Takole je: če dejansko ne preberete vseh štirih evangelijev drugega za drugim in si ne morete predstavljati, kaj se dogaja v njih, morda ne boste nikoli opazili, da se tako rekoč o ničemer ne strinjajo. Če ste vernik in domnevate, da so evangeliji »božja beseda«, kar seveda pomeni tudi, da so nezmotljivi, se lahko branja lotite povsem brez dvomov. Pozoren in sodoben bralec pa bo težko spregledal, kako zelo se razlikujejo. Kar pomeni, da so nekateri »avtorji«, ki jih imenujemo Matej, Marko, Luka in Janez (čeprav učenjaki ne verjamejo, da so prav ti Jezusovi privrženci dejansko tudi avtorji evangelijev, ki jim jih pripisujemo), narobe razumeli zadeve ali pa so si jih enostavno izmislili. Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni. Dejstva si med seboj nasprotujejo. Kot bom pojasnil, pa to ni nujno slabo.
Seveda to tudi ne pomeni, da ne bi smeli verjeti v Boga ali v Jezusa. Počnite, kar hočete. To pomeni samo, da ne morete logično sklepati, da je vse, kar je zapisano v evangelijih, zgodovinsko dejstvo. Stvar je v tem, da jih praktično nihče ne bere. Bolj ali manj vsi poznamo zgodbe in predvidevamo, da so v soglasju. Navsezadnje so zgodnji cerkveni očetje izbrali te štiri evangelije in druge knjige, ki so jih želeli vključiti v Novo zavezo, ne pa tudi drugih evangelijev, napisanih približno ob istem času. Njihova izbira je bila namerna. Vendar zgodbe kljub temu ne funkcionirajo skupaj.
Na kratko: če dejansko berete evangelije, zelo težko verjamete, da so faktično točni.
In prav te variacije ter navidezna protislovja so že več stoletij predmet znanstvenega preučevanja. Za njihovo usklajevanje so predlagali različne pristope, od prilagoditve (s katero naj bi se razrešile razlike med njimi) do prepoznavanja edinstvenih teoloških in literarnih ciljev vsakega pisca evangelijev.
Če bi se dejansko lotili te vaje, bi iz vseh naštetih neskladij med evangeliji lahko nastala knjiga. Vseeno jih nekaj navedimo za ponazoritev.
Primerjajmo, na primer, zgodbo o Kristusovem rojstvu, o kateri govorita le Matej in Luka. Ko se v Lukovem evangeliju Mariji ob oznanjenju prikaže angel Gabriel, ji pove, da bo rodila Božjega sina, in ob njegovih besedah Marija zanosi. V Matejevem evangeliju ni nobenega oznanjenja. Angel se ne prikaže Mariji, pač pa Jožefu. V sanjah mu pove, naj se poroči z Marijo, ki je že noseča. V Matejevem evangeliju magi prihajajo z vzhoda in prinašajo darove za otroka Jezusa. To bi bila kar velika stvar, saj bi pomenilo, da so ti modreci – ali po mnenju nekaterih celo kralji – opravili precej dolgo potovanje, da bi se poklonili revnemu dojenčku s podeželja. Luka pa jih sploh ne omenja. Namesto tega so v Lukovem evangeliju le pastirji, ki pridejo obiskat Jezusa, potem ko jih o njegovem rojstvu obvesti angel.
Premislite tudi o dveh pripovedih o Jezusovi smrti iz Matejevega in Janezovega evangelija. Mateja so opisali kot tistega pisca evangelijev, ki se je med vsemi najbolj osredotočal na Jude. Namenil se je prikazati, da bil Jezus del judovske tradicije (Jezus je bil seveda predan Jud, ki je sebe dojemal kot judovskega Mesijo) in da je izpolnil prerokbe o Mesiji iz Stare zaveze. Ko je v Matejevem evangeliju Jezus aretiran, ga privedejo pred sinedrij (judovski koncil), kjer ga obtožijo lažne priče. Šele takrat ga začne preiskovati tudi rimski guverner Poncij Pilat, ki ga zasliši, vendar Pilat ne meni, da je Jezus storil karkoli narobe.
V Matejevem evangeliju Jezus zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da dobro ve, zakaj se to dogaja.
