spoznamo kot mogočnega in prevzetnega vladarja, ki zlorablja svojo avtoriteto in uveljavlja svojo pravico do tega, da spi z vsako nevesto, preden to stori njen mož. Da bi Gilgameša malce ponižali in umirili njegove izgrede, so bogovi ustvarili divjega moža Enkiduja. Enkidu živi izven mesta, med pošastmi, zvermi in duhovi. Toda tudi njegova divja narava se pomiri, ko spi z žensko, in divje zveri ga izženejo v mesto. Tam se bori z Gilgamešem, ki ga komajda premaga. Po silovitem prvem srečanju postaneta prijatelja.
Gilgameš in Enkidu se skupaj odpravita na pot v Cedrov gozd, da bi ubila pošastnega Humbabo ali »varuha s tisočerimi obrazi«, kot so ga imenovali bogovi. Toda ko ubijeta Humbabo, se bogovi razjezijo. Enkiduja kaznujejo tako, da podleže smrtonosni bolezni.
Gilgameša, ki je zaradi Enkidujeve smrti povsem potrt, prevzame strah pred smrtjo, in to je pravzaprav pravo »sporočilo« avtorja zgodbe: spopad z zavedanjem, da bomo nekega dne umrli vsi, tudi tisti, ki imajo nadnaravne sposobnosti, kot na primer Gilgameš. Slednji se v iskanju nesmrtnosti odpravi na pot, kjer sreča številna mitološka bitja in prestane različne preizkušnje. Nazadnje prejme lekcijo od Utnapištima, ki je služil kot navdih za Noeta iz Stare zaveze (tudi on je namreč zgradil barko, na kateri je po dva primerka vsake živali rešil pred poplavo) in ki je edini smrtnik, ki so mu bogovi podarili nesmrtnost: resnične nesmrtnosti ni mogoče doseči. Gilgamešu to pokaže tako, da mu pove, da bo postal nesmrten, če lahko premaga spanec, vendar Gilgameš po nekaj dneh vseeno zadrema. Nato mu pove zgodbo o rastlini na morskem dnu, ki zagotavlja večno mladost, in čeprav jo Gilgamešu uspe utrgati, mu jo ukrade kača, sam pa torej nima več možnosti za večno življenje. Gilgameš se nato odpravi v tisto, čemur bi danes verjetno rekli »bar«, kjer mu točaj pomaga razumeti, da moramo sprejeti svojo smrtnost in čim bolj izkoristiti življenje. Celo v starodavni Mezopotamiji so bili prijazni točaji vir modrosti (in piva!).
Ko se Gilgameš vrne v Uruk, postane modrejši in sočutnejši vladar, zaveda se pomena zapuščine in povezave med ljudmi. Sprijazni se z dejstvom, da bo umrl, in se zaobljubi, da bo največ, kot je možno, iz svojega življenja naredil s plemenitimi dejanji. Avtor v epu raziskuje teme prijateljstva, smrtnosti in iskanja smisla kljub neizogibnemu. Osrednji vidik te starodavne pripovedke je Gilgameševa preobrazba iz tirana v ponižnega in modrega voditelja. S tem se je uveljavila besedna figura, v skladu s katero mora protagonist zgodbe med prvo in zadnjo »stranjo« (ali tablico, če govorimo o starodavni Mezopotamiji) doživeti pomembno spremembo. Zgodba ponuja čudovite podobe in krasne like, kot so ljudje-škorpijoni in drevesa, posuta z dragulji. Moraš pa trdo delati, da iz vse poezije izluščiš čudovite dele.
Najbrž bom zvenel filistrsko (biblijska referenca!), pa vseeno trdim, da bi verjetno resnično užival ob branju novelizirane različice Epa o Gilgamešu, ki bi jo napisal Michael Crichton, in ob ogledu filmske različice Petra Jacksona, ki bi trajala tri ure in petinpetdeset minut. Morda je to težava nas, sodobnikov, ko se moramo ukvarjati s starodavnimi gradivi? Na užitek smo občutljivi bistveno drugače, čeprav se definicija tega, kaj pomeni biti človek, ni prav nič spremenila. Z lastno smrtnostjo se spopadamo podobno, kot so to počeli pred štirimi tisočletji. Zdaj se moramo bolj kot kdaj koli prej prisiliti (no, k temu nas bodisi prisili šola ali pa pisanje kolumn za spletne časopise) k branju klasikov, pri čemer moramo iz te izkušnje izvleči čim več koristnih naukov, če želimo resnično razumeti sklicevanja na klasike, na katera lahko naletimo v skorajda vseh rezultatih umetniškega ustvarjanja. Gilgameša recimo omenjajo vsepovsod, od risanke Futurama prek epizode Zvezdnih stez: Naslednja generacija do japonskega animiranega filma Princesa Mononoke. Če želimo razumeti konec, moramo najprej izvedeti čim več o začetku.
S kolumno bova s Svetlano nadaljevala naslednje leto, ko se bova od antične literature v dobi pred našim štetjem pomaknila proti latinskim besedilom iz rimskega sveta. Hvala, da ste letos brali z nama, bilo nama je v veselje!
*
Komentar Svetlane Slapšak
Najstarejši epski junak je prototip negativnega književnega lika: ko je bil prvič preveden, se je lahko kosal s kompliciranimi poraženci v književnosti druge polovice devetnajstega stoletja na celotnem območju zahodnih, vzhodnih, ameriških in mnogih drugih nacionalnih književnosti. Gilgameš je globalni junak obdobja, v katerem je ponovno bran, tako kot je bil junak dolgega obdobja, ko je bil v različnih okoliščinah v delih zapisovan. Nasilen, nebrzdan, vladar brez omejitev v svojih kapricah in volji in obenem junak, ki zmaguje nad sovražniki, Gilgameš spreminja svoj značaj, tako kot ga spreminja tudi njegov sovražnik, Enkidu. Med kraljem Uruka in divjim bitjem se razvije prijateljstvo, ob katerem Gilgameš odkriva smrt in žalovanje kot najhujša sovražnika. Po seriji porazov Gilgameš dojame, da ne more zmagati nad smrtjo.
Izjemna modernost Gilgameša se s časom le še povečuje: večina tolmačev, zgodovinarjev in kritikov to razume kot njegovo univerzalno človeško vrednoto. Gilgameša bi morda morali brati v obrnjeni kronologiji, ne kot proto- in primarno- čtivo, ampak kot dojemanje človeških meja v razvitem in na videz zapletenem svetu – današnjem svetu. Nepojmljiva nadutost današnjih vladarjev in njihovega temeljnega stroja za uničevanje drugih, kapitalizma, mora najti rešitev v prijateljstvu z drugim in drugačnim. Šele v prijateljstvu se lahko začnejo avanture, ki se končajo s sprejetjem nenasilne, naravne smrti. Branje epa o Gilgamešu torej ni branje o oddaljeni preteklosti, ampak branje o možni boljši prihodnosti, pa čeprav beremo na krvavih ruševinah današnjega Uruka. Za boljšo prihodnost oziroma za vsaj golo preživetje človeškega rodu imamo Gilgamešove izkušnje, njegove modrosti pa še ne.