Oh, Terenc. Resnično bi rad, da bi mi bil tvoj opus bolj pri srcu. Zdi se mi, da je to pravzaprav ponavljajoča se tema pri vseh dramatikih v tej seriji klasikov. Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen. Priznam, ta besedna zveza je čudna, a je v tem kontekstu pač najprimernejša. Njihova dela iz mene v najboljšem primeru izvabijo skomiganje z rameni. Saj so v redu, nič ne rečem, nisem pa prepričan, da v njih vidim tisto obljubljeno veličino. Vendar se seveda zavedam, da živimo v popolnoma drugačni dobi. Da berem besedila, stara približno dva tisoč let. Besedila, ki so bila v svojem času pomembna, sveža in odlična in ki so za takšna verjetno veljala še dolgo potem. Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, sem torej najbrž jaz. Moja domneva, zakaj me ti starodavni dramatiki pravzaprav resnično ne navdušijo, temelji na dveh dejstvih: 1) dela so bistveno boljša v izvirniku, vendar bi za to moral obvladati jezik, ki ga nikoli ne bom osvojil, in razumeti subtilno, briljantno izražanje mojstrskega avtorja, in 2) če želim bolje razumeti besedila, moram poznati kontekst. Ker nisem klasicist, moram kontekst raziskati, in to pač lahko storim.
Bralnega procesa se lotim navdušeno, z odprtim umom. Preberem angleške prevode. In vedno znova ugotovim, da sem … premalo navdušen.
In prav ta kontekst je v resnici tisto, kar vam predstavljam v tej kolumni. No, kontekst in pa svoje pogumno posplošeno mnenje. Ne morem se namreč naučiti starodavnih jezikov, še zlasti ne na ravni, ki bi jo potreboval za branje teh besedil. Zato se zavedam, da je moj ravnodušni odziv, še posebej na dramska besedila, pravzaprav odraz dejstva, da se zanašam na prevode, ki so pač nujno zlo, a žal odvzamejo veliko sestavin, zaradi katerih so po mojem razumevanju izvirniki tako zelo posebni.
Bistveno teže se pripravim do tega, da bi me zanimala dramska besedila kot pa poezija ali proza. To je že eno tistih vprašanj, pri katerih me zanima, kako o njih razmišlja Svetlana. Zakaj sta proza in poezija laže ohranili svojo prvotno privlačnost kot dramska besedila? Seveda je povsem jasno tudi, da je dramska besedila bistveno manj zabavno brati, kot pa si ogledati uprizoritev v gledališču. Morda je to tisti povsem enostavni odgovor. A vrnimo se h kontekstu: poglejmo si vsaj, kdo je bil Terencij, po angleško Terence, in v čem je bistvo njegovega dramskega besedila Samomučilec.
Terencij, bolje poznan kot Terenc, je bil pomembna osebnost v rimski literaturi in pionir latinske komedije. Rodil se je približno leta 185 pred našim štetjem v Kartagini (današnja Tunizija), njegovo polno latinsko ime pa je bilo Publius Terentius Afer. Priimek Afer nakazuje njegove afriške korenine. V Rim so ga pripeljali kot sužnja, vendar si je zaradi izjemne inteligence in literarne nadarjenosti sčasoma prislužil svobodo, za kar je bil zaslužen njegov gospodar, rimski senator Terencij Lukan, ki je prepoznal njegov potencial in mu omogočil izobrazbo.
Terencijeve komedije se ukvarjajo z moralnimi in družbenimi vprašanji, pomembnimi za rimsko družbo, kot so na primer družinski konflikti, ljubezen, nesporazumi in razpetost med dolžnostjo ter osebnimi željami.
O Terencijevi mladosti je znanega le malo, njegova dramska besedila, ki so postala stalnica rimske gledališke kulture, pa so prvič uprizorili med letoma 166 in 160 pred našim štetjem. Do danes se jih je ohranilo šest, in vsa so priredbe grških komedij, zlasti del grškega dramatika Menandra iz obdobja »nove komedije«. Drugače kakor prejšnji rimski dramatiki, znani po širokem humorju in osebnostih s pretiranimi lastnostmi, na primer Plavt, se je Terencij osredotočil na prefinjen, realističen dialog in zapletene osebnosti, zaradi česar so se njegove komedije od drugih razlikovale po prefinjeni, sofisticirani duhovitosti. Pravzaprav je šlo za »igralsko metodo« antičnega sveta. Njegov slog pisanja (vsaj tako mi pravijo), za katerega sta značilna elegantna latinščina in večplastno razumevanje človeške narave, je v tistem času veljal za inovativnega. To je eno tistih zabavnih dejstev, ki jih lahko sicer preberemo, ne moremo pa jih resnično doumeti sami, še posebej če latinščine ne razumemo do potankosti. Izogibal se je burkam in se namesto tega raje lotil raziskovanja medčloveških odnosov, družbene dinamike in etičnih dilem, zaradi česar njegova dramska besedila preveva bolj univerzalna, dolgotrajnejša privlačnost.