V Matejevem evangeliju Pilatova žena sanja o Jezusu in potem posvari moža, naj se ne zapleta z njim. Pilat bi Jezusa sicer raje izpustil, vendar ga ob pritisku množice obsodi na smrt. V Janezovem evangeliju pa se Pilat pogovarja z Jezusom in se zapleteta v filozofsko razpravo o naravi resnice. Pilat več kot enkrat poskuša izpustiti Jezusa, vendar sinedrij vztraja, da ga je treba usmrtiti.
Matejev evangelij se ne osredotoča na Jezusovo bičanje, pač pa na rimske vojake, ki kockajo, da bi videli, kdo bo dobil Jezusova oblačila. V Janezovem evangeliju je opisano, kako Jezusa bičajo, ga okronajo s krono iz trnja, mu nadenejo škrlatno pregrinjalo in ga imenujejo »judovski kralj«. Ker gre za precej dramatične prizore, je nenavadno, da jih je Matej kar izpustil.
Največja razlika pa je morda povezana z Jezusovim odnosom do lastne smrti. V Matejevem evangeliju zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ne razume torej, zakaj mora tako umreti. Njegove zadnje besede so: »Oče, v tvoje roke izročam duha svetega.« V Janezovem evangeliju pa prevladuje vtis, da Jezus dobro ve, zakaj se to dogaja, in da gre za del mojstrskega načrta, s katerim je seznanjen in za katerega se je prostovoljno javil. Njegove zadnje besede so »Izpolnjeno je«, torej »delo je opravljeno«, nato pa še enak zadnji stavek kot v Matejevem evangeliju.
Zakaj bi se sploh zapletali v podrobnosti o tem, kje se pripovedi razlikujejo? Razlike so bile problematične za vernike že pred tisočletji in krščanski apologeti so si na vse kriplje prizadevali, da bi jih uskladili. Na te razlike je po točkah opozoril Hermann Samuel Reimarus, nemški teolog iz obdobja razsvetljenstva, ki je evangelije obravnaval kot štiri pričevanja na sojenju in jasno povedal, da bi takšne priče dober odvetnik žive pojedel. V pričevanjih je mogoče najti toliko protislovij, da bi ogrozila verodostojnost celotne zgodbe, ki jo želijo povedati. David Friedrich Strauss, teolog iz 19. stoletja, je še bolj znan po knjigi Jezusovo življenje (The Life of Jesus), v kateri si je prizadeval opredeliti zgodovinske vidike, ki bi jih bilo mogoče dokazati.
Vendar tako zgrešimo bistvo. Temeljno dejstvo je namreč, da Sveto pismo v našem sodobnem pomenu ni mišljeno kot zgodovinsko verodostojna pripoved. Starodavni biografi, kakršen je bil na primer Tukidid, so bralcem preprosto povedali, da si prizadevajo predstaviti, kakšni so bili določeni ljudje, kakšen je bil njihov značaj in, kar je najpomembnejše, njihovo moralno obnašanje, ki naj bi ga bralci nato bodisi občudovali in posnemali ali pa zasmehovali in se mu izogibali. Neposrednih citatov si iz več vzrokov ni bilo mogoče natančno zapomniti in jih reproducirati, predvsem zaradi pomanjkanja evidenc, v katere bi lahko zapisali tisto, kar so govorili ljudje, in časovne oddaljenosti (pogosto pa tudi jezikovnih razlik) med zgodovinskimi dogodki in pisci.
Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko. Nasploh je znalo brati manj kot deset odstotkov prebivalcev antičnega sveta, še bistveno manj pa jih je znalo pisati; tisti, ki so bili tega vešči, so živeli v mestih. Ko je torej Jezus v vasici Nazaret pridigal množici nekaj prav tako neizobraženih ljudi, prav gotovo nihče ni besno zapisoval njegovih besed. Res je, da živimo v dobi, kjer se prav vsak dogodek v realnem času zabeleži in posname v več medijih, vendar je to zelo nov pojav. Pomembno je omeniti tudi, da Jezus za časa njegovega življenja ni bil pomemben prav nikomur, z izjemo ducata njegovih privržencev. Danes enostavno trdimo, da je bil Jezus najvplivnejša oseba v zgodovini, vendar je to le moč retrospektive. Jezus ni omenjen v nobenem nekrščanskem starodavnem viru iz časa njegovega življenja. Najzgodnejša omemba je kratka in mimobežna zabeležka v knjigi judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija, napisana okoli leta 75 n. št., torej štiri desetletja po Jezusovi smrti. Jezusove besede in dejanja so se desetletja prenašala skozi ustno izročilo, kot igra telefončkov – če so si jih seveda sploh zapomnili.
