O antičnih grških in rimskih mitih sem vedel veliko več kot večina ljudi, čeprav jih do tega projekta nisem prebral. No, razen v otroških knjigah, ki so vsebovale več ilustracij kot besedila. Vir mojega znanja je umetnostna zgodovina. Sem profesor umetnostne zgodovine in grško-rimska mitologija je ena glavnih zbirk zgodb in podob v likovni umetnosti od obdobja antičnih Aten (približno 4. stoletje pr. n. št.) naprej. Mitologija je del kategorije, imenovane »zgodovinsko slikarstvo«, ki vključuje klasične mite, zgodbe iz Biblije in svetopisemskih apokrifov ter zgodovinske dogodke, v katerih so bile vpletene pomembne osebe (bitke, kronanja, kraljevske poroke ipd.), kar je predstavljalo najprestižnejšo, najbolj prefinjeno tematiko za umetniško upodabljanje. Mnoga velika dela renesančne umetnosti, ki večinoma črpajo iz Ovidijeve latinske pesmi Metamorfoze (ki jo bomo prebrali pozneje), prikazujejo mitološko tematiko. Zato sem lahko prepoznal Kupida in Psihe, Danajo in zlati dež, posilstvo Evrope, Perzeja in Meduzino glavo – na desetine mitov, kot so jih upodabljali predvsem renesančni in baročni slikarji in kiparji. Lahko bi vam povedal različico mita v dveh stavkih, vendar redkokdaj več kot to, in le redko sem pred tem branjem prebral izvirni mit.
Zato sem bil radoveden, kako se bo moje mnenje spremenilo, ko bom mit dejansko prebral. Moja edina prejšnja izkušnja z branjem mitov je bila otroška ilustrirana različica, objavljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, za katero zelo dvomim, da je imela veliko skupnega z izvirniki. V roke sem vzel The Book of Greek and Roman Folktales, Legends and Myths (Knjiga grških in rimskih ljudskih pripovedk, legend in mitov) avtorja Williama Hansena. Že sam naslov sporoča, da se ta knjiga posveča posebnostim in definicijam. Ljudske pripovedke, legende in miti se pogosto uporabljajo kot zamenljivi izrazi, toda ne pri Hansenu. Iz grščine in latinščine je prevedel na desetine zgodb – najzgodnejših znanih variacij najrazličnejših mitov. Najbolj pa me je navdušil njegov uvod, ki vsebuje esej z naslovom Vrste antičnih zgodb.
V tem eseju Hansen predstavi tipologijo zgodb. Ne razlikuje le ljudskih pripovedk od legend in mitov, temveč predstavi dolg seznam vrst zgodb, v katere je mogoče razvrstiti vse »mite« (kot jih običajno imenujemo pod krovnim izrazom). Temu pravi »taksonomija grških in rimskih ustno-pripovednih žanrov«. Čeprav jih tukaj ne mislim naštevati (saj jih je precej), lahko rečem, da je iz nečesa, kar imam jaz za umetnost, naredil znanost. Nikoli mi ni padlo na pamet (čeprav bi mi verjetno moralo), da bi junake, ki rešujejo dekleta v stiski pred pošastmi, obravnaval v luči tipologije oz. kategorije, v katero sodijo. Hansen vsako vrsto razdeli na podlagi osnovnih dejanj: dekle, ki jo ogroža pošast; plemenit in popoln mladenič se ponudi, da jo reši; božanstvo posreduje in mladeniču ponudi podporo (na primer taktiko ali čarobno orožje); mladenič se spopade z pošastjo in zmaga; njen hvaležni oče dekle ponudi mladeniču kot nevesto. Na prvi pogled tako preprosta dekonstrukcija številnih zgodb ni prav nič koristna. Toda ko enkrat uvidiš mehanizem, ki stoji za takšnimi zgodbami, ga začneš opažati v vsaki zgodbi, ki jo slišiš. To je kot razkritje čarovnikovega trika – čarovniška predstava ni več le spektakel čudes, temveč nekaj razumljivega.
S tem tvegamo, da razblinimo magijo. Odraščal sem v New Havenu v Connecticutu, kjer je univerza Yale in kjer se je v moji mladosti (čeprav takrat za to nisem vedel) slavni profesor književnosti Harold Bloom spopadal s skupino dekonstrukcionističnih kolegov, ki so analizirali postavitev vejic in pogostost določenih pridevnikov v velikih delih književnosti. Bloom je menil, da takšen pristop iz branja prežene vso lepoto in zabavo, oni pa so menili, da ga spreminja v znanost. Po mojem mnenju lahko dosežemo ravnovesje. Ne vem, kako pronicljiva je analiza postavitve vejic, lahko pa rečem, da sem užival v branju teh zgodb z vedenjem, v kakšen tip se uvrščajo.
