Muzikal A Funny Thing Happened on the Way to the Forum (Smešne stvari so se zgodile na poti v forum) je strašno zabaven. Film režiserja Stephena Sondheima, v katerem igrata Zero Mostel in Phil Silvers, kralja komedije iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, prikazuje trapasto in zabavno norenje po starodavnem Rimu, ki ga je v scenarij briljantno ujel Melvin Frank. Kakor pravi Svetlana, moja gurujka v tej kolumni, gre za »utelešenje plavtovske komedije«. A pri tem se soočam s težavo, saj nikakor nisem mogel prebrati nobene od Plavtovih komedij.
Svetlana mi je za to kolumno predlagala, naj preberem Rudens (Vrv), eno od komedij tega starorimskega avtorja. Vem dovolj, da ob branju »smešnih« starodavnih komedij ne pričakujem dejanske duhovitosti. Komedija je po definiciji zgodba s srečnim koncem. Ti starodavni konci običajno vključujejo deus ex machina trenutek. Zgodba je brezupno zapletena in avtor jo lahko razplete le tako, da se v njej pojavi en ali več bogov, ki pričarajo rešitev: oživijo mrtvece, odpravijo prekletstvo ali poskrbijo za dolgo pričakovano družinsko srečanje … Danes takšne rešitve delujejo kot »goljufanje«. Navajeni smo na zgodbe, ki lepo tečejo in imajo smisel, tudi če se vanje malce bolj poglobimo, vendar je bilo v starodavnem politeističnem svetu logično, da se za nezgodami, zapleti, smrtjo, ljubeznijo in vsem ostalim skrivajo bogovi, zato se jim reševanje težav s pomočjo nenadne, nadnaravne intervencije pač ni zdela tako poceni rešitev.
Vem dovolj, da ob branju »smešnih« starodavnih komedij ne pričakujem dejanske duhovitosti.
Dramske igre so namenjene uprizoritvi na odru, kar pomeni, da je scenarij le ena od njihovih komponent. Uprizoritev, režija in igranje pomagajo občinstvu, da bolje sledi zgodbi, ki na ta način »oživi«. Branje scenarija je torej le en, verjetno najmanj zadovoljujoč del celotne izkušnje. Priznam, prebrati sem moral povzetek zgodbe, da bi razumel, kaj se v njej dogaja. Zgodba Vrv (Rudens v izvirni latinščini) gre nekako takole.
Prvo dejanje
Predstava se začne s prologom zvezde po imenu Arcturus (da, tudi zvezde lahko govorijo), ki nam pojasni nekaj ozadja. Občinstvu pove zgodbo o mladem dekletu, Palaestri, ki so jo ugrabili in prodali v suženjstvo. Nazadnje pristane v lasti zvodnika Labraxa.
Drugo dejanje
Dogajanje se premakne na obalo grške kolonije Kirene v Severni Afriki. Ladjo je uničila nevihta, Palaestro in Ampelisco, še eno sužnjo, pa je naplavilo na obalo v bližini Venerinega templja. Tam poiščeta zatočišče. Najde ju Ptolemokratija, svečenica templja, ki jima obljubi, da ju bo zaščitila.
Tretje dejanje
Zvodnik Labrax in njegov sodelavec Charmides prav tako preživita brodolom in obupano iščeta Palaestro in Ampelisco. Najdeta pot do templja, kjer poskušata ponovno prevzeti dekleti. Njunim poskusom pa se upirajo Ptolemokratija in služabniki templja, ki jih vodi ribič Gripus.
Četrto dejanje
Vplete se Daemones, prijazen starček, ki živi v bližini. Po spletu naključij se izkaže, da je Palaestra njegova davno izgubljena hči. V skrinji, ki jo je naplavilo na obalo, so predmeti, ki potrdijo, da je resnično njegov otrok.
Peto dejanje
Ko se razkrije Palaestrina identiteta, nima Labrax do nje nobene pravice več. Daemones ponudi denar tudi v zameno za Ampeliscino svobodo. Labraxa in Charmidesa naposled ujamejo, delo pa se konča srečno, z obljubo ponovnega snidenja in prihodnje sreče za Palaestro in njenega očeta.
V starodavnem politeističnem svetu jim je bilo logično, da se za nezgodami, zapleti, smrtjo, ljubeznijo in vsem ostalim skrivajo bogovi.
Imamo torej splet naključij, davno izgubljeno hčer in osvobojeno sužnjo. Zgodba z veliko zapleti, skratka, na koncu pa pravica, za katero so odgovorni bogovi. To je bilo v starodavnem Rimu zelo zadovoljujoče, precej bolj kot danes. Zanima me tudi, ali je igra poleg humornih prizorov vključevala tudi kakšne dejansko smešne dele. Med tema pojmoma je namreč razlika. Ob branju prevoda scenarija mi je jasno, da se vse skupaj odvija v lahkotnem tonu. Prizori bi bili lahko komični. Vprašanje pa je, ali so smešni? Oziroma, ali so bili smešni?
Povedali so mi, da je bila Plavtova latinščina za tiste čase precej inovativna, saj naj bi vsebovala številne besedne igre, ki so se v prevodu povsem izgubile.