Evangelije so desetletja po Jezusovi smrti zapisali ljudje, ki ga nikoli niso srečali. Zapisani so v dobri grščini, jeziku, ki ga Jezus ni poznal, ker je bil neizobražen in je govoril aramejsko.
Zgodbe, o katerih pripovedujejo evangeliji, je obarvala tudi pristranskost avtorjev. Natančne elemente, denimo citate, so si v veliki meri izmislili pisci, da bi z njimi ponazorili tisto, kar so si predstavljali, da je nekdo dejal, kot odraz njihovega značaja. Tudi elementi, ki zvenijo kot dejstva, so po logičnem premisleku očitno nemogoči, tudi če verjamete v čarovnijo. Prva knjiga kraljev (20:30) iz Stare zaveze navaja, da je 27.000 Sircev, ki so bežali v Afek, umrlo, ko se je nanje podrlo obzidje. Si predstavljate, kako kolosalno bi moralo biti takšno obzidje? V Sodnikih (12:6) je navedeno, da je sodnik Jefte umoril 42.000 ljudi iz Efraimovega rodu. Številke 26 pa navajajo, da je to pleme štelo le 32.500 ljudi. Možno je torej, da so bodisi nekatere umorili dvakrat bodisi teh številk ne bi smeli jemati dobesedno. Gre namreč preprosto za nadomestke, ki pomenijo »veliko«.
Nepristranska pisna poročila ne obstajajo, saj ima vsakdo, ki si vzame čas, da piše o nečem, za to nek razlog. Matej je v svoji pripovedi bolj osredotočen na Jude. Lukov evangelij je bil napisan za nekoga, ki se imenuje Teofil, in navaja, da zapisuje pravilno poročilo o Jezusovem življenju, iz česar gre sklepati, da so druga poročila, torej drugi evangeliji, napačna. Navdih za svoj zapis je črpal iz vira Q, ime, ki so ga učenjaki nadeli izgubljenemu viru zgodb o Jezusovem življenju, do katerega sta imela Matej in Luka očitno dostop. Učenjaki verjamejo, da sta prebrala tudi Markov evangelij, ki je bil napisan prvi, okrog leta 70 n. št. Matej in Luka sta napisala svoje evangelije, da bi vanje vključila nekatere spremembe, ki jih razlikujejo od Markovega evangelija. Tega se sploh ne bi lotila, če ne bi mislila, da se je Marko pri navajanju nekaterih dejstev zmotil ali pa da je zgrešil bistvo, ki sta ga sama poskušala sporočiti o Jezusovem življenju in smrti. Janezov evangelij je bil napisan zadnji, učenjaki pa menijo, da avtorji pri tem niso imeli dostopa do vira Q ali do katerega koli od prejšnjih treh evangelijev, zaradi česar je Janezov evangelij med vsemi najbolj drugačen in se večinoma osredotoča na smrt in vstajenje. V Janezovem evangeliju, na primer, ne izvemo ničesar o Jezusovem zgodnjem obdobju čudežev. Dogajanje enostavno »prevrti naprej« do Zadnje večerje.
Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved.
