Če poguglate izraza »Sapfo« ali »sapfičen«, boste nad rezultati verjetno presenečeni. In morda boste tudi hoteli hitro izbrisati zgodovino brskanja. Starodavna helenistična pesnica z otoka Lezbos je izvor besede »lezbijka« in je že dolgo povezana z odprto homoseksualnostjo. Ob branju njenih pesmi, od katerih so se dandanes ohranili le fragmenti, hitro postane jasno, da je kot prva odprto pisala o ženskem poželenju. Vendar so učenjaki več stoletij razgreto razpravljali o tem, ali so jo ženske sploh spolno privlačile – tisti, ki so temu ugovarjali, običajno prihajajo iz zgodovinskih obdobij, ko so se veliko ukvarjali s spolnostjo, in zdi se, da se drugim zelo trudijo vsiliti idejo, da ni bila »ljubiteljica žensk«. Žensko spolnost so več stoletij doživljali kot nevarnost za patriarhat, zlasti takrat, ko je bil patriarhat moteč za zadovoljivo spolno življenje. Razprava o Sapfini spolni usmerjenosti je zasenčila očitno dejstvo, da je bila izjemno dobra in presenetljivo sodobna pesnica, ne glede na to, o čem govorijo njene pesmi. V vsakem primeru pa jo lahko dojemamo kot proto-feministko, saj je njeno pisanje objektivno gledano briljantno ter spodbuja žensko ljubezen in spolnost. In pika.
Kot se je to zgodilo preštevilnim pesnikom iz antike, je tudi njen opus trenutno na voljo le v kratkih fragmentih. Po nekaterih ocenah naj bi napisala več kot 10.000 verzov, vendar jih je danes na voljo tako malo (le okrog 650 verzov in le ena pesnitev v celoti), da lahko njen celotni opus brez težav preberemo na en mah.
Sapfo, ki se je rodila na otoku Lezbos okoli leta 630 pr. n. št. v aristokratski družini, velja za eno največjih lirskih pesnic vseh časov, njena dela pa so močno vplivala na zahodno literaturo in kulturo. Čeprav je o Sapfinem osebnem življenju znano le malega, se je verjetno rodila v plemiški družini in bila deležna izobrazbe, ki je bila za ženske v tistem času redka. Živela je v mestu Mitilena, ki je bilo znano po svojem živahnem umetniškem in kulturnem dogajanju. Prav Sapfo je ustanovila šolo za mlade ženske, kjer so se učile glasbe, poezije in plesa – čeprav se mnenja učenjakov razhajajo tudi glede tega. Umrla je v izgnanstvu na Siciliji, kamor so jo verjetno izgnali okrog leta 600 pr. n. št., ker je njena družina konkurirala tisti, ki je na otoku Lezbos takrat prišla na oblast. Njena zapuščina je še bolj zapletena zaradi različnih anekdot, ki so jih razvili pesniki in pisatelji, ki so živeli več stoletij po njeni smrti – da je na primer storila samomor, ker je bila zaljubljena v brodarja, ki ji ljubezni ni vračal.
Sapfo je v svojih pesmih raziskovala predvsem teme ljubezni, poželenja in lepote. Njena dela so bila izjemno osebna in intimna, saj je v njih pogosto izražala lastna čustva in izkušnje. Pisala je v lirskem slogu in uporabljala edinstveno kitico, ki se po njej imenuje tudi »sapfična kitica«. V svojih pesmih je slavila lepoto žensk ter izražala zapletenost romantične in platonične ljubezni. Obravnavala pa je tudi teme narave, mitologije in človeške narave.
Njeni sodobniki, tudi Platon in Aristotel, so jo zelo čislali, njena dela pa so v antični Grčiji pogosto proučevali in jih tudi posnemali. Velja za pesnico, ki je orala ledino na področju lirične poezije, in je glasnica ženskih izkušenj v družbi, v kateri prevladujejo moški. Njen lirični slog, čustvena globina in raziskovanje ljubezni še danes navdihujejo in navdušujejo bralce.
Razpravljanja o njeni spolni usmerjenosti pa so v javnosti tako zasenčila njeno poezijo, da le malokdo bere njeno poezijo. To je velika škoda, saj je tako sveža in sodobna, da bi zlahka nastala tudi danes. Čeprav so takšne razprave seveda precej sočne, pa so v veliki večini nepomembne. Le največji mojstri v zanikanju namreč ne vidijo, da piše o ljubezni in poželenju do moških in žensk. Za časa njenega življenja je bilo to nekaj povsem običajnega, saj je bila v antični Grčiji biseksualnost razširjena in splošno sprejeta spolna usmerjenost, takšni odnosi pa niso bili resnično nič posebnega. Grki so spolno usmerjenost sprejemali kot nekaj bistveno bolj fluidnega, biseksualnost pa je bila le naraven in povsem normalen izraz poželenja.
Stari Grki so verjeli, da ljubezen in poželenje nista omejena na spol. Vedeli so, da lahko posamezniki občutijo globoko povezanost in naklonjenost do obeh spolov. Ta perspektiva je jasno razvidna v njihovih literarnih delih in zgodovinskih zapisih iz tistega časa. Pomemben primer je denimo delo Simpozij, ki ga je napisal Platon in v katerem raziskuje naravo ljubezni ter vključuje tudi razprave o možnosti romantičnih in spolnih odnosov z obema spoloma.
Biseksualnosti v antični Grčiji niso le priznavali, pač pa so jo tudi slavili, čeprav zanjo niso imeli posebne besede. Ljubezen je bila pač ljubezen. Istospolni odnosi, zlasti med starejšimi moškimi (erastēs) in mlajšimi moškimi (erōmenos), so bili nekaj povsem običajnega. Obravnavali so jih kot izobraževalne in kot neke vrste mentorstvo, v katerem je starejši partner vodil in izobraževal mlajšega v različnih vidikih življenja, vključno z ljubeznijo in politiko.