Na primer, splošni izrazi v naslovu te zbirke. Miti so »tradicionalne zgodbe, katerih glavni liki so bogovi in druga nadnaravna bitja ter opisujejo dogodke, ki so postavljeni v daljno preteklost v času oblikovanja vesolja«. Legende so »tradicionalne zgodbe, postavljene v dobo junakov, ki je v grški tradiciji doba za mitološkim obdobjem in pred našo dobo«. Glavna razlika je torej v tem, kako dolgo nazaj so se zgodili domnevni dogodki in ali so bili povezani z nastankom sveta in vesolja ali z junaki na legendarnih pustolovščinah v novejši preteklosti. Basni združujejo po eni strani »osebno zgodbo kot prvoosebno pripoved o govorčevi lastni izkušnji«, po drugi pa »preprosto metaforično zgodbo, ki se morda nanaša na neposredno situacijo«. Če bi bil nekdo torej prevzeten in bi menil, da je najboljši na svetu, bi Ezop lahko povedal zgodbo o želvi in zajcu kot metaforično opozorilo pred takšnim vedenjem. Seznam kategorij in podkategorij je obsežen, vendar sem v vsaki prepoznal primer zgodbe. Zaradi uvoda je bilo branje bolj zanimivo in me je bolj spodbujalo k razmišljanju, kot bi me sicer.
Prav tako je bilo zanimivo ugotoviti, da zgodbe, za katere sem menil, da so »brez avtorja« – torej da ne vemo, kdo jih je napisal, in so se verjetno prenašale skozi generacije prek ustnega izročila, tako je pač z ljudskimi pripovedkami – dejansko le-tega imajo. To morda niso dejanski avtorji zgodb, temveč avtorji najstarejših obstoječih zapisov. Za nekatere sem že slišal, denimo za Apuleja, ki nam predstavi zgodbo o Kupidu in Psihe – zgodbo, ki je veliko daljša od enostavčnega povzetka, ki sem ga vajen iz slik na to temo. Drugi avtorji, denimo Aelian, so bolj ezoterični in jih verjetno poznajo le strokovnjaki. Presenetilo me je, da imajo miti pisni izvor, bodisi Herodota, Strabona ali druge antične avtorje. Retrospektivno gledano bi mi to moralo biti očitno, vendar na to nisem nikoli prej pomislil.
Na koncu sem prebral preveč mitov, da bi lahko podal komentarje o vseh. Presenetilo me je, da so se mi izvirniki zdeli precej daljši ali precej krajši od pričakovanj – nekateri so dolgi en sam odstavek. Kar se mi je vtisnilo v spomin, so bile surrealistične podobe ali trenutki. Kot posamezni takti v ariji, ki še dolgo ostanejo s poslušalcem, ko preostali del arije že zbledi iz spomina. Zame je bil to trenutek, ko se Psihe odloči, da bo končno videla svojega moža, Kupida: kako dviguje svečo v temi, vendar s sveče pade kapljica voska in ga prebudi. Preostanek mita je hitro zbledel iz mojih misli.
Poleg tega obstajajo še elementi mitov, ki so bili, domnevam, dodani v poznejših različicah. Hansen na primer predstavi dve različici mita o Narcisu: Kononovo in Pavzanijevo. V nobeni različici ni jasno navedeno, da je Narcis umrl, ko je skušal objeti svoj odsev v vodi, kar je različica, ki sem jo sam slišal: da se je zaljubil vase in se utopil. Konon preprosto pravi, da se je ubil zaradi nepotešene ljubezni. Pavzanij pravi, da je umrl od ljubezni (karkoli že to pomeni). Neki kasnejši pripovedovalec ali umetnik je dodal utopitev, ko poskuša Narcis objeti svoj odsev.
Presenetilo me je nekaj zgodb, za katere nisem vedel, da spadajo k grško-rimski mitologiji. Denimo Petronijeva zgodba o volkodlaku, bitju, ki sem ga povezoval s slovansko mitologijo. Ta zgodba ima sodoben pridih, saj nam pripovedovalec zagotavlja, da je resnična, čeprav ji verjetno ne bomo verjeli. Zaradi teh besed je zgodba bolj prepričljiva, saj je naš skepticizem razorožil s svojim.
Moj sklep po branju knjige grško-rimskih mitov (za katere zdaj vem, da ne smem tako imenovati vseh) je, da se jih večina v spominu skrči na en sam dogodek – včasih na tistega, ki se dejansko ne zgodi v najzgodnejši različici zgodbe. Miti so gradniki, temeljne plasti, na katerih umetniki in pisatelji ustvarjajo, se nanje sklicujejo, hkrati pa jih naredijo za svoje. Dobro je poznati te temelje, da vidimo, kako in na kakšen način so novi ustvarjalci dodajali svoje elemente nanje.
