»Kaj je v imenu?« se je spraševal Shakespeare v svojem delu Romeo in Julija. Izkazalo se je, da je veliko skritega vsem na očeh. Poglejmo si na primer ime Adam. Vprašajte kogarkoli, kdo je bil Adam, in odgovoril vam bo, da je bil to prvi človek, ki ga je ustvaril Bog in ki je živel v rajskem vrtu. Ker je postal osamljen, mu je Bog ustvaril še spremljevalko Evo in tako dalje. Ko pa ugotovimo, da beseda adam po hebrejsko pomeni »človek«, se zadeve spremenijo. Zgodba o rajskem vrtu, ki govori o človeku, ki mu je ime Človek (in ki torej predstavlja celotno človeštvo, ne pa ene osebe), tako dobi malce drugačen (in bolj pravilen) pomen. Verniki že tisočletja iščejo ostanke točno določenega vrta, ki naj bi bil rajski vrt. Če pa se premaknemo od dobesednega pomena in razumemo, da so zlasti te zgodnje zgodbe o stvaritvi iz Stare zaveze