Terencijeve komedije se ukvarjajo z moralnimi in družbenimi vprašanji, pomembnimi za rimsko družbo, kot so na primer družinski konflikti, ljubezen, nesporazumi in razpetost med dolžnostjo ter osebnimi željami. Njegovi liki se pogosto soočajo z etičnimi zadregami, ki odražajo vsakdanje življenje, zaradi česar se z njegovimi deli lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo. Prav zato so bila ta dela tako inovativna in drzna. Vendar je spet treba poudariti, da moramo za tisto, kar je veljalo za drzno v letu 160 pred našim štetjem, zdaj verjeti profesorjem, saj se je v dveh tisočletjih izgubilo kar precej te drznosti.
To dramsko besedilo je bilo pomembno, ker je odražalo rimsko osredotočanje na družino, družbeni red in boj med dolžnostjo ter osebnimi željami.
Terencija vsa ta stoletja pozneje še vedno beremo zaradi njegove elegantne latinščine (spet, vsaj tako pravijo), ki je pripomogla k temu, da so njegova dramska besedila vplivala na poznejše rimsko izobraževanje. Njegova latinščina je veljala za tako izčiščeno in prefinjeno, da so ga hvalili tudi poznejši pisci, med njimi Cicero in Gaj Julij Cezar. Še zlasti Cezar je Terencija označil za puri sermonis amator (ljubitelj čistega govora) in poudaril pomen dramatika pri ohranjanju lepot latinščine kot jezika kulturnega izražanja.
Poleg tega je bil Terencij znan tudi po svojem stavku Homo sum, humani nihil a me alienum puto (Človek sem, torej mi ni tuje nič človeškega), zapisanem v dramskem besedilu Heauton Timorumenos, torej Samomučilec, ki sem ga prebral. Ta stavek povzema humanistično bistvo njegovega dela in poudarja človeško izkušnjo, skupno nam vsem. Ta odmevni koncept v njegovem času je pomemben še danes. Številni učenjaki v svojih delih hvalijo ta stavek. Ne vem, morda bi morali biti tam. Kulturni kontekst je zelo pomemben. Stavek, ki je v 2. stoletju pred našim štetjem na veliko sezuval bralce, danes izvabi le ravnodušno reakcijo.
Samomučilec, prvič uprizorjen leta 163 pred našim štetjem, velja za mojstrovino rimske komedije. Prikazuje sposobnost dramatika, da pomeša humor s psihološko in moralno globokimi temami. Z besedilom, ki je priredba zdaj izgubljenega dela grškega dramatika Menandra, Terencij sledi svoji praksi izpopolnjevanja grških komedij za rimsko občinstvo. Samomučilec pa izstopa, ker se poglobi v samemu sebi zadano čustveno trpljenje, generacijske konflikte in osebno odgovornost, torej odmevne teme v starodavnem Rimu, pomembne še danes.
Ko je bil Samomučilec predstavljen premierno, je rimsko občinstvo spoznalo večplastno in čustveno prefinjeno obliko komedije. Za razliko od razuzdanega humorja, po katerem so bili znani prejšnji rimski dramatiki, na primer Plavt, se je Terencij osredotočil na raziskovanje zapletenih medčloveških odnosov.
Zgodba govori o Menedemu, bogatem očetu, ki prisili sina Clinia, naj odide od doma zaradi spora okrog sinovega ljubezenskega življenja, nato pa kaznuje samega sebe tako, da pretirano obdeluje polja. Sin se vrne, zgodba pa nato sledi zapletenemu razpletanju družinskih in romantičnih nesporazumov.