Vse to pomeni le, da mitologi (ki verjamejo, da Jezus nikoli ni obstajal in da je celotno Sveto pismo izmišljeno) sicer radi opozarjajo na nedoslednosti, ki naj bi po njihovo dokazovale neresničnost Nove zaveze, jaz pa na to gledam drugače. Jasno mi je, da Nova zaveza pravzaprav sploh ni mišljena kot zgodovinska pripoved. Evangelijem se ne reče »zgodbe«. »Evangelij« pomeni »dobra novica«. Gre za pričevanja ljudi, ki so občudovali Jezusa in menili, da je novi Mesija. Neskladja so pravzaprav portali za odkrivanje novega. Pri evangelijih so zanimive prav njihove razlike. Evangelij po Marku so denimo zavestno spremenili, da bi poudarili, kar se jim je zdelo pri Jezusovem življenju in smrti pomembno. Protislovja niso nujno nekaj slabega. So samo dokaz, da Svetega pisma ne bi smeli dojemati kot dejansko poročilo o tem, kaj se je zgodilo.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Noahove spodbudne misli zahtevajo nadaljevanje: ena od možnosti za razumevanje evangelijev se nam odpre, če pri zgodnjih piscih in cerkvenih očetih prepoznamo nekaj, česar poznejši niso premogli – občutek za lepoto in rafiniranost besedila. Če so torej ponudili štiri različne zapise o istem, o Jezusovem življenju in njegovi smrti, potem krščanska dogma temelji na izbiri (ali mešanici) teksta in/ali tekstov ključnih figur zgodnje Cerkve: tolmačenje je pomembnejše od resnice. V tem pogledu je bila, vsaj v nekem zgodnjem in očitno pozabljenem času, cerkvena dogma odprta za interpretacije ključnega dogodka. Odprta vera? Saj vprašanje je odprto, zunaj cerkvenih institucij. Danes nihče ne sprašuje vernikov, in niti sami verniki se ne sprašujejo, »na kateri evangelij mislite«, pa še zmeraj verjamejo, da v ključni dogodek verjamejo. Pustimo torej ob robu predpostavko, da obstaja neki nevidni, fantomski tekst, v katerem je zapisana temeljna resnica o dogodku. Očitno je nujno, vsaj za današnjega bralca evangelijev, brez obvezujoče vere, da najde neko možnost interpretacije tekstov zunaj verskih omejitev.
Kaj bralec občuduje v evangelijih? Prepričljivost pripovedi, jezik, poetičnost, ki jo zlahka književno opredelimo in analiziramo prav kot »biblijsko« umetnost besede, biblijsko pisavo. Isto pisavo pišejo vsi štirje evangelisti. Ključ za razumevanje tekstov je torej skupna stilistika. Ali so cerkveni očetje pri pisanju razmišljali o književnosti? Najbrž ne, a ostaja druga možnost razumevanja: s pomočjo poezije si laže zapomnimo, se naučimo na pamet. Pomagajo glasno branje, ritualni zven, užitek v tekstu – tudi če ste denimo sami v hotelski sobi z Biblijo kot edino knjigo pri roki. Uporaba biblijskih tekstov v cerkveni liturgiji potrjuje moč akustičnega rituala, z instrumentalno spremljavo ali brez nje, samo s človeškim glasom. Stanje odprtosti duha, ki ga ustvarja petje, je izkušnja – izjemno prijetna izkušnja – ki jo vsi poznamo. Kaj bi potemtakem bilo kot nosilec vere uporabnejše od takšnega doživetja? V antiki je to bil način prenosa, postopek za obveščanje in posredovanje zadev, ki so za državljane najpomembnejše: v Gortini na Kreti so zbori dečkov krožili po mestu in peli zakone, sicer vklesane v plošče na mestnem trgu. Tako so pismeni in nepismeni, naglušni in vsi, tudi tisti, ki niso sodelovali v političnem življenju (otroci, ženske), imeli možnost, da se z vsem seznanijo.
Evangelije je torej treba razumeti ne kot dokument in tekst dogme, temveč kot poezijo, v kateri je vsak evangelist imel svojo različico dogodka, pri kateri je neposredno pričanje manj pomembno. Pomembno je videnje, vizija, vse, kar je pričevalec ali posrednik zgodbe imel povedati. Prepričljivost tu ni pomembna. Pomembna je besedna magija. To, da je Jezus v različnih evangelijih izrekel različne zadnje besede, je spodbuda za mislečega vernika, da izbere pot interpretacije zunaj cerkvenih pravil, da preobrazi dogmo, da postavlja vprašanja. Jezus je, tako kot Sokrat, svoje učenje razvil na osnovi vprašanj in odgovorov. Zakaj verniki ne bi nadaljevali po isti poti?
Poudariti velja zlasti, da je branje evangelijev, vzporedno ali navzkrižno, od začetka proti koncu ali v nasprotni smeri, povezano z užitkom v tekstu in – kot vsak užitek – terapevtsko.