Sprejemanje biseksualnosti je presegalo spolne odnose in se razširilo tudi na kulturne prakse: v antični Grčiji so namreč poznali festivale in obrede, v katerih so častili moška in ženska božanstva, povezana z ljubeznijo in spolnostjo. Eden od takšnih festivalov je bil Dionizov festival, na katerem so se obiskovalci udeleževali ekstatičnih praznovanj, ki so vključevala svobodno spolno izražanje ter izražanje poželenja, ne glede na spol.
Treba je omeniti, da je bila biseksualnost v antični Grčiji sicer sprejeta, so pa poznali točno določene družbene norme in pričakovanja glede vlog spolov in dinamike moči. Odnosi med erastēs in erōmenos so bili pogosto hierarhični, pri čemer je starejši partner prevzel dominantno vlogo. Fluidno razumevanje poželenja in sprejemanje istospolnih odnosov poudarjata progresivna stališča, ki so obstajala v starogrški družbi, zaradi česar je to obdobje v zgodovini biseksualnosti naravnost fascinantno.
Sapfo je bila nekaj povsem posebnega, saj je bila ena od redkih žensk, ki so jo v antičnih časih tako cenili, da so jo vključili v kanon devetih lirskih pesnikov, ki so jih učenjaki v helenistični Aleksandriji (od približno 3. stoletja pr .n. št. dalje, torej približno tristo let po njeni smrti) najbolj cenili. Branje njenih pesmi je odlična ideja, če se želite uriti v prebiranju vira, za katerega so slišali prav vsi, le malo pa jih je njena dela dejansko prebralo.
*
Komentar Svetlane Slapšak: Ljubezen je vedno politična
Sapfo je res osnova svetovne lirike, tako pristne, globoke in preproste, da je bilo treba okoli pesnice splesti mrežo zgodb – pravzaprav tračev –, da bi bil vpliv njene poezije vsaj malo banaliziran. In tudi zato, da bi prikrili njen velikanski politični pomen. Sapfo je živela v nemirnem času, ko so strmoglavljali dinastije, ki so temeljile na dedovanju po krvi, na njihova mesta pa postavljali izvoljene vladarje – tirane. Doba se v antični grški zgodovini pogosto imenuje »otoška revolucija« in Sapfo, ki je bila s svojo družino visoko na družbeni lestvici, je zagotovo občutila in preživela razburljive in nevarne spremembe. V njeni izgubljeni poeziji so bile gotovo tudi sledi reakcije na politično dogajanje, kajti napadi na nasprotnike in odgovori na napade v verzih so bili ena od pomembnih pesniških zvrsti: to lahko vidimo na primeru njenega pesniškega kolega Alkaja. Ali so dekleta v njeni šoli učili sestavljati zgolj verze o rožah, jabolkih in porokah? Zagotovo ne: poučevali so jih v vseh veščinah govorjenja in pisanja (skupaj s petjem, igranjem in plesom), v disciplinah, ki niso del vsakdanjega življenja in gospodarjenja na posestvu, kot je to soprogam predpisal zgodovinar Ksenofont kaki dve stoletji pozneje. Na žalost lahko postavljamo samo domneve, ki jih ne moremo podpreti z besedili, so pa logične.
Vrhunska pesnica ljubezni je postavila temelje ljubezenskega vedenja, ki je veljalo v antiki in se je v oblikah, ki so se izognile vsakršni verski in razredni cenzuri, ohranilo vse do danes. Sapfin opis ljubezni se ujema z opisom simptomov gripe: v ušesih peče in zvoni, vid se zamegli, dihanje je oteženo, telo preplavi val vročine. Ljubezen je bolezen, ki se zdravi s seksom. In še več, kdor zavrne zdravljenje, je lahko kaznovan: bogovi so neusmiljeni, ko nekdo pokaže brezbožnost z zavračanjem ljubezni. Dioniz ženske, ki nočejo pasti v ekstazo, kaznuje z norostjo, Afrodita je še bolj okrutna – kršiteljice in kršitelji zakona ljubezni so lahko kaznovani s smrtjo ali preobrazbo v žival. To nekoliko spremeni našo ugodno podobo svobodne ljubezni v antiki: homoerotizem so resda izvajali in teoretizirali v višjih, aristokratskih slojih, vendar so takšne prakse v demokraciji veljale za potencialno nevarnost politične zarote proti demokraciji. Komediograf Aristofan je zelo strog do homoseksualcev, v vsakem primeru pa se iz njih norčuje. Na enem mestu fantom v športnem centru (gimnaziju) svetuje, naj zabrišejo sledi svojega sedenja v pesku, da ne bi pritegnili nezaželenega ljubimca … Moškim prostitutom je grozila celo smrtna kazen, medtem ko so prostitutke – plačevale davke. Patriarhalna oblast, ambivalentna do moške homoseksualnosti, je cenzurirala celo samo omembo ženske homoseksualnosti. Nekaj stoletij kasneje se hetere hvalijo – čeprav v fiktivnih pismih –, da so odgovorne za stabilnost države, saj uporniške filozofe, pijane od vina in ljubezni, držijo v postelji do poldneva, ko se že končajo politične razprave in morebitne zarote zunaj na agori …Sapfo torej ni le genialna pesnica, ampak tudi borka za enakopravnost ljubezni, ki nam je prva ponudila univerzalni model za rešitev človeškega rodu in planeta, na katerem živimo.