Spoprijemanje s klasiko 24: Petronijev Satirikon

Prav posebno vrsto vznemirjenosti doživimo, kadar ob branju klasičnega dela ugotovimo, da je veličastno, odkrito, iskreno in včasih prav neusmiljeno človeško. Klasične avtorje dojemamo kot spodobne in omikane, bili naj bi nekako nad vsemi nami, saj so postali del kanona in jih je kot takšne skozi tisočletja prebralo na milijone učencev. Učijo nas, kako živeti. Ko se za enega od klasičnih avtorjev, ki ima povrh še tako zelo elegantno ime, izkaže, da je pravzaprav enako posveten kot vsi ostali, nastopi presenetljivo osvežujoče odkritje, ki morda prinese celo nekaj olajšanja. Celo tisti »največji« so bili navsezadnje le ljudje. Na trenutke so bili celo starodavni avtorji, kljub doprsnim kipom iz marmorja in zaprašenemu ugledu, enako nespodobni, smešni in nebrzdani kot ustvarjalci serije South Park ali serij, ki jih lahko spremljamo na HBO-ju.

Na tej točki kot primer navajam rimsko delo Satirikon, katerega avtor naj bi bil Gaj Petronij Arbiter. Čeprav bi se ime bolj prilegalo nekomu, ki slovesno viha nos nad vašo izbiro notranje opreme, gre pravzaprav za zavetnika jedke satire in izprijene inteligence starodavnega sveta. Ob branju Petronijevega dela se vam zazdi, da ste razvili starodavni zvitek, v katerem se film Prekrokana noč sreča z Odisejo in South Parkom, samo delo pa je po slovnični plati ravno dovolj prefinjeno, da bi skorajda pozabili, da je avtor nekatere dele zapisal objestno pijan od falernija in ciničnosti, ko se je prenažiral z ocvrtimi sardinami, prelitimi z garumom, in z očmi požiral sužnje.

S Petronijem sem se sam srečal dokaj pozno, kar je nenavadno, sploh glede na to, da sem si na akademski poti sicer vzel čas tako za starodavno zgodovino kot tudi za, milo rečeno, neprimeren humor. Sem tiste vrste bralec, ki uživa v Ovidijevih Metamorfozah, a obenem meni, da je izkušnjo še izboljšala glasbena tema Bennyja Hilla, ki se mi je vrtela v mislih zadaj. Petronij se namreč odlično prilega prav v ta prostor, rezerviran za veličastni absurd. O Satirikonu lahko govorite na učni uri književnosti ali pa na divji študentski zabavi, pa bosta obe občinstvi v njem zagotovo našli nekaj, kar jima bo všeč.

Satirikon je eno tistih del, od katerih so se ohranili le fragmenti, kar je neskončno frustrirajoče, saj ves čas slutite, da manjkajo prav najboljši deli. Fragment, ki se je ohranil do današnjih dni, se osredotoča na razuzdanega pripovedovalca po imenu Enkolpij in njegovega ljubimca Gitona. Kolovratita po nadrealističnem svetu, polnem seksa, prevar in plezanja po družbeni lestvici. Na poti pobereta in nato spet izgubita številne spremljevalce (Askilta, Evmolpa, Trifena), padata iz ene postelje v drugo (in si v skladu s tem pridobita, pa nato spet izgubita nemalo zaupanja) in sta priča enemu najživahnejših dogodkov iz rimske literature: zloglasni pojedini pri Trimalhionu. Te farse se ne bi sramoval niti francoski dramatik Feydeau, čeprav je nastala dva tisoč let pred njegovim rojstvom.

Če si nameravate o Petroniju zapomniti le eno, bo to verjetno prizor s tiste večerje. Trimalhion je na novo obogateli svobodnik, čigar zabava je tako neokusna, kičasta in pretirana, da bi ga celo Jay Gatsby verjetno lepo prosil, naj se za božjo voljo že malo umiri. Nekaj glavnih poudarkov večera: cel pečen prašič, ki mu iz trebuha visijo klobase, astrološke predstavitve in dovršene zdravice, ki nakazujejo, da je v vino nekdo skrivoma dolil zvrhano merico filozofije in samo-parodije. Na trenutke se vam bo zazdelo, da gledate naravnost briljantno kombinacijo oddaje MasterChef in Resnične gospodinje iz Pompejev.

