Spoprijemanje s klasiko 21: Horacij

Vsi imamo radi tiste citate, ki jih lahko mimogrede navržemo v pogovoru, da zazvenimo pametno, prefinjeno ali celo malce filozofsko. Še zlasti če so ti citati v latinščini. In še tem bolj če so dovolj kratki, da jih je mogoče brez težav natisniti na skodelico. Ali pa si jih dati tetovirati. Ali pa jih vgravirati na nagrobnik. (Horaciju bi bile nedvomno všeč vse tri možnosti. Prisrčne bi se mu zdele tudi nalepke za odbijače.)

Stvar je namreč v tem: avtor dobršnega dela latinskih pregovorov, ki si jih ljudje dejansko zapomnijo, torej stavkov, ki jih vedno znova srečujemo v srednješolskih zbornikih, političnih govorih in na čudaških plakatih po stenah telovadnic, je prav Horacij. Ne Julij Cezar. Niti Cicero. Niti Vergil. Sploh ne. Horacij.

Branje Horacija v današnji dobi se, podobno kot pri Livijevem delu Od ustanovitve mesta, na trenutke zdi kot prebiranje zbirke, naslovljene: No, temu pravim klasična latinščina! V delih boste namreč naleteli na citat za citatom, vse že poznate, vendar verjetno niste vedeli, kdo stoji za njimi. Horacij je pionir citatov; njegova dela so pravzaprav objave na Twitterju antičnega Rima, le z boljšim ritmom – in precej manj besne.

No, kdo pa je pravzaprav sploh bil Horacij?

Horacij Flak (65–8 pr. n. št.) je bil pesnik s pravimi vezami in poznanstvi ter z naravnost nezgrešljivim občutkom za izbiro pravega trenutka. Kot sin svobodnika (sužnja, ki ga je osvobodil njegov gospodar) je uspešno napredoval po rimski literarni lestvici, deloma zahvaljujoč rahli karierni spremembi. Iz bitke pri Filipih, v kateri se je boril na strani poražencev, je Horacij nekako izšel pod mecenstvom Mecenija, Avgustovega najboljšega prijatelja. Po zaslugi tega mecenstva je Horacij napisal ode, satire in poslanice, ki so postale zlati standard latinske poezije. Drugi so sicer morda res pisali daljša, plemenitejša in (upam si reči celo) dolgočasnejša dela, Horacij pa je bil genialen prav zato, ker so bili njegovi zapisi kompaktni, lirični in prebrisani. Lahko bi rekli, da je dobro vedel, kako osupniti občinstvo, in to v heksametru.

Naj vam predstavim nekaj najboljših Horacijevih hitov vseh časov:

Carpe diem – »Užij dan«

Začnimo kar s temle, da nam ga potem ne bo več treba omenjati. Verjetno poznate pesem Stairway to Heaven? No, ta citat je Stairway to Heaven latinskih citatov. Je preveč zlajnan? Verjetno. Ampak zato nič manj ne zažiga.

Iz Ode I, 11: »Carpe diem, quam minimum credula postero.« »Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!« kakor zveni v prevodu Kajetana Gantarja. No, nismo še ravno pri YOLO – You Only Live Once, »živiš samo enkrat«, se mu pa nevarno približujemo. Predlaga nam namreč, naj ustavimo poblaznelo načrtovanje in neprestano osveževanje svojih petletnih načrtov, ampak naj raje popijemo vino, dokler je še na mizi. Horacij, pesnik zadovoljnosti, je vedel, da jutrišnji dan lahko prinese poziv Senata, invazijo barbarov ali pa še en nov davek, ki ga bo izumil Avgust. Živi, dokler lahko.

Dulce et decorum est pro patria mori – »Sladkó in častno je za dom umreti!«

Ta citat beremo na vojnih spomenikih, propagandnih plakatih in šolskih stenah. Horacij ga je razumel kot iskreno hvalo plemenitega žrtvovanja v službi Rima. Zapisal ga je v Odi III, 2, v kitici, ki sicer poveličuje vrlino učenja mladih Rimljanov, naj se pogumno podajo v bitke.