Mogoče to niti ni bistveno. Mojima hčerkama se moj najljubši film Airplane! (Ali je pilot v letalu?) ne zdi tako smešen kot meni (čeprav imata zelo radi film Monty Python in Sveti gral). Včasih zadeneš v polno, drugič spet ne, poleg tega pa se potrpežljivost in dojemanje, kaj je smešno in kaj je zabavno, spreminja iz generacije v generacijo, da o tisočletjih sploh ne govorimo. Razumem, da je Plavt pomemben, ker je prilagodil grško komedijo za rimsko občinstvo tako, da je vsemu skupaj dodal vsakodnevno življenje v Rimu. Njegove komične tehnike (zlasti zamenjave identitete), vrste likov (služabnik, ki je bistveno pametnejši od gospodarja, prostitutka z zlatim srcem, bombastičen bojevnik, poln samega sebe, skopuški starec, mlada ljubimca, ki imata bistveno več srčnosti kot pameti) in elementi zgodbe (davno izgubljeni otroci) so služile kot navdih Shakespearu in Molièru, vodilnima dramatikoma svoje dobe, ki sta nato vplivala tako rekoč na vse svoje naslednike. Povedali so mi, da je bila Plavtova latinščina za tiste čase precej inovativna, saj naj bi vsebovala številne besedne igre, ki so se v prevodu povsem izgubile. Če želite razumeti, v kakšni meri Plavt vse skupaj obrača v satiro, morate do potankosti poznati najmanjše podrobnosti starodavne rimske družbe. Povedano na kratko, če želite ceniti Plavta v kontekstu njegovega časa ter njegov vpliv na prihodnost, potrebujete veliko vnaprejšnjega znanja.
Zato branje Vrvi ni prav zabavna izkušnja. Oglejte si raje film Smešne stvari so se zgodile na poti v forum, ki je strašno zabaven. In če je to plavtovska komedija, potem lahko rečem, da sem navdušen tudi nad njo.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Plavt, avantgardist
Vsako premišljevanje o Plavtu in rimski komediji mora upoštevati osnovne pojme rimskega gledališča, in tu najbolj pomaga branje Florence Dupont, prevedene tudi v slovenščino. Gre za ogromne razlike med grškim in rimskim gledališčem: najkrajše povedano, rimsko ni demokratično gledališče za državljane, ki bi kot institucija demokracije državljana obveščala in spraševala o stvareh, pomembnih zanj in za celotno družbo, ampak je ljudska zabava za nižje družbene razrede, plebs, in je zasnovana na komičnih likih z znanimi imeni, na telesni komiki, trikih in akrobacijah. Ker plebs nima primarne vloge v družbi, razen kot trajni partner v dogovarjanju z vladajočimi sloji (posebej v obdobju republike, obdobju Plavta), so ženske lahko prisotne v občinstvu. Rimska scena je drugačna od grške, bolj podobna zaslonu. V tem popularnem bufonskem kontekstu Plavt skuša prikazati komedije grškega tipa – ne Aristofanove, ki so nevarno politične, ampak model »nove«, menandrovske komedije. Tudi ta komedija ima svoje posebne tipe, like, ki jih navaja Noah. A so povsem drugačni od likov zelo stare italske bufonerije – namesto izmenjavanja udarcev v spodnji del hrbta kažejo občutke, verbalni so, uporabljajo jezikovne igre, fine aluzije, ljubezen je glavni motiv. Plavt avantgardist ne sledi samo modi grških vzorcev, kar je značilnost italskih kultur po zasedbi grških mest, posebej Korinta, ampak hoče svoj plebs »oplemenititi« z drugačnimi emocijami. V osnovi tega avantgardnega projekta je oblikovanje novega državljana, ki iz individualnosti in predvsem ljubezni izvleče motivacijo za javno, politično delovanje. Razumemo seveda, da je njegovo komedijo na sceni spremljalo veliko glasbe in plesa in tudi bufonerij, da bi jo občinstvo bolje sprejelo. Uspešno, sodeč po Plavtovi popularnosti. Politični projekt z izobraževalnimi nameni pa ni uspel – ne poznamo niti ene same temu podobne sledi v politiki; v poznejši zgodovini gledališča pač. Če tako razumemo Plavta, je njegov pravi dedič tudi – Bertolt Brecht.
Osnova komedije je zmeraj, bolj ali manj prikrito, demokratična.
Tudi moja priljubljena filmska komedija je Ali je pilot na letalu?: enako kot Noah obožujem kombinacijo nonsensa, campa in slapsticka, posebej pa mesta, kjer ti tipi komike trčijo drug ob drugega, vizualizacijo idiomov in podobno. V osnovi takšne komedije pa so stereotipi sodobnega življenja, banalizacija in neadekvaten jezik. V Plavtovih komedijah najdemo enako osnovo, ki jo občasno razkrivajo melodramatični zapleti. Po zaslugi identifikacije z junaki je rimski pripadnik plebsa, ob dodatni in prepoznavni dozi scenske bufonerije, lahko prišel do razumevanja lastnega položaja, pravice do svojih želja, potrebe, da zaščiti drugega … Nauk: osnova komedije je zmeraj, bolj ali manj prikrito, demokratična.