AirBeletrina - Spoprijemanje s klasiko 5 – Heziodova Dela in dnevi, Teogonija in Katalog žensk
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Panorama 30. 5. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Spoprijemanje s klasiko 5 – Heziodova Dela in dnevi, Teogonija in Katalog žensk

»Kaj naj berem po Homerju?« sem vprašal Svetlano.

»Hezioda,« je odgovorila.

»Koga?« sem si mislil, nisem pa rekel na glas, ker sem bil v zadregi. Namesto tega sem rekel: »Ah ja, odlična izbira, seveda!«

Ali nekaj podobnega. Heziod ni eno od zelo pogosto omenjanih imen klasične literature, zato sem se z radovednostjo, a brez pričakovanj, lotil vseh besedil, ki jih je predlagala, Dela in dnevi, Katalog žensk in Teogonija.

Branje le-teh, še posebej Teogonije, je bilo kot bi mi prižgal luč. Ne zato, ker bi mi bila tako zelo všeč, ampak zato, ker sem nenadoma ugotovil, da je Heziod vir številnih mitov in legend, ki sem jih poznal – predvidevam, da jih pozna večina ljudi –, vendar nisem vedel, od kod prihajajo.

V prejšnjem eseju sem se ukvarjal z miti na splošno in jih opredelil kot dela brez avtorja v smislu, da nihče ne ve, kdo jih je prvi zbral in nato pripovedoval in ponovno pripovedoval okoli tabornega ognja. Veliko mitov mi je znanih, ker sem jih prebral v Ovidovih Metamorfozah. Te sem prebral samo zato, ker so bile zgodbe o bogovih, ki z ljubezenskim naklepom lovijo smrtnike, navdih za večino renesančne umetnosti, ki sem jo študiral. Heziodovo delo se začne z miti »brez avtorja«, nato pa doda svoj avtorski slog in preobrate. Njegovo občinstvo je bilo agrarna skupnost v Beociji v 8. stoletju pred našim štetjem. Njegove različice zgodb o bogovih, junakih in ljudeh so bile usmerjene k njegovemu občinstvu. Dela in dnevi so besedilo o življenju na podeželju, kmetovanju in umrljivosti, kar so vse bila dejstva, ki vplivajo na njegovo občinstvo. Teogonija opisuje izvor bogov in rodoslovje – kdo je povezan s kom in kako. Heziod je napisal tudi razdrobljeno besedilo Katalog žensk. Fragmenti so dolgi največ nekaj stavkov. Večina jih je dobila naslov po slavnih možeh (kot so Belerofont in Jason ali Nestor in Telemah), vendar fragmenti običajno vključujejo njihov odnos do žensk. V naslove so vključene tudi nekatere ženske, kot sta Evropa in Nioba. Heziod s svojimi besedami ponovno napiše tudi nekaj znanih prizorov iz Odiseje, vključno z napadom harpij in Kalipsinega zapeljevanja Odiseja.

Ko sem bral, sem si pri sam pri sebi večkrat rekel: »Aha!« To je med branjem dober občutek, kot majhni sprotni izbruhi energije. Občutek pride, ko v besedilu zasledim slavno vrstico, ki jo poznam. To se velikokrat se zgodi, ko berem Shakespeara. Ko recimo na strani vidim »Biti ali ne biti…« in pomislim: »Aha! Ta stavek pa poznam.«

Branje Hezioda je bilo zame val aha-jev, ko sem opazil, da gre za zgodbe, ki sem jih ohlapno poznal, nisem pa vedel, kdo je avtor. Za marsikatero sem mislil, da nima točno določenega vira. Kot na primer Pandorina skrinjica (ki je, kot se je izkazalo, pri Heziodu Pandorin kozarec). To je zgodba, ki jo večina ljudi vsaj malo pozna. Radovedna ženska, imenovana Pandora, odpre posodo z vsemi vrstami slabih stvari, in nastanejo težave. Vedno sem mislil, da je Pandora nedolžna, le nekoliko preveč radovedna udeleženka v zgodbi. Kot se je izkazalo, jo je ustvaril Zevs kot maščevalno past za Prometeja, ki je ukradel ogenj bogovom, in jo obdaril z različnimi močmi. Ona je težava – kozarec, ki ga odpre, je le podaljšek njenega in Zevsovega maščevalnega načrta.

Podoben primer je zgodba o Prometeju, ki ukrade ogenj bogovom in je za kazen za vedno priklenjen na skalo, z orlom, ki mu enkrat na dan iztrga jetra, ki mu potem zrastejo nazaj le zato, da se lahko postopek spet ponovi, ad infinitum – vse to je v Heziodu.