Nato pa se je v prvi svetovni vojni pojavil Wilfred Owen, ki je vse skupaj opremil z ironičnimi narekovaji. Owen je ta rek poimenoval kar »stara laž«. Izkazalo se je namreč, da umiranje navsezadnje ni nekaj tako zelo čudovitega, država kot entiteta pa ne ceni nujno svojih državljanov in zato ni vredno, da bi se borili zanjo. Če se že morate boriti in je precej verjetno, da se bo boj končal s smrtjo, pa je tovrstni citat vsaj nekaj, kar zveni plemenito in na kar se lahko oprete.

Zahvaljujoč Horaciju in Owenu imamo zdaj odličen primer, ob katerem vidimo, kako lahko isti citat obenem dojemamo kot klic k doseganju slave in ostro kritiko, kar je seveda odvisno od konteksta. Ko bi lahko enako poskusili tudi z Live, Laugh, Love, »živi, smej se, ljubi« …

Nunc est bibendum – »Zdaj piti je treba«

Ta citat bi bil lahko na vrsti takoj za »zdi se, da bomo kmalu umrli za domovino«. Kar je sprva videti kot začetek pesmi, ki jo bratovščina pijano prepeva na zabavi, je pravzaprav uvodna vrstica Ode I, 37, spisane za slavljenje Kleopatrinega samomora. (Horacij pravzaprav pravi: »Zdaj piti je treba, ker je umrla še zadnja Avgustova grožnja. Na zdravje!«)

Rimljanom so bila slavnostna popivanja zelo pri srcu. Horacij pa na klasičen rimski način zabavi doda še malce samozadostnega moraliziranja: sovražna kraljica je mrtva, zato je čas, da s kozarcem falernskega vina nazdravimo rimski kreposti (in imperializmu).

Če vas ob tem prevevajo neprijetni občutki šovinizma, ne skrbite, niste edini. Vendar se lahko, presenetljivo, s tem citatom tudi poistovetimo. Kdo med nami še ni odprl steklenice vina iz vse prej kot plemenitega razloga?

Aurea mediocritas – »Zlata srednja pot«

Iz Ode II, 10. Horacij priporoča, da se izogibamo skrajnostim – ne smemo torej ciljati previsoko ali prenizko. Poskrbimo za ravnovesje. Bodimo zmerni. Kot kozarec vina na sobni temperaturi. Zlatolaskina izbira torej: ravno prav. Ali pa filozofski ustreznik bež barve.

To se morda ne sliši prav vznemirljivo, vendar gre kljub vsemu za temeljno vrednoto rimskega stoicizma: ostanimo mirni. Ne dovolite, da bi vam uspeh stopil v glavo, in ne pustite, da bi vas neuspeh potegnil v blato. Horacij to najbolje izrazi v vrstici, ki zveni kot magnetek na terapevtovem hladilniku: »Kdor je zadovoljen z malo, živi najbolje.«

Pulvis et umbra sumus – »Vsi smo senca in pepel«

Iz Ode IV, 7. To je Horacijev memento mori trenutek, lirični bratranec reka »Prah si in v prah se povrneš«. Za razliko od optimističnega »Užij dan« tegale spremlja skomiganje z rameni. Življenje je kratko. Pepel in sence smo. (To zveni sumljivo podobno Gladiatorju, čeprav gre verjetno za naključje.)

Ta vrstica nas spomni, zakaj je Horacij tak mojster dvojnosti: celo njegovo navdušenje vedno meji na melanholijo. Kakor bi nam vedno prigovarjal: »Užij dan … ker boš tako ali tako umrl.« Zato le dvignite kozarec, vendar se na to nikar preveč ne navadite.

Odi profanum vulgus et arceo – »Sovražim preprosto množico in ji ne dovolim blizu«

Ta uvodna vrstica Ode III, 1 bi bila odličen naslov albuma death metal benda. Vendar pa vam veliko pove tudi o Horacijevem literarnem egu. Pisal je namreč za prefinjeno elito, za kultivirane bralce, ki so razumeli njegove reference.

