Proces branja klasikov mi je pomagal, da spoštujem literarna dela in razumem, zakaj so občudovanja vredna, ne da bi mi bila dejansko »všeč«. Branje Ajshilovih dram sicer ni bilo dolgočasno, ni pa se mi zdelo niti ne vem kako prijetno. Precej podrobno sem moral razmišljati o tem, kaj berem, se poglobiti v dramo, da bi razumel, za kaj sploh gre. Drame ne vsebujejo osupljivih podob ali situacij, kakršne lahko občudujemo v številnih antičnih mitih ali pri Heziodu. V nasprotju z Odisejo, kjer takšnih vrstic kar mrgoli, ta dela ne vsebujejo niti ene same vrstice, ki bi se mi zdela čudovita ali citiranja vredna (čeprav je izvirna grščina verjetno bistveno bolj elegantna kot angleški prevod). Opazil pa sem zametke tridimenzionalnega razvoja likov, kar je izjemno pomembno.
Prebral sem štiri drame: najprej Peržane, nato pa še tri drame, ki sestavljajo Orestejo. Ugotovil sem tudi, da nimam pojma, kako se Oresteja pravzaprav sploh izgovori, in da je angleška izgovorjava (Or-es-sty-ya) brez dvoma napačna. Odličen začetek, ni kaj!
Ajshil velja za »očeta tragedije« (kar zveni kot nekaj, čemur nihče ne bi hotel biti oče, razen če ne bi bilo enemu od otrok dejansko ime »Tragedija«). Ajshil je bil starogrški dramatik, ki je pomembno prispeval k razvoju drame. Rodil se je leta 525 pr. n. št. v grškem mestu Elevzini, za časa svojega življenja pa je bil priča velikemu kulturnemu in intelektualnemu razcvetu Aten. Njegov opus obsega več kot 80 dram, v njem pa se prevladujejo tematike usode, pravičnosti in človeške narave.
Ajshil je v grško gledališče uvedel pomembne novosti. Razširil je vlogo dialoga (od tod pravzaprav izhaja sodobna maksima »Ne govori, pokaži mi,« kar pomeni, da je treba gledalcem pokazati različne vidike lika skozi dejanja in dialog, namesto da jim pripovedovalec pove, kakšen je lik) in na oder vpeljal drugega igralca, kar je omogočilo bolj zapleteno interakcijo in dramatično napetost. Njegove drame se vrtijo okrog konfliktov med bogovi in smrtniki ter raziskujejo moralne in etične razsežnosti človeškega obstoja. Oresteja, Ajshilova najbolj znana trilogija, govori o maščevanju, pravičnosti in vzpostavitvi prava v antični Grčiji.
Njegova dela niso bila le zabavna (no, vsaj za tisti čas ne), pač pa tudi nadvse filozofska, saj je v njih raziskoval naravo božanskosti, posledice človeških dejanj in zapletenost človeške narave. S svojim vplivom na grško dramo in na pripovedovanje zgodb na splošno je postavil temelje za poznejše dramatike, med drugim tudi za Sofokleja in Evripida. Tragedijo je povzdignil v izjemno spoštovano umetniško zvrst in vzpostavil trajen vpliv te literarne oblike na zahodno književnost. Njegove drame proučujejo in igrajo tudi danes, s čimer občinstvo opozarjajo na brezčasno moč pripovedovanja zgodb ter večna vprašanja, ki opredeljujejo človeško izkušnjo.
