Čeprav sem do zdaj užival v procesu prebiranja klasikov, pa ne bi mogel trditi, da sem užival v vseh klasikih. Nekaj me jih je navdušilo, drugi pa so me pustili ravnodušnega. Nekateri so bili odlični, celo boljši, kot sem pričakoval (Odiseja, Stara zaveza, Ciceron), skozi druge pa sem se prebil le z muko in menim, da so se bodisi postarali slabše kot drugi ali pa da bi potreboval bolj specializiran kontekst in bolj osredotočeno zanimanje, da bi me lahko resnično navdušili, da sploh ne omenjamo tega, da bi jih moral verjetno brati v izvirniku. Za Plavta in Terencija na primer pravijo, da sta v izvirniku naravnost odlična, da pa se velika večina sicer genialnih besednih iger žal izgubi s prevodom.
Zdaj, ko smo prišli do Galske vojne Gaja Julija Cezarja, pa sem končno povsem padel noter. Gaja Julija Cezarja poznamo vsi, tudi če se nanj najprej spomnimo kot na zlobneža iz stripov o Asteriksu, v katerih sem kot otrok tako zelo užival. Tudi brez poglobljenega poznavanja starodavne zgodovine je nekaj zabavnih dejstev pač del kulturnega kanona. Denimo to, da je vodil vojsko proti samemu Rimu in republiko spremenil v cesarstvo, sebe pa imenoval za prvega cesarja (torej Cezarja). Da je moral za to prečkati reko po imenu Rubikon in da je ob tej priložnosti dejal Alea iacta est (ali »Kocka je padla«). Da ga je umoril konzorcij ljudi, ki so verjeli, da se je spremenil v tirana, vključno z njegovim prijateljem Brutusom (njegove zadnje besede so bile namreč Et tu, Brute? ali »Tudi ti, Brut?«).
Njegova koncentracija moči je vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide.
Cezar se je rodil v patricijski družini, katere vpliv je počasi zamiral, sam pa je zaslovel s kombinacijo ambicioznosti, politične presoje in vojaških sposobnosti. Na začetku svoje kariere je deloval kot vojak in odvetnik, obenem pa si je prizadeval tudi za strateško sklepanje zavezništev, zlasti s Pompejem in Krasom, v tako imenovanem prvem triumviratu.
Cezar je kot vojaški poveljnik dosegel neprimerljive uspehe, razširil rimska ozemlja in si zagotovil ugled enega od najboljših taktikov v zgodovini. Osvojitev Galije (ozemlja sodobne Francije in Belgije) mu je prinesla neopisljivo bogastvo in slavo, vendar pa je njegova ambicioznost povzročila tudi trenja z rimskim senatom. Ko je leta 49 pr. n. št. prečkal reko Rubikon, je sprožil državljansko vojno, v kateri je nazadnje premagal svojega nekdanjega zaveznika Pompeja in utrdil svojo moč.
Leta 44 pr. n. št. se je Cezar razglasil za doživljenjskega diktatorja, centraliziral oblast in uvedel nekatere reforme, denimo julijanski koledar (ki je ostal privzeti koledarski sistem v Evropi, vse dokler papež Gregor ni dobil druge ideje in ustvaril gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo še danes – glavna razlika v obeh koledarjih je predvsem obravnavanje »prestopnih let«, saj je Gregor enkrat na vsake štiri leta na koledar uvedel 29. februar), ki so odražale vizijo, ki si jo je zamislil za Rim. Vendar pa je njegova koncentracija moči vznemirila številne veljake v senatu, kar je nazadnje privedlo do atentata na Cezarja, ki se je zgodil na marčeve ide. Njegova smrt je zaznamovala konec rimske republike in utrla pot za vzpon rimskega imperija pod Avgustom.
Ključno sporočilo knjige zadeva rimsko superiornost in dejstvo, da je rimski vpliv nujno treba razširiti, da bi si zagotovili varnost in blaginjo.
Delo Galska vojna, ki ga je napisal Gaj Julij Cezar, je obenem vojaška pripoved in politično orodje. Delo, nastalo med letoma 58 in 49 pr. n. št. in ki opisuje Cezarjeve pohode v Galiji in Britaniji, je napisal, da bi rimski javnosti in senatu upravičil svoja dejanja. Delo je napisano v tretji osebi in združuje podrobna poročila o bitkah, geografiji in etnografiji, v njem pa je Cezar subtilno prikazan kot odločen, a dobronameren vodja.
Ključno sporočilo knjige zadeva rimsko superiornost in dejstvo, da je rimski vpliv nujno treba razširiti, da bi si zagotovili varnost in blaginjo. Med pomembnejšimi dogodki so Cezarjev poraz Helvetov, njegova osvojitev Belgov ter slavna bitka proti Vercingetoriksu pri Aleziji, kjer je njegova strateška briljantnost prišla še posebej do izraza. Odprave v Britanijo so bile poleg tega pomembne tudi zato, ker je šlo za prve rimske vpade na Britansko otočje.