Pa tisti, ki niso spadali v to skupino? Oprostite, vstop prepovedan! Vrstica tako rekoč zakriči: »To je zasebni klub in vašega imena ni na seznamu.« Zato je tem bolj zabavno, da v srednjih šolah, kjer poučujejo latinščino, Horacija predstavljajo prav takšnim profanum vulgus, ki jim sam ni dovolil blizu.

Toliko o ekskluzivnosti.

***

S Horacijem sem se sam prvič srečal med študijem umetnostne zgodovine. Enega od njegovih citatov, Ut pictura poesis, torej »kakršno je slikarstvo, takšna je tudi poezija«, so si prilastili (sicer nekoliko protipravno) renesančni humanisti in umetniki, ki so ga razumeli kot primerjavo oziroma kar boj med različnimi umetniškimi oblikami v slogu Mortal Kombata. Kaj je boljše: poezija, slikarstvo ali kiparstvo? Odgovor je seveda, da imajo vse te oblike različne prednosti, vendar so o tem v nedogled razpravljali na večerjah v 16. stoletju, umetniki pa so nato ustvarjali dela, s katerimi so poskušali »odgovoriti« na to vprašanje. Tako je slika morda lahko ponazarjala abstraktne teme pesmi in prikazala tudi večdimenzionalno postavo (podobno kot skulptura). Razprava »ut pictura poesis« ali italijansko paragone, kakor so jo včasih poimenovali, je resnično vplivala na potek umetnostne zgodovine in razmišljanja, in to več kot 1500 let po Horacijevem zapisu tistih treh skromnih besed.

Sledi še eden mojih najljubših citatov, ki bi ga bilo treba na glas prebrati na vseh sestankih osebja in družinskih večerjah: Quid rides? Mutato nomine de te fabula narratur. »Zakaj se smejiš? Le spremeni ime, pa bo zgodba govorila o tebi.«

To je klasična, vendar ostrejša ustreznica tistega reka o ljudeh v steklenih hišah, ki resnično ne bi smeli metati kamenja. Horacij v Satirah I, 1 prijazno draži bralce, verjetno pa tudi svoje prijatelje, ki uživajo v šalah na račun drugih. Se je kdo osmešil pred vsemi? Enostavno se mu je smejati. Horacij pa nas na zvit način opominja, da smo tudi mi sami verjetno »zagrešili« kaj enako neumnega, le da naše ime takrat ni bilo tarča posmeha. Če zamenjamo ime, pa to nenadoma postane tudi naša zgodba.

Tovrstni humor je čudovito sodoben, saj izkazuje zavedanje, kako zelo hinavski smo pravzaprav. Enostavno si predstavljamo Horacija, ki tovrsten dovtip navrže med drugim kozarcem vina, medtem ko se vsi drugi neprijetno presedajo v svojih togah. To je verjetno eden najstarejših »padcev mikrofona« v literaturi zahoda.

Branje Horacija je dandanes podobno branju scenarija stand-up komika, ki je nastopal pred mnogimi stoletji. Duhovito, cinično, občasno malce vzvišeno, vedno pa samokritično. Horacij filozofsko resignacijo kombinira s šarmom nekoliko pijanega strica na večerni zabavi: vedno je pripravljen navreči pametno opazko, vendar se obenem vseskozi tudi zaveda, da bo vse to, torej slava, lepota in tudi vino, nekoč minilo. Uživajte torej, dokler traja.

To je Horacij. Pesnik zmernosti in veselja. Avtor vseh tistih latinskih rekov, ki jih napol že poznate. Če bi živel danes, bi na Twitterju verjetno objavljal jedrnate aforizme, na Etsyju prodajal deske za sir z lasersko vgraviranim napisom Carpe Diem, naše poštne predale pa razvajal z novičnikom Pulvis et Inbox Sumus.