Peržani so bili napisani leta 472 pr. n. št. Gre za edino ohranjeno grško dramo, ki se osredotoča na zgodovinski dogodek in ne na mit. Drama namreč opisuje posledice bitke pri Salamini, pomembnega spopada med grškimi mestnimi državami in perzijskim cesarstvom, ki jih je napadalo. Drama ponuja edinstveno perspektivo, saj se namesto na zmagovite Grke osredotoča na poražene Perzijce. Ajshil nam perzijski dvor in vladarja Kserksa predstavi v sočutni luči in v nas vzbudi občutek sočustvovanja ob njihovi izgubi in žalovanju. Drama raziskuje posledice nebrzdane nadutosti, poudarja pa tudi univerzalne teme ponosa, usode in nevarnosti vojne. Resnično presenetljivo je videti, kako se pozornost z junaških Grkov (dramo so uprizorili za grško občinstvo) preusmeri na poražene Perzijce, ki so kot sovražniki predstavljeni v sočutni luči. Osrednjo vlogo v tej drami igra zbor, ki ga sestavljajo perzijske ženske, ki izražajo svoje trpljenje in žalovanje. Njihovo žalovanje nas opominja na človeško ceno vojne ter univerzalno trpljenje, ki ga prinaša. Peržani niso le zgodovinska pripoved, pač pa tudi svarilo, ki odraža minljivost moči ter nepredvidljivost usode. Ajshil je Perzijce prikazal kot zapletene like s pristnimi čustvi, kar izpodbija tradicionalne predstave o junaštvu in zlobi.
Podobno kot v resničnem življenju tudi v tem delu ni nihče samo slab in nihče samo dober. To je bilo takrat nekaj povsem novega. Tu gre za zametke tridimenzionalnega razvoja likov.
To temo najdemo tudi v Oresteji, trilogiji tragedij (če se hočete prepričati, ali ste preveč popili ali ne, poskusite to hitro izreči desetkrat zapored), ki raziskuje teme pravičnosti, maščevanja in razvoja človeške civilizacije. Oresteja, ki jo sestavljajo tri drame, in sicer Agamemnon, Prinašalke pitnih darov in Evmenide, pripoveduje zgodbo družine Atreja (Agamemnonove dinastije) in njene preklete rodbine.
Trilogija se začne z dramo Agamemnon, v kateri so prikazane posledice trojanske vojne, ko se Agamemnon, zmagoviti grški kralj, vrne domov, kjer ga čakajo izdajstva, umor in maščevanje. Igra se poglobi v zapleteno dinamiko med dolžnostjo in osebnimi ambicijami, poudarja pa tudi tragične posledice človeških dejanj, ki jih vodita ponos in maščevanje.
Agamemnona se seveda spomnimo iz Iliade. V pesnitvi je bil najbližje negativcu. Trojanci so prikazani kot plemeniti, Grki pa kot protagonisti, čeprav so včasih otročji (kot na primer Ahil). Agamemnon ne more obvladati svojega ponosa – res je najmanj simpatičen lik. Zato nedvomno občutimo nekaj škodoželjnosti ob dejstvu, da je prekleta prav njegova rodbina. Prav mu je, kaj pa je ukradel Ahilovo priležnico! V tej drami je protagonist, vendar ga obenem pestijo številne težave in je tudi problematičen. Danes smo navajeni poškodovanih junakov, saj skoraj ni policijskega ali akcijskega filma, v katerem ne bi nastopal protagonist, ki ga preganjajo njegovi lastni metaforični demoni. Dobri fant ni samo dober, zato je tudi bolj zanimiv. Ta pristop je prvi uvedel prav Ajshil.
Pripoved se nadaljuje v Prinašalkah pitnih darov, ki se osredotočajo na Agamemnonova otroka Oresta in Elektro. Oresta preganja obveznost maščevanja očetove smrti, njegov notranji boj pa služi kot katalizator v raziskovanju koncepta pravičnosti in etike prelivanja krvi. Drama raziskuje moralno dilemo, s katero se sooča Orest, razpet med družinsko dolžnostjo in družbenimi normami.
V Evmenidah, zadnji drami v trilogiji, so prvič predstavljene furije, maščevalni duhovi umorjenih, ki neusmiljeno preganjajo Oresta. Ta drama predstavlja pomembno prelomnico, saj se poglablja v prehod iz primitivne pravičnosti, ki temelji na maščevanju, na bolj civilizirani sistem, ki ga ureja pravna država, ter vzpostavitev sodnega sistema v starodavnih Atenah.