To dramsko besedilo je bilo pomembno, ker je odražalo rimsko osredotočanje na družino, družbeni red in boj med dolžnostjo ter osebnimi željami. Menedemovo samokaznovanje poudarja napetosti, ki so jih občutili številni Rimljani, razpeti med osebnimi čustvi in družbenimi pričakovanji, zlasti glede očetovske avtoritete. Terencijev prikaz Menedemovega čustvenega trpljenja v kombinaciji z lahkotnejšimi trenutki zamenjave identitete in romantičnih zapletov je ustvaril uravnoteženo pripoved, ki je privlačila intelektualno in čustveno občutljive člane rimske elite.
Terenciju se je treba pokloniti zaradi njegovega prispevka k razumevanju zapletenega človeškega vedenja in njegove vere v empatijo in strpnost, s katero se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo.
Dandanes je ta pripoved še vedno pomembna, ker raziskuje brezčasne teme, denimo samopredpisano krivdo, posledice ponosa in težave, ki nastanejo, ko se želijo različne generacije pobotati. S trpljenjem, ki si ga je Z Menedem pravzaprav naložil sam, se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo, ki se bori z občutki krivde ali obžalovanja zaradi preteklih dejanj, kar odraža univerzalno človeško izkušnjo samokritike.
Poudarek dramskega besedila na medgeneracijskih konfliktih in težavah pri komunikaciji med starši in otroki je še vedno osrednja tema v literaturi in družbi. Napetosti med starševsko avtoriteto in neodvisnostjo mlajših generacij so še vedno prisotne tudi v sodobni družinski dinamiki, zaradi česar je Terencijevo raziskovanje teh vprašanj pomembno še danes. Vse to je povsem res. Vendar sem se moral poglobiti v raziskave, preden sem to lahko razumel, ker ob branju dramskega besedila ni povsem samoumevno. Takšna starodavna dramska besedila je verjetno najbolje brati v kontekstu predmeta, ki ga poučuje (vsaj upajmo) dinamičen profesor, ki vam lahko pojasni kontekst. Zato je Terencijevo delo sicer občudovanja vredno, ne morem pa trditi, da sem ob branju dejansko občutil kaj posebnega. Besedilo je bilo v redu. Pri branju se nisem mučil, vendar me tudi ni posebej zanimalo ali zabavalo. Izkušnja je bila bistveno drugačna od tiste, ki jo doživljam ob svojem primarnem delu profesorja umetnostne zgodovine. Starodavna umetnost, ki jo preučujem, me še vedno gane, zanima in navdušuje. Še vedno so prisotni nagonski odzivi in navdušenje, ki jih še podkrepijo raziskave, v okviru katerih bolje razumem kontekst umetniškega dela. Pri starodavnih dramskih besedilih, vsaj zame, tega ni.
Vendar se je treba Terenciju pokloniti zaradi njegovega prispevka k razumevanju zapletenega človeškega vedenja in njegove vere v empatijo in strpnost, s katero se lahko poistoveti tudi sodobno občinstvo. Teme, kakršne so pomen družinskih vezi, zapletenost romantičnih odnosov in razpetost med osebno svobodo in družbenimi pričakovanji, so še vedno zanimive, tudi danes. No, lahko pa razumem, da je s tem utrl pot tako rekoč vsem sodobnim besedilom s scenarijem, od dramskih iger in televizijskih nadaljevank do filmov. To je izjemen dosežek.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Terencijeve ženske
Morda so najboljši razlog, da ponovno beremo Terencija, prav njegovi ženski liki. Vendar najprej odgovor na Noahovo vprašanje, zakaj laže beremo antično poezijo in prozo, dramske tekste pa teže. Moj odgovor – in sama obožujem branje dramskih tekstov: dramska besedila te pripravijo do branja, ki spreminja ritem v soglasju s tvojo imaginacijo. So prizori in dialogi, pri katerih sam režiraš dramo, osmišljaš prostore, imaš akustične in vizualne halucinacije, skratka, si gospodar teksta, sovoznik avtorja, krmar v noči, ko ves svet spi … In čeprav so mnoge drame v verzih, kot bralec izbiraš svoje ritme. Antična poezija zahteva znanje prozodije, proza te poganja naprej, da čim več odkriješ. Ko bereš dramo, si vzameš čas, da jezdiš po kuhinji, brezupno iščeš konja na balkonu in si natakneš oslovo glavo v postelji.