Dobro je namreč vedel, da besede živijo dlje od ljudi in da se naši najboljši citati (če imamo srečo, seveda) reciklirajo več stoletij. Bo katerakoli od misli, ki sem jih zapisal sam, čez 1500 let sprožala umetniška gibanja in začenjala pogovore na družabnih večerjah? Ne? Tudi v tem primeru me Horacij lahko potolaži. Nil desperandum – »Nikoli ne obupaj.« Čemur nato kar hitro sledi Nunc est bibendum!

Komentar Svetlane Slapšak:

Horacij je bil do te mere samoizpolnjen in zadovoljen ter dovolj duhovit in samokritičen, da se lahko še danes sprašujemo: kdo je bil avtor, ki se je prvi domislil ustvarjalnih težav – in zakaj? Vsi umetniki bi, tako kot Horacij, morali poznati tehniko svoje branže, miselnost svojega časa, zgodovino in sedanjost, vključno s politiko, morali bi biti sposobni natančno odmeriti svoj talent in se brez milosti soočiti s svojo željo po ustvarjalnosti – in potem bi bil svet za umetnike prijetnejši in lažji za življenje.

Je mogoče, da Horacij ni naredil niti ene napake, ki umetnikom sicer grenijo ustvarjalnost in življenje? Njegove ljubezni očitno niso bile problematične, čeprav je o ljubezni pisal enako elegantno in občuteno kakor uporniški elegiki. Družil se je z najboljšimi, denimo z Vergilom. Pripadal je eliti in obenem je znal opazovati ljudstvo. Znal je opisati svojo strahopetnost v bitki in obenem je napisal ene najbolj navdihujočih verzov o domoljubju in državotvornosti. Ni se zapletel v niti eno spletko, pa je živel v skrajno turbulentnih in nevarnih časih … In končno, niti najmanj ni dvomil, da bo njegovo delo doživelo občudovanje premnogih generacij, da bo v resnici nesmrtno in bo živelo skozi tisočletja. Kako je lahko bil tako prepričan vase?

Možen odgovor ni v njegovi filozofski drži in miselni disciplini, ki je stoična in obenem epikurejska. Takšno disciplino je morda laže izgraditi v umetnostni teoriji. Ko piše svojo poetiko, piše o svoji pisavi, primerja jo, brez navajanja, s poetiko drugih in tako vzpostavlja sistem pravil, ki so še danes osnova vsake književne razprave. Ambicija njegove poetike je na videz skromna: prijatelja poučuje – ne kako postati književnik, temveč kako dobro pisati. To je osnova, iz katere lahko, če je na delu talent in če ga žene strast, nastane tudi vrhunska umetnost. Prijatelj bi se torej moral naučiti osnovnih pravil in se usposobiti, da napiše kakšno priložnostno pohvalo pomembnemu človeku ali lahkotne erotične verze, s katerimi bo pritegnil pozornost proslavljene kurtizane, ali duhovit komentar, s katerim bo razveselil elitne goste med večerjo. S temi skromnimi, samoironičnimi cilji Horacij smelo povezuje različne umetnosti in svojega učenca pouči, kako interpretirati umetniška dela, kar je bila v rimski družbi priljubljena veščina.

Iz te prijetne izobraženosti elit pa izhaja ključni nasvet, namenjen samemu avtorju: umetnik mora biti v tesnem stiku z drugimi umetnostmi, z drugimi umetniki, v nenehnem dialogu tudi s svojo umetnostjo. Umetnik ne sme biti ločen od ustvarjalnosti v katerikoli obliki, mora biti mislec umetnosti. Kot mislec umetnosti si ne bo dovolil izoliranosti, ki uničuje radovednost.

Je bil Horacij res najsrečnejši od vseh umetnikov, je res ustvaril harmonijo umetniškega življenja, se je z ironijo uspešno reševal pred melanholijo, frustracijami in ponižanjem? Zdi se, da je. Morda je bila rešitev zanj v tem, da je imel za prijatelja Vergila in da ni doživljal osamljenosti talenta.

Vsekakor ga ne moremo obtožiti, da je pozabil ali zapostavil kak del življenja ali del umetnosti. Ni, saj je vedno mislil umetnost.