*
Komentar Svetlane Slapšak:
»Znanje kot užitek: Noah, postavil si ključno vprašanje: ali znanje uniči užitek? To vprašanje se je pojavilo z romantiko in vse od takrat obremenjuje pametne glave. Zame je bilo znanje vedno užitek, branje leksikonov in enciklopedij pa enako razburljivo kot branje Agathe Christie. Še vedno ne morem odpustiti avtorjem Wikipedije, da niso dali prave oblike novi besedi: Wikipaedia! In ob omembi Narcisa je moja prva asociacija slika slovenskega slikarja iz 18. stoletja Franca Kavčiča, ki prikazuje Narcisa, preden skoči v vodo, ker je globoko v vodi čudovit doprsni kip, umetniški objekt …
Zato predlagam izraz za to stvar med umetnostjo in znanjem: miturgija – gr. mythourgia, v antiki uporabljena kot sinonim za mythopoieia (Liddle-Scott s.v. mithourgeo, npr. v Sch. Lyc. 17), ki označuje umetnost ustvarjanja mitov. Trdim, da je uvedba takšnega izraza hkrati upravičena in potrebna. Upravičena je zato, ker je beseda starodavna in dokaj razumno definirana, vendar še ni vključena v disciplinarno terminologijo in je zato dovolj dovzetna za semantično oženje (nasprotno pa je mitopeja del jezika sodobne literarne vede in se nanaša na žanr, ki ga ponazarja delo J. R. R. Tolkiena in celotne skupine Inklingov). Uporaben je zato, ker usmerja našo pozornost na mit, starodaven ali sodoben, kot ustvarjalno dejanje – intelektualno produkcijo, ki sledi specifičnim pravilom in tehnikam – ter na diskurzivne vidike produkcije mitov, s čimer se izogne pastem vrednostno obremenjenih klasifikacij (primitivno/arhetipsko/napačno interpretirano/zmotno – ideja/zgodba/um/mentaliteta).
»Babbo, sei un mito«
(»Oče, ti si mit«)
Laura
Zgornji zapis sem našla na informacijski tabli majhne cerkve zunaj mesta San Severino v deželi Marke v Italiji septembra 2009: hči je objavila obvestilo o smrti svojega očeta. Poleg osnovnih informacij in izražanja občudovanja do pokojnika ter zagotovila, da se ga spominjajo v skupnosti, nam ta minimalistični zapis nudi vpogled v konstrukcijo in delovanje mita. Ničesar ni, kar bi pojasnilo ali upravičilo pokojnikov na novo dosežen status; smrt se pojavi kot minimalni in zadostni ritualni pogoj, da postane mit. Poleg imena ter datuma rojstva in smrti ni potrebno nič drugega – le pritrdilna izjava zanesljive priče: dober primer uporabe izraza v vsakdanjem jeziku, hkrati pa tudi lep opomin na antropološko vsebino osnovne mitične zgodbe.
Ena od kretskih figur boginj je bila najdena ločeno od naglavnega pokrivala, ki je podoba mačke (približno 1400 pr. n. št., danes v muzeju v Iraklionu). Obredna vloga mačke še ni pojasnjena. Lahko bi razglabljali o simbolnih pomenih mačke, ki se razlikujejo od kulture do kulture: rezultati so predvidljivi, vendar vsekakor ne obetavni; ostajajo bolj ali manj pametne analogije. Nekateri tehnični vidiki nakazujejo drugačno razlago: figura mačke ima na dnu »palico«, ki se prilega luknji na vrhu glave boginje. Ena od možnih razlag je, da bi lahko na isto figuro nadeli različna naglavna pokrivala, v skladu z zahtevami rituala. Dodala bi le to, da oblika popolnoma ustreza obliki USB ključa; ne glede na ritualno uporabo je boginja potrebovala nekaj dodatnega spomina. V tem primeru bi boginja potrebovala spomin oziroma nabor smislov in pomenov, ki jih vsebuje mačka (oz. njena figura). Pomen druge stopnje je tukaj izklopljen ter omogoča več interpretativnih možnosti in branj. Vsako branje kretske boginje Potnia Theron (vladarica zveri) mora vzpostaviti določeno razmerje s patriarhatom – pozitivno, negativno, zanikajoče, poveličujoče, kritično. Namesto razglabljanja o ritualih, kjer so razpoložljivi podatki zelo omejeni, bi lahko poskusili raziskati možne povezane diskurzivne potrebe: v našem primeru obstaja očitna potreba po komunikaciji z živalmi, po vključevanju spominov drugih, razen patriarhata v vsakem primeru. »Mačka na glavi« tako postane emancipatorna diskurzivna figura. Postanem zaradi te miturgije barthesianski cadavre parlant (op.: govoreče truplo)? To ni retorično vprašanje; tako namreč mit najde svoje mesto v naši zavesti. Razumevanje miturgije kot procesa ustvarjanja mitov izključuje mit kot »predresnico«, kar je bil glavni predmet mitologije Rolanda Barthesa kot vsakdanje dejavnosti proizvajanja kompulzivnih laži z namenom prilagajanja družbenim diskurzivnim pravilom. Posledično lahko koncept, ki stoji za predlaganim izrazom, olajša naše dešifriranje in razumevanje mita, tako starodavnega kot sodobnega.
Hansenova tipologija mita, legende, basni, pravljice in drugih primarnih ustnih oblik ali morfologija pravljice Vladimirja Proppa (daleč najbolj nezlomljiva, ki sega v dvajseta leta 20. stoletja) sta sama po sebi miturška produkta, z užitkom nad vsem drugim v ustni obliki, in sicer pripovedovanje, poslušanje, spreminjanje, dodajanje, ustvarjanje zgodbe v družbi drugega oz. drugih.«