Če povzamemo zapise iz knjige, se bomo le ponavljali. Vsebuje namreč veliko klepetov z lokalnimi vodji plemen, zavezništev, bojev, racionalizacij rimskega vojaškega posredovanja med spopadajočimi se lokalnimi plemeni in tako dalje. Vendar je napisana na dovolj zanimiv način, da sem se k njej vedno z veseljem vračal. Jasno mi je bilo, da je Cezar utemeljeval svoja dejanja, da bi se zdelo, da sta Rim in on sam na pravi strani zgodovine, toda veste kaj? To mu je šlo odlično od rok. Na koncu knjige sem navijal zanj, kar je bil seveda tudi njegov namen. In z največjim veseljem bi prebral tudi nadaljevanje. Zanimivo se mi je zdelo tudi prebiranje o delovanju rimske vojske, ki je vključevalo podrobnosti, ki jih prej še nisem poznal, recimo da so uporabljali frače in puščice, obtežene s svincem (nekako nisem vedel, da je bilo takšno orožje v uporabi), pa tudi druge frajerske taktike, recimo »dvojne oblegovalne linije« ali utrjena obzidja, ki so bila na eni strani usmerjena v oblegano mesto, na drugi pa navzven, da so se vojaki lahko branili pred zavezniki, ki so prišli na pomoč obleganemu mestu. Med branjem sem moral na Googlu pogosto poiskati izraze, ki jih nisem poznal, zaradi česar sem seveda želel izvedeti še več in sem nato padel v zajčje luknje starodavnega Rima.
Jasno mi je bilo, da je Cezar utemeljeval svoja dejanja, da bi se zdelo, da sta Rim in on sam na pravi strani zgodovine, toda veste kaj? To mu je šlo odlično od rok. Na koncu knjige sem navijal zanj, kar je bil seveda tudi njegov namen.
Delo Galska vojna je z zgodovinskega vidika neprecenljivo, saj iz prve roke ponuja vpogled v rimske vojaške prakse in politične razloge za širitev imperija. Poleg tega, da gre za zgodovinsko koristno delo, pa je tudi propagandna mojstrovina, skrbno zasnovana z namenom krepitve Cezarjevega ugleda in njegove politične kariere. Pri meni je delo vsekakor doseglo svoj namen, čeprav sem ga bral več kot dva tisoč let pozneje. Čakam na nadaljevanje, Julij!
*
Komentar Svetlane Slapšak:
Plutarh v Vzporednih življenjepisih (en Grk – en Rimljan) zoperstavi Aleksandra in Cezarja. Genialni, ognjeviti, občasno nori Aleksander je v zelo kratkem času osvojil ves stari svet; Cezar ni bil tako uspešen vojskovodja, njegov življenjski cilj je bil zamenjati republiko z oblastjo enega … sebe. Za Aleksandrom je ostala vrsta novih držav, monarhij, grščina je postala jezik kulture in pismenosti po celotnem znanem svetu, začelo se je obdobje, ki ga upravičeno imenujemo helenizem. Za Cezarjem je ostal novi tip rimske države, cesarstvo. Je pa rimski megaloman imel eno prednost – pisal je. Na zmagovalnih paradah so njegovi vojaki peli obscene verze o njegovih seksualnih podvigih; imel je ljubezensko afero z najmočnejšo vladarko tistega časa; domače, hišne težave je urejal kruto, s poraženimi sovražniki je znal biti plemenit in milosten. A njegov tekst dosledno ohranja objektivnost, je vrhunska mešanica samohvale in samocenzure. Odkrito rečeno, lahko je zanimiv samo dečkom in generalom …
Jasnost, preciznost, nikoli lenobnost v izrazu: Cezarjev jezik je dragulj, ki nam v vsakem življenjskem položaju lahko zagotovi trdno in logično osnovo premišljevanja.
Vendar je tu tudi vedno živ, zapeljiv, nesmrten vidik njegove pisave, nekaj, kar nenehno ohranja našo povezanost z rimsko kulturo: to je slovnica. Ne gre le za to, da imamo njegove formulacije o vojaških in političnih dogajanjih v spominu ob najbolj vzvišeni, globoki in nežni poeziji v latinščini, gre za konstrukcije, ki so del evropske razumniške tradicije. Jasnost, preciznost, nikoli lenobnost v izrazu: Cezarjev jezik je dragulj, ki nam v vsakem življenjskem položaju lahko zagotovi trdno in logično osnovo premišljevanja … Če smo se le učili latinščine, seveda.