Prav tako sem izvedel, da je imel Heziod, ali pa morda Beocijci na splošno, imel fetiš za ženske gležnje. Mnoge zale mladenke so opisane z »lepimi gležnji« ali »tankimi gležnji« ali »z lepo oblikovanimi gležnji«. Kdo bi si mislil, da so bili Beocijci tako navdušeni nad gležnji?

Kar zadeva poetičnost sloga in bralno izkušnjo, zame pri Heziodu nista bila pomembna. Seveda pa je lahko skupni refren boljši v izvirniku kot v prevodu. Toda medtem ko mi je branje Odiseje teklo zelo dobro, torej je knjiga, ki jo je bilo lepo brati in ni bila le zanimiva, je Heziod nekaj srednjega. Njegovo poezijo vidim kot orodje za pripovedovanje zgodb. Predstavljam si, da so njegove besede veljale za lepe, ko so bile napisane, in morda je odvisno od naše zelo drugačne sodobne občutljivosti o tem, kaj naredi dobro pisanje. Toda name je Odiseja še danes naredila vtis, medtem ko ga Iliada in Heziod nista.

Hvaležen sem, da sem prebral Hezioda, ker je zapolnil toliko koščkov sestavljanke, narejene iz zgodbe, ki jih poznam, vendar jih še nisem prebral v izvirniku. Zaradi »aha« trenutkov sem užival v branju.

In če so vam všeč gležnji, je Heziod avtor za vas.

Pandorina skrinjica je pravzaprav kozarec.

*

Komentar Svetlane Slapšak

Heziod je prvi pesnik v grškem jeziku, ki govori o sebi. Tako kot Homer naslavlja Muzo in se z njo pogovarja, vendar je njegov svet  popolnoma drugačen od Homerjevega. Živel je verjetno med 8. in 7. stoletjem pred našim štetjem, morda je bil Homerjev sodobnik. A medtem ko Homer državljana države v nastajanju poučuje – in zapeljuje – o potovanjih, vojni in pustolovščinah, ga Heziod opominja, da je človeško življenje večinoma trdo delo na enem mestu. Ne meša svetov ljudi in bogov, ampak občinstvo poučuje o tem, kako je nastal svet in kako so nastali bogovi, kaj delajo in kako se obnašajo. Heziod je potoval dlje le enkrat, ko je z očetom z maloazijske obale prišel v Beocijo, v kraj Askra, in se tam naselil. Askra, tako pravi Heziod, je neprijeten kraj tako pozimi kot poleti … Kmečki vsakdan, pisanje poezije, gledanje v nočno nebo in vodenje posesti in družine: Heziod je prvi samotni pesnik, daleč od dvorov in slave drugih rapsodov. Navdiha ne dobiva pri ženskah, niti pri boginjah – ženske so v takem težkem življenju vrsta, ki ni uporabna za delo na polju, a porabi dosti hrane… Heziod je tudi prvi mizogini pesnik!

Hezioda je treba razumeti v njegovem svetu: zato nimam boljšega nasveta, kot da greš v njegovo Askro, kjer je podnebje še vedno takšno, kot ga je opisal – samo da ima vas zdaj na glavnem trgu skromen spomenik Heziodu. Sprehodil se boš skozi dolino, kjer rastejo oljke in grozdje, pod pobočji gore Helikon, enim od slavnih bivališč Muz. Na dnu doline so na pobočju nad svetiščem ostanki antičnega gledališča, kjer so potekala tekmovanja v okviru pesniškega festivala Muz. Sem je prihajal Heziod, blizu svojega posestva. Nikjer ni turistov, a še vedno poljedelska Beocija je danes umetno namakana in vse bolj prekrita s sončnimi kolektorji. Sredi scene teatra raste vrba. Morda je tu Heziod videl tisto čarobno plešoče dekle s prekrasnimi gležnji, ki se mu je prikazovala, ko je načrtoval setev in žetev, in opominjal svojega manj delavnega brata. In medtem ko sediš v ruševinah gledališča, slišiš le en zvok, kozmičen in obenem tako vsakdanji – zvonce  koz, ki se že radovedno zbirajo okoli tebe. Sonce je zašlo za Helikon za tvojim hrbtom in na obzorju pred teboj, kjer je nekje daleč zadaj morje, škrlatni oblaki letijo s hitrostjo konjev in bojevnikov, v drug svet. Ti pa s Heziodovo knjigo v rokah spoznavaš, da je poezijo mogoče le peti.

 

Naslednji mesec pa bomo brali Perzijce in Ajshilovo Orestejo.