Spoprijemanje s klasiko 22: Tacitovi Anali

Če so vas na kaki večerni zabavi že kdaj obtožili cinizma, si tega ne jemljite preveč k srcu: Tacit bi bil nedvomno še stokrat hujši. Predstavljajte si kombinacijo rimskega senatorja, vojnega poročevalca in tistega prijatelja, ki si ne more kaj, da vam ne bi do najmanjših podrobnosti kar naprej razlagal, zakaj je vse zavoženo, obsojeno na propad in za dobro mero verjetno še skorumpirano. Kaj dobimo? Publija Kornelija Tacita, najbolj neusmiljenega zgodovinarja (in verjetno tudi najbolj tečnega udeleženca večernih zabav), ki je besedo vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Tacit je na začetku drugega stoletja našega štetja, za časa vladanja Trajana in Hadrijana, zabeležil zgodovino mesta Rima od njegove ustanovitve dalje.

Rodil se je okoli leta 56 našega štetja, za časa Neronove vladavine, na pomemben položaj pa se je povzpel med vladavino flavijske dinastije. Bil je senator, konzul in guverner, torej je do potankosti poznal vse podrobnosti rimske politike, poleg tega pa je bil dovolj pogumen, da je o tem lahko tudi neustrašno pisal, kar je bilo tedaj prava redkost. V tistem času so bili zgodovinarji pogosto priliznjeni dvorni laskači s celimi zvitki klečeplaznih hvalnic, zato si lahko predstavljate, da je Tacit izstopal kakor toga na nudistični plaži. Čeprav je sam trdil, da si želi pisati sine ira et studio, torej »brez jeze ali pristranskosti«, iz njegovih zapisov pogosto vejeta prav slabo prikrita jeza in pristranskost. Da bi v njegovi elegantni latinščini prepoznali prezir, ne potrebujemo literarnega mikroskopa. Vsaj tako so mi povedali (plebejec, kakršen sem, sem delo namreč prebral v angleščini).

Anali, Tacitov magnum opus, zajemajo vladavino cesarjev Tiberija, Kaligule, Klavdija in Nerona, od Avgustove smrti leta 14 našega štetja do kaosa, ki je zavladal po Neronovem samomoru leta 68 našega štetja. Zgodovine pa nadaljujejo z letom 69 našega štetja, ki so ga poimenovali tudi »leto štirih cesarjev«, in zajemajo vzpon Flavijske dinastije, čeprav nas ohranjeno besedilo pripelje le do leta 70 našega štetja. Tacit nam Rim predstavi kot veličastno, sijočo greznico, katere mogočno površje prikriva paranoično, klečeplazno in morilsko podzemlje. Pri njegovih delih ne gre za zgodovino v sodobnem smislu nevtralne analize. So poučne zgodbe, prežete z ironijo in s psihološkim vpogledom.

Tacitova dela sicer premorejo številne nepozabne trenutke, med katerimi pa po zaslugi pripovedne moči in brezčasne relevantnosti izstopajo predvsem trije.

Prvi: Germanikova smrt. Ta zgodba je rimski ekvivalent tovrstne: Kaj pa, če bi Johna F. Kennedyja v tujini zastrupila CIA, nakar bi njegov duh preganjal narod? Germanik, Tiberijev posvojenec, v vojski in med ljudmi strašansko priljubljen, je skrivnostno umrl v Siriji. Tacit opisuje njegovo počasno umiranje, njegove zadnje besede in vsesplošno razširjeno sumničenje, da je umor pravzaprav naročil Tiberij, da bi se znebil tekmeca. Tacit tega sicer ne pove naravnost, vendar mu tega niti ni treba storiti. Iz njegove pripovedi pronica implicitno namigovanje, tiste vrste tiha obtožba, zaradi katere bi v prostorih senata zavladala gromka tišina. Germanikova smrt tako postane simbol za teme, ki se jih Tacit loteva vedno znova: kako krhka je krepost v skorumpiranem sistemu, kako nevarna je priljubljenost v primežu avtokracije in kako zlagano je žalovanje cesarjev.

Drugi: pripoved o velikem rimskem požaru leta 64 našega štetja in Neronovo domnevno igranje na gosli (no ja, verjetno je šlo bolj za brenkanje na liro). Slovita podoba namreč izvira prav iz tega dela. Tacit, blago rečeno, ni najbolj navdušen nad Neronom, vendar ga nikoli dobesedno ne okrivi za požar. Namesto tega opiše Neronovo odločitev, da krivdo za požar naprti kristjanom, kar je tudi prvi nastop te dokaj nove verske skupnosti v rimski literaturi.

Tacit opisuje, kako so kristjane aretirali, mučili in usmrtili na groteskno javne načine, denimo tako, da so jih polili s smolo in jih zažgali kot človeške bakle, ki so nato osvetljevale Neronov vrt (elektrike pač še niso izumili, kaj pa naj bi storil drugega?). To je trenutek globoke groze in eno prvih nekrščanskih pričevanj o tej novi veroizpovedi, ki ponuja mračen vpogled v versko preganjanje in politični razkol. Je pa tudi trenutek razhajanja. Rimsko cesarstvo je prej strpno prenašalo druge kulture in veroizpovedi, če le niso ogrožale javnega reda in politike. Neron in Domicijan pa sta bila med redkimi cesarji, ki so dejavno preganjali tiste, ki se niso ravnali v skladu z državno politeistično veroizpovedjo. Pripoved o Neronovem grdem obnašanju je tako zelo živa, da iz nje že kar domnevamo, kako so bili v antičnem Rimu vsi nestrpni do drugih veroizpovedi, kar večino časa sploh ni bilo res. Gre za primer, kako lahko nepozabna zgodba zasenči resnično zgodovino in napačno obarva naše razumevanje.

Tretji: samomor Seneke. Neron je temu filozofu, državniku in svojemu nekdanjemu učitelju ukazal, naj si vzame življenje. Tacit nam postreže s presunljivim opisom Senekovih zadnjih ur, ko si je prerezal žile. Podoba Seneke, ki poskuša ohraniti svoje stoično dostojanstvo, medtem ko njegovo telo še zadnjič trmasto zavrača sodelovanje (ker so mu žile zelo počasi krvavele, je trpel še dlje), je postala metafora za propad plemenitih idealov v času izdajstva. Na delu pa je še nekaj povsem lastnega Tacitu: psihološka, ironična, boleče človeška osredotočenost na človeško bolečino.

Tacitov slog je notorično jedrnat in napet kot navita vzmet. Njegova latinščina je kot rimska arhitektura, prikazana v najboljši luči: stroga, funkcionalna in osupljivo elegantna. (Še enkrat poudarjam: to so mi povedali drugi. Svetlana, prosim za komentar!) Tacit ni le poročal o dogodkih, pač pa je oblikoval spomine in ustvarjal moralna merila, v luči katerih lahko naslednji rodovi sodijo o preteklosti.

In prav to je navsezadnje Tacitova resnična zapuščina. Ni bil le kronist dejstev, pač pa predvsem kurator presoj. Njegove zgodbe so zvrhano polne arhetipov: tiran, mučenik, priliznjenec, stoik. Rim, ki nam ga predstavlja, je dramsko delo s tako zelo prepričljivimi igralci, da jih še tisočletja pozneje tudi mi vedno znova z veseljem občudujemo v naših političnih gledališčih. Sodobni bralci še vedno navajajo Tacita, ko govorijo o totalitarnih režimih, propagandi ali sostorilstvu mimoidočih prič. Predstavljajte si Georgea Orwella v togi; rezultat bi bil morda nekaj podobnega Tacitovim zgodbam.

Četudi je Tacit svoja dela zapisal pred skoraj dvema tisočletjema, se še vedno zdi presenetljivo moderen. Razumel je, da moč resnico ne le pokvari, pač pa tudi izkrivi, in da zgodovino pogosto pišejo tisti z najostrejšim peresom, ne tisti z najčistejšim srcem, in da cesarstva ne propadajo le zaradi tujih vpadov, pač pa tudi zaradi gnilobe, ki jih razkraja od znotraj. Livijevo opisovanje zgodovine se bere kot vzpodbuden ep, Tacitovo pa kot moralna obdukcija. Livij je slavil mite, ki so botrovali nastanku naroda, Tacit pa jih je plast za plastjo odstranil in izpostavil gole kosti.

V svetu, kjer se dezinformacije širijo z bliskovito hitrostjo tvita in kjer je meja med novicami in pripovedjo bolj nejasna kot kdajkoli prej, je prebiranje Tacitovih zapisov tem pomembnejše. Opominja nas, da preteklost ni ogledalo, temveč mikroskop. Skozenj ne preučujemo le tega, kaj je Rim dejansko bil, pač pa tudi, kar bi lahko bili mi sami – ali kaj lahko postanemo, če izgubimo integriteto, pogum in resnico.

Ko se boste naslednjič udeležili zabave, na kateri bo kar mrgolelo optimistov, torej poskusite naslednje: dvignite kozarec in nazdravite Tacitu, starodavnemu zgodovinarju, ki je jasno videl prav vse, zlasti sebe. A nikar se ne začudite, če bo v sobi kar naenkrat zavladala tišina.

*

Komentar Svetlane Slapšak:

Ali je Tacit res pisal sine ira et studio? Prej nasprotno: na slogovni ravni se je veliki umetnik besede brez težav, elegantno in suvereno držal svojega načela. Na ravni naracije pa dogodki in zapleti, za katerimi stojita njegov izbor in moralna presoja, pri bralcu izzovejo enak bes in enako naklonjenost, ki sta motivirala že avtorja. Kontrast med objektivnostjo sloga in grozotami, ki so tema pripovedi, pravzaprav še poveča bralčev bes in njegovo naklonjenost – slednjo sicer zelo zelo redko. A junaška sužnja, ki brani svoje človeško dostojanstvo, nam ostane v spominu bolj kot kak nori vladar.

Tacit je živel v obdobju norih vladarjev, in to je zaslužno za njegovo današnjo aktualnost. Ostaja izzivajoče vprašanje, kako mu je uspevalo ostati živ. Morda ker je bil tacitus (tisti, ki molči)? Tega ne vemo. Vrnimo se torej k norcem na oblasti in poduku, ki nam ga Tacit posreduje v latinščini, pri čemer ima enega samega resnega konkurenta – Cicerona. Zgodovina grozot, ki jim je bil Tacit priča, je povsem drugačna od tistih, ki jih opisuje drugi zgodovinar,  prav tako priča velikih nesreč, Grk Tukidid. Vojne, propad poljedelstva, bolezni in slabe politične odločitve oziroma umiranje neposredne demokracije v Tukididovem delu ne puščajo prav nič več upanja kot zgrešen sistem vladavine (cesarstvo namesto republike), propad morale in vrhunska zloba v Tacitovem delu. Vendar oba zgodovinarja svet opazujeta s takšno intelektualno samozavestjo, da se nekje morata pokazati grenkoba in sarkazem, četudi samo v preblisku, kot dokaz o sreči pisanja samega.

Današnji bralec Tacita je izrazito osamljeno bitje. Koliko je takih na planetu – deset, sto? Ob vseh grozotah prvega stoletja cesarstva, nestrpnosti in nepredstavljivi krutosti bralec kmalu opazi, da manjka ključni element, ki bi dopustil primerjavo z današnjim svetom: neumnost. Z žalostjo moramo ugotoviti, da se neumnosti ne da opisati, da se zgodovinopisje upira opisu bebave zlobe. Tacit še verjame v človeško dostojanstvo, saj ga je videval. Mi ga ne vidimo več, zato obupno potrebujemo Tacita. Potrebujemo strukturo, v kateri je na prvem mestu razlaga o okoliščinah, potem o značajih, o prvinah večinoma nesrečnih naključnosti, in končno opis izbranih trenutkov groze, ne popolna slika – samo nekaj izrazitih posameznosti. Nikoli do zasičenosti.

Tacitova zgodovina je prva, ki je zasnovana na kritiki družbenega sistema, in prva, ki raziskuje poreklo človeške zlobe. Narava, nesreče, božanske muhe, prekletstvo rodu – nič od tega ni zadostno opravičilo, da obstaja posameznik, ki ima moč, a jo uporablja samo za to, da sočloveku povzroča zlo. Bistvena mu je moč sama. Ko pridemo do tega spoznanja, je rešitev jasna – razpodelitev moči. Tacit ne omenja družbene enakosti in sodelovanja. Dovolj je, da prikaže panoramo zla.