Petronij (ki je umrl leta 66 n. št.) je bil rimski dvorjan pod cesarjem Neronom. Ta se je, kot je vsem dobro znano, obdajal z umetniki, lizuni in ljudmi, ki so med opazovanjem gorečih mest igrali na liro. Petronij je bil morda neke vrste kulturni svetovalec – Svetonij ga je poimenoval kar arbiter elegantiae ali »sodnik dobrega okusa«. Lahko bi celo rekli, da je bil neke vrste stilist za slavne ali instagram vplivnež, le da je bolje govoril latinsko in se loteval bistveno manj postov s sokovi. Tacit pravi, da je podnevi živel lagodno življenje, se ponoči prepustil hedonizmu in sčasoma padel v nemilost Neronovega paranoičnega režima. Življenje je končal s samomorom, in sicer na precej modno koreografiran način, saj naj bi zlomil svoj pečatni prstan, da nihče ne bi mogel ponarediti njegovega podpisa. To je bil starodavni ekvivalent zagotovitev, da opusa slavnih piscev ne bodo nikoli omadeževali ponaredki.

Učenjaki se sicer ne strinjajo povsem glede tega, ali je Satirikona res napisal prav on, jaz pa sem se odločil verjeti temu, zlasti ker ne vem, kdo drug bi še lahko napisal tako skrajno neresno in obenem globoko iskreno delo?

Satirikon povsem uniči mit zapetega starodavnega Rimljana. Delo je obsceno, smešno in kaotično. Opominja nas, da Rimski imperij ni le sinonim za marmorne templje in vojaška osvajanja. Sestavljale so ga namreč tudi večerje v neuglednih krčmah, slabe pesmi, malenkostno ljubosumje in zgodbe nezanesljivih pripovedovalcev, ki so si, tudi medtem ko so se jim lastna življenja dobesedno razkrajala pred očmi, prizadevali rešiti svojo čast.

Delo – oziroma tisto, kar je ostalo od njega – sloni na satiričnih podobah rimske družbe. Za razliko od Livija, ki nam prikaže junaško zgodbo od mita do imperija, ali elegikov, ki jim uspe tudi strto srce spremeniti v umetnost, nam Petronij razkrije razpadajočo družbo in nas vpraša: »Ali ni to za crknit smešno?« Njegovi liki so pohotni, pohlepni in samozadostni. Petronijev pripovedovalec ni junak, pač pa slepar s prebavnimi težavami. Njegov literarni glas je prežet s tako debelim slojem ironije, da bi ga lahko brez težav namazali na kruh.

Pojedino pri Trimalhionu (saj veste, tisto večerjo) se pogosto razlagali kot kritiko vrednot na novo obogatelih, vendar je bistveno več. Gre namreč za vpogled v to, kako absurdno je bilo lahko rimsko življenje – ne le življenje revnih in sužnjev, pač pa tudi življenje tistih, ki so si izborili pot na sam vrh družbene lestvice in šele potem ugotovili, da tam pravzaprav niso dobrodošli. Trimalhion je utelešenje negotovega bogastva: je teatralen, vedno in povsod v vsem pretirava in si v obupu prizadeva, da bi ga dojemali kot kultiviranega. Recitira napačno razumljene mite, napačno citira Vergilija in se hvali s svojo oporoko. Z drugimi besedami, pokaže nam, kako je videti, kdor zadene na loteriji in nato takoj najame svetovalca za uveljavitev osebne blagovne znamke. Pod komedijo se skriva tragedija, in prav zato je delo tako zelo nepozabno. Bolje kot poznate življenje v starodavnem Rimu, več boste izvlekli iz Petronijevega pisanja. Sam na primer potrebujem cel kup opomb in pripisov, da vem, da Trimalhion napačno citira Vergilija, originalno občinstvo pa bi to vedelo brez kakršne koli pomoči.

Celotno delo preveva neke vrste modernost, ki se ji ne morem upreti. Enkolpij bi imel brez težav lahko TikTok kanal. Gitona bi na X-u (prej Twitterju) morda izbrisali. Večerja bi bila povsem enostavno lahko tudi podivjani mukbang na YouTubu. Zdi se, da je Petronijeva strategija pripovedovanja – epizodna, nespoštljiva, pogosto eliptična – nekaj podobnega, kar bi doživeli ob urah in urah zaporednega gledanja prestižne televizijske oddaje, ki jo je napisal nekdo, ki sovraži koncept pripovednih lokov v zgodbi.

Če si želite moralno urejene izkušnje, pa nikar ne segajte po Satirikonu. Tega dela se lotite, če si želite absurda. Če želite bolje razumeti občutek, da so prav vsi ljudje nesmiselni, ne glede na to, za katero dobo gre. Da bogastvo ne more kupiti dobrega okusa. Da je nadutost odlična sestavina za komedijo. Da bodo slabe pesmi vedno našle občinstvo, še posebej, če se rimajo. Predvsem pa preberite izdajo z opombami, ker sicer vsaj polovice dela ne boste razumeli.