V rimski komediji ima lik hetere, oziroma kurtizane, pomembno in zanimivo vlogo. Ti liki so v mnogih zapletih osrednji, saj služijo kot sprožilci romantičnega interesa, katalizatorji dejanj in včasih viri modrosti ali bistrosti. Pogosto poudarjajo teme ljubezni, družbenega statusa in napetosti med željo in dolžnostjo. Skratka, popolnoma pozitivni liki. Zakaj? Gre seveda za ustvarjanje in negovanje kolektivne fantazme. V Terencijevem obdobju so Rimljani, medtem ko so uničevali grška mesta (denimo Korint, znan po heterah), svetišča in vse drugo, kot srake pokradli vse, kar je bilo mogoče prenesti v Rim. Konservativni Rimljani so besneli, pa so se na stare dni vendarle morali učiti grščine, drugi so se spet veselili, da je rimska kultura postala bolj plemenita in rafinirana, vsakdanjik pa bolj luksuzen. Diglosija je za dlje časa zavladala po svetu. Nežna duša, kakršna je bil Terencij, je tu morala nekaj ukreniti!
Ko bereš dramo, si vzameš čas, da jezdiš po kuhinji, brezupno iščeš konja na balkonu in si natakneš oslovo glavo v postelji.
Za razliko od drugih ženskih likov v rimski komediji so hetere pogosto upodobljene kot mešanica inteligence, neodvisnosti in moralne vprašljivosti. Čeprav jih lahko glede na takratna družbena merila štejemo za »svobodne«, pogosto premorejo vrline, kakršni sta zvestoba in bistroumnost, zaradi česar so občinstvu všečne. Hetera pogosto služi kot katalizator razvijajoče se drame. Njena prisotnost lahko privede do komičnih nesporazumov, zamenjave identitet ali razrešitve romantičnih zapletov. Lahko je razlog, da se razkrije prava identiteta mladega ljubimca, ali sredstvo, prek katerega bodo skopušnega očeta naučili lekcije. Hetere pogosto primerjajo z bolj tradicionalnimi rimskimi matronami, kar ponuja igriv komentar družbenih norm. Niso omejene na domače okolje in pogosto uživajo določeno stopnjo svobode in nadzora nad lastnim življenjem, za razliko od spoštovanih someščank. Kakšno žensko torej Terencij postavlja kot nasprotje rimskim ženskam, rimskemu zakonu in kruti praksi, da partnerje izbirajo starši in da ljubezenska zveza praktično ne obstaja? Ta ženska, hetera je predvsem nekdo, ki govori. Po duši je plemenita, solidarna, radodarna. Pa telo? No, kakorkoli je že težko verjeti, je večinoma, pač zaradi nekih posebnih okoliščin, nedotaknjeno … Ti liki lahko vzbujajo tako smeh kakor sočutje. Medtem ko njihove situacije pogosto vodijo do komičnih scenarijev, njihove zgodbe in motivi zagotavljajo določeno globino. Morda iščejo iskreno ljubezen ali zaščito, kar doda čustvene plasti njihovim interakcijam z drugimi liki. In zelo pogosto so one – če ne glavni, pa ključni liki komedije.
Pisatelji so skozi te like pogosto subtilno kritizirali družbene norme, zlasti povezane s spolom in družbenim razredom.
Kot izposojeni lik iz Grčije, iz nove komedije, katere predstavnik je Menander, je hetera sredstvo izražanja določene družbene kritike, in to tako privlačno, da se nihče ne zaveda njene eksplozivne intencionalnosti. Pisatelji so skozi te like pogosto subtilno kritizirali družbene norme, zlasti povezane s spolom in družbenim razredom. Na primer, stiska in neodvisna drža hetere lahko poudarita omejenost vloge siceršnjih žensk ali razkrijeta hinavščino moških likov. Prisotnost heter je verjetno pritegnila rimsko občinstvo zaradi naklonjenosti humorju, pomešanemu z družbenim razmislekom. Svoboda in duhovitost, ki ju pogosto pripisujemo tem likom, sta zagotavljali tako zabavo kot posebno optiko, skozi katero je bilo mogoče postavljati pod vprašaj uveljavljene družbene vrednote.
Hetera v rimski komediji predstavlja več kot le tipski lik; pooseblja kompleksno igro tem, povezanih s svobodo, z željo in družbenimi normami. Skoznjo so dramatiki, kakršna sta Plavt in Terencij, razvijali bogate pripovedi, polne humorja in domišljenega komentarja o človeških odnosih in družbenih pričakovanjih.