Vse to je nedvomno izjemno pomembno in kot pisatelj razumem, kako so vse te novosti, ki jih je Ajshil uvedel pred tisočletji, zdaj postale standardne konstrukcije dobrega razvoja likov in pripovedovanja zgodb. Zabavno branje? Ne bi rekel.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Zakaj pa misliš, Noah, da Aristofan v svoji komediji Žabe s pomočjo samega Dioniza, boga gledališča, iz Spodnjega sveta ne reši Evripida, katerega velik oboževalec je, ampak Ajshila? Menil je pač, da je Ajshil pisal bolje kot Evripid, bolj živo, sveže, bolj prepričljivo …
Za Aristofana to gotovo ni bil edini razlog: Ajshil je bil gledališki inovator, bil pa je tudi pogumen kot borec na bojnem polju in nič manj pogumen kot predstavnik demokracije v miru. Sodržavljanom je znal prikazati grozote vojne in sovražnikovega poraza, tako da so se morali globoko zamisliti nad svojimi zmagami. Njegovo domoljubje je bilo premišljeno in kritično, prav nič banalno in sebično. Njegovi Perzijci so tragedija v trilogiji, ki tematsko ni povezana – tudi to je ena od njegovih gledaliških inovacij. V Oresteji, sploh edini ohranjeni trilogiji, nam Ajshil pokaže, kaj trilogija je: gre za prepleteno zgodbo, ki se ne konča tragično – nasprotno, tretja drama prinaša razrešitev, ki pomirja strasti, tudi zločine, in popravlja napake iz prejšnjih dveh tragedij. Vzemimo kot primer Ajshilovega Prometeja, ki je za Evropejce simbol moči individualnega, človeškega upora: v tretjem delu trilogije, katerega besedilo je sicer izgubljeno, se na koncu Prometej pobota z bogom Zevsom, ki ga je v svojem besu tako strašno kaznoval.
Oresteja prikazuje nezvestobo ženske in njen umor moža in očeta njenih otrok, sin se potem za umor očeta maščuje tako, da ubije mater, pri čemer mu pomaga sestra. Niz zločinov je tako grozljiv, da Orest znori in ne najde zdravila niti pri bogu Apolonu v Delfih. A v tretji drami najde razrešitev in odvezo krivde v Atenah, kjer pride do popolnega kompromisa. Boginja Atena je tista, ki bo pomirila duha mrtve matere in njene zastopnice, boginje maščevanja Erinije: one postanejo Evmenide, »dobrohotne« boginje, in v Atenah nastopijo s svojo novo vlogo božanskih zaščitnic in pomočnic. Atenski državljani – sodniki glasujejo, in da bi demokracija lahko nemoteno delovala, boginja Atena primakne svoj odločilni glas za spravo in odpuščanje. Orestu je odpuščeno, vendar je odslej sam odgovoren za svojo usodo. Agamemnon je tu prva žrtev, a ni brez krivde – pred tem je žrtvoval svojo hčer Ifigenijo, bil je neusmiljen in nasilen vladar z neštetimi aferami z drugimi ženskami –, kot najnovejšo je v Mikene pripeljal trojansko prerokinjo Kasandro; Klitajmestra objokuje smrt svoje hčerke Ifigenije in jo maščuje, Orest in Elektra maščujeta očeta in ubijeta mater. Nihče ni nedolžen. Samo vladavina modrih državljanov – demokracija – lahko konča to krvavo verigo, bogovi so nemočni. Tudi to predstavo so državljani Aten zapuščali premišljujoč in zavedajoč se svoje odgovornosti. Aristofan je z razlogom mislil, da lahko podoben učinek doseže s smehom, a to mu je lahko uspelo le s pomočjo Ajshila.