Z olajšanjem poročam, da je po mojem mnenju Odiseja resnično odlično delo. Tega sem vesel, saj se mi vsakič, ko ne maram kakega klasičnega dela, zdi, da gotovo nekaj zamujam. To je pa res vsem všeč, ne? Sem prvi človek na našem planetu, ki se je po umoru s sekiro v romanu Zločin in kazen Dostojevskega začel dolgočasiti (zločin mi je bil sicer všeč, kazen pa niti ne preveč)? Sem prvi profesor, ki neumno domneva, da gospa Bovary ni imela kakšnih pretiranih razlogov za takšno pritoževanje? Lažje je reči, da imam rad klasike, kot pa da jih imam za dela nekakšnih genijev. Kdor z glavo skozi zid izraža mnenje, ki se zdi precej neintelektualno in ki ni priljubljeno, tvega, da bodo nekateri bralci nanj gledali zviška. No, prav zato pišem to kolumno: da se postavim za povsem inteligentne posameznike, ki se počutijo dovolj močne, da ne obožujejo prav vsake klasike samo zato, ker »je to pač treba«. Čeprav je treba priznati, da je življenje veliko lažje, če ti je neko klasično delo resnično všeč. Po mojem mnenju je Odiseja resnično odlična.
Odlična je tudi na način, na kakršnega se mi ni zdela odlična Iliada. Vse osebe v Iliadi so se mi zdele dvodimenzionalne, kot bi ušle iz kake risanke. No, recimo raje dvo-in-poldimenzionalne. Ne bi ravno rekel, da je šlo za karikature, so pa bile nedvomno osebe, ki jih je definiralo eno samo čustvo ali ena sama napaka (pogosto ljubosumje ali pohlep), medtem ko so ljudje iz mesa in krvi bistveno bolj zapleteni. S tega vidika so se mi liki v Iliadi zdeli kot alegorije ljudi, ne pa kot realistični ljudje. Morda je bil prav to namen – da predstavijo ideje, ki jih bralci lahko opazimo pri sebi ali pri drugih. Vendar se mi delo ni zdelo tako prepričljivo, kot bi si želel, ne glede na to, koliko konic bronastih sulic je predrlo čeljusti in lopatice.
Po drugi strani pa Odiseja kar prekipeva od likov, ki bi jih sam opisal kot tridimenzionalne. S tem hočem povedati, da se mi je zdelo, da gre za resnične ljudi s številnimi čustvi, ki so si včasih nasprotovala. Lahko občutite napetost v situaciji, v kateri sta se znašla Telemah in Penelopa, ki sta bila obkoljena s snubci. Bala sta se jih vreči s svojega doma, obenem pa sta verjela, da je oče in mož Odisej mrtev, vendar o tem nista bila povsem prepričana, zato sta potiho še vedno upala, da se bo morda vrnil. Medtem so snubci pritiskali nanju, naj se Penelopa vendar že odloči, s kom se bo poročila. Ta del zgodbe se zdi precej moderen in nadvse navdušujoč, saj samo čakamo, kdaj se bo Odisej vrnil in zbrcal vse te ostudne snubce. Nešteto sodobnih filmov in romanov se začne z nepravično situacijo, ki jo povsem nadzirajo nasilneži in ki je kot nalašč za to, da se junak vrne in popravi vse krivice, po možnosti tako, da vse naokrog brizga veliko krvi. Tu se je pravzaprav vse skupaj začelo.
Iliada se mi je zdela utrujajoče oguljena, ponavljajoči se elementi v Odiseji, za katere sem razumel, da je šlo za mnemotehnične pripomočke tistih, ki so recitirali pesmi, pa me niso motili. Torej je morje približno v vsakem poglavju opisano kot »vinsko temno«? Odleglo mi je tudi, da mi niso vedno znova predstavljali novih in novih oseb, vojakov, ki imenujejo skupaj z imenom očeta, samo zato, da bi jih kmalu zatem odpikali s še eno bronasto sulico. Zaradi preštevilnih imen v Iliadi se mi je kar zavrtelo v glavi, da nisem mogel več slediti zgodbi. V Odiseji so bile nove osebe uvedene precej bolj preudarno, zato sem jim lažje sledil.
Prav tako se mi je zdelo, da sem lažje »padel noter« in sploh nisem zares opazil, da je delo napisano v verzih. Vse sem si samo predstavljal, točno tako, kot se je tudi zares odvijalo. Ko berete epske pesmi ali besedila v starinskem jeziku, morate resnično doseči neke vrste »zen« stanje. Pri Shakespearju potrebujete nekaj minut, da se vse skupaj poklopi in da vam ni več treba prevajati besed iz angleščine v angleščino. Chaucer zahteva naravnost duhovniško raven osredotočenosti, saj so njegova dela napisana v srednjeveški angleščini, ki je le megleno podobna sodobni angleščini. Verzov v Odiseji pa sem se zlahka navadil in zdelo se mi je, da berem resnično dober roman, ki je bil povsem slučajno napisan v obliki epske pesmi.
V Odiseji je tudi nekaj dogodivščin, ki jih sam (in verjetno tudi še mnogi drugi) povezujem z njo, kar velja tudi za tiste, ki knjige pravzaprav še nikoli niso prebrali. Recimo, ko Odisej pobegne pred Kiklopom tako, da se pretvarja, da je ovca, in trdi, da mu je ime Nikdo, ko skupaj s svojimi možmi oslepi Kiklopa, pa ta začne kričati, da ga je napadel Nikdo, da njegovi prijatelji mislijo, da ga nihče ni napadel? Ali ko Odisej svojim možem zamaši ušesa s čebeljim voskom, da ne slišijo petja siren, ki bi njihovo ladjo zvabile na čeri? Pa trenutek, ko se zmuzne med pošastma Scilo in Karibdo … Vse dogodivščine so tam, medtem ko dogodivščin, ki bi jih sam povezal z Iliado, kot recimo zvijača s trojanskim konjem, v Iliadi sploh ni.