Problem, če temu sploh lahko tako rečemo, je v tem, da je Satirikon nepopoln. Ob branju tega dela boste doživeli podoben občutek, kot če bi na divjo študentsko zabavo vdrli nekje na sredini večera: zamudili ste vse tisto, kar se je že zgodilo, in dobro veste, da na zabavi ne boste ostali do zore, vendar je sedanjost vseeno omamna. Zato si boste želeli še več, obenem pa vas bo nekje v ozadju ves čas malce razžiral dvom glede tega, s kakšnimi ljudmi se pravzaprav družite. To je lahko bodisi nadležno ali pa del čara, kar je odvisno od tega, kakšen človek ste.

Petronij nas opominja, da klasične književnosti ne sestavljajo le turobna resnost in plemenito trpljenje. Včasih so tudi takrat obstajali samo ljudje, ki so se grdo obnašali in o tem nato elegantno tudi pisali. Čeprav vam delo morda res ne bo povzdignilo duše na način, na katerega si je to prizadeval storiti Vergilij s svojo Eneido, pa vas bo zagotovo vsaj nasmejalo. Kar je tudi že kar nekaj vredno.

Nazdravimo torej Petroniju, zavetniku zajedljivih pripomb. Vsem nam želim, da bi se kdaj v življenju udeležili pojedine pri Trimalhionu – pa tudi da bi prepoznali, kdaj je čas, da jo zapustimo, preden se vomitorij napolni do roba.

***

Komentar Svetlane Slapšak:

Izraz »salonski revolucionar« se odlično prilega Petroniju: bogat, rafiniran, destruktiven, subverziven, pripravljen umreti za dober vic –  pri čemer ve, da se bo končalo »zgolj« z zaplembo njegovega premoženja … Nobene potrebe ni, da legendo preizprašujemo s filološko analizo: gre za edinstven, enkraten model kulturnega obnašanja, ki nima predhodnikov in ima zelo zelo malo sledilcev. Med njimi takoj pomislimo na  Rabelaisa, Voltaira, morda Dickensa v najboljših trenutkih ob Pickwickovcih in seveda skupino Monty Python. Distanca, ironija, cinizem, sarkazem: kateri vladar ob tem ne bi ponorel? Sploh če je tako trumpovski kot Neron, pohlepen, željan palač, zlata, posestev … Patetično različico Petronijevega lika beremo v globoko in kruto katoliškem romanu Quo vadis? Henryka Sienkiewicza.

Ali je Petronij res edinstven v antični kulturni zgodovini? Literarno, vsekakor: piše v žanru  menipejske satire, ki jo je aktualiziral Mihail Bahtin in jo teoretiziral za nove uporabe – denimo  v Mojstru in Margareti Bulgakova … Pred Petronijem velja omeniti še Aristofana in mnoge druge avtorje stare atiške komedije, katerih del se helenistični filologi niso lotili in se tako niso ohranila: živeli so v neposredni demokraciji, stara, politična  komedija je umrla z njo. Pozneje, po Petroniju, so tu še Lukijan, Apulej in »druga sofistika«, katere avtorji so v svoje razprave vnašali nekaj tradicije tovrstnega radikalnega zafrkavanja. V odštekani komediji in v Petronijevem Satirikonu vsekakor prepoznamo groteskno, tudi zastrašujoče, saj je smeh najboljši odganjalec smrti – demoni se posebej bojijo močnih zvokov in obscenosti … To je najbolje razumel Fellini v svoji nesmrtni filmski upodobitvi Petronijevega dela. Hoteli smo vedeti, kaj pomeni dekadenca? Pa smo jo dobili! Mediteranska melanholija, ki ne more brez katoliške samorazdiralnosti, je v Fellinijevem filmu Petronija v veliki meri falsificirala. Falsificirala je tisto čisto srečo, da se režimo, ko pogledamo svet, v katerem živimo.

Morda še pomembnejši vidik Petronijevega dela, tisti, ki bi Nerona, če bi bil razumen, lahko najbolj razbesnil, ostaja slika sodobne italske družbe, od njenega dna do vrhov z novimi bogataši. Pogled iz bogate knjižnice ni niti najmanj prizanesljiv, nasprotno. Razen morda prvih kristjanov o bogastvu nihče ne govori tako negativno kot Petronij. Opis bogastva in  primitivnosti tragično ustreza našemu času: Trimalhionov je danes še pa še, prepoznamo jih tu, v Sloveniji, po njihovi drzni nesramnosti, ignoranci in nastopaštvu.

Z drugimi besedami, posebej ob branju dela, ohranjenega kot Pojedina pri Trimalhionu – pogled na sodobno resničnost je nujen. Aktualnost je očitna. Petronij je opazovalec našega sveta, revolucionar po definiciji.