Iliada in Odiseja sta napisani v enaki obliki, obe obsegata 24 knjig in imata podoben slog verzov. Vendar sta se mi zdeli tako zelo različni, moj užitek ob branju pa tako zelo neenak, da sem se začel spraševati, če je obe deli resnično napisal isti avtor. Izkazalo se je, da se enako sprašujejo tudi sodobni učenjaki. Slednji namreč niso prepričani, če je obe deli res napisal isti avtor, ne vedo pa niti, če je Homer resnično obstajal. Za odgovor na to vprašanje se bom obrnil na Svetlano, mojo gurujko.
Še sreča, da mi je bila Odiseja resnično všeč. Gre za prvo klasično delo, ki ga lahko priporočim iz vsega srca in za katerega lahko trdim, da si, vsaj po mojem mnenju, resnično zasluži svoje mesto v literarnem kanonu.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Odisej predstavlja prvi pojav evropskega jaza: lik, ki je hkrati zvit in neusmiljen, pa občutljiv, poln spominov in ljubeč, v bistvu dober mož in oče, čeprav z mnogimi eskapadami … Razumemo lahko boginjo Ateno, ki ga brezkompromisno ščiti – Odisej je šarmanten: zato ga Atena pred vsakim pomembnim srečanjem naredi višjega, lepšega, z več kodri na glavi. In končno, Odisej ni popoln brez Penelope, ki je morda še bolj kot on sam prvi evropski ženski jaz: odlična političarka in diplomatka, ki zna pametno uporabiti laž, detektivka, ki Odiseja podvrže zapletenemu zasliševanju, da bi preverila njegovo identiteto, potrpežljiva mati, ki prenaša zgodnje patriarhalne izpade svojega sina Telemaha – a tako je pač treba vzgajati kraljevega sina. Ona je tista, ki služi Ateni s svojo inteligenco in svojimi veščinami, denimo s tkanjem. Podnevi tke pogrebno pregrinjalo za svojega tasta, Odisejevega očeta, ponoči pa ga para: če bi snubci poznali obred, bi kaj hitro odkrili prevaro – mrtvih se ne sme pokrivati z volno, pregrinjalo je torej lažno! Volna je hkrati živa in mrtva: Odisej si pri Polifemu reši življenje tako, da se drži žive volne – ovce, Penelopa tke z volno ovce, ki je še živa – zato je volna za mrtve tabu. In Laert, Odisejev oče, je vitalen starec … Penelopa ve, da je za snubce zanimiva le kot dedinja kraljestva, ki bi ji ga drugi mož prevzel po Odisejevi smrti. Zato je zanjo edini moški Odisej, spomin na njuno ljubezen pa edino upanje. Navsezadnje je bila za Odiseja druga izbira, saj je bil tudi sam kandidat za roko lepe Helene in je njenim snubcem predlagal, naj si sama izbere moža, pa ni bil izbran … Skratka, glavna junakinja Odiseje je Penelopa.
Ko je bilo skladno z Odisejevim predlogom pogodbe med Heleninimi snubci treba iti v vojno s Trojo, je Odisej, čisto srečen doma s Penelopo in sinom, skušal zaobiti svojo obveznost in se je neuspešno pretvarjal, da je nor. Odisej je ves človeški in sentimentalen: ko pevec zapoje zgodbo o njegovih dogodivščinah, še vedno anonimni Odisej začne točiti solze in tako razkrije svojo identiteto. Deset let živi s čarovnico Kirko na otoku sreče, a njeno ponudbo nesmrtnosti zavrne: domnevamo lahko, da mu je dolgčas. Odisej velikega novogrškega pesnika Nikosa Kasantzakisa se izgubi v polarni belini, ker se ne more upreti izzivu potovanja; ena najlepših pesmi drugega grškega pesnika, Konstantina Kavafisa, se imenuje Itaka. V njej pesnik svetuje Odiseju – vsakemu popotniku – naj se mu ne mudi nazaj na Itako. Kako se Odisej na Itaki razkrije, je mojstrski vrhunec epa: prepozna ga pes, pa stara služkinja po brazgotini na nogi, potem moški člani družine – in nato pa gre v Penelopino zasliševalno sobo, kjer ga ona podvrže vprašanjem o stvareh, ki jih vesta samo onadva, recimo o tem, kako jima je izdelal zakonsko posteljo. Njuna ljubezen ima glede na starost le eno bodočnost, v spominjanju in globokem prijateljstvu. Krvavi zaključek epa s pobojem vseh snubcev in vseh sužnjev, ki so jim služili, naj bi ponovno vzpostavil Odisejevo oblast na otoku in preprečil morebitne napade na kraljestvo – logično, da je pobil vse sosednje vladarje. Morda pa je moral pesnik zavoljo občinstva na koncu dodati še nekaj nasilnega in možatega? Morda je bilo to opozorilo atenskim državljanom, naj ne sanjajo o aristokratskih zarotah? Trdno zagovarjam stališče, da je bil Homer kot rapsod, sestavljalec epov po nalogi in po naročilu, ista oseba tako v primeru Iliade kot Odiseje. Vzgoja državljanov kot kolektiva in državljana kot posameznika koristi novi družbeni ureditvi in krepi državo, kot so bile Atene. Zato mora biti Odiseja zanimivejša od Iliade. A oba epa odlikujejo enaka pravila gradnje, isti flash-backi, iste formule, isti epiteti: takšna izbira, format in slog, poln narečnih raznovrstnosti, ima ambicijo univerzalnosti in jo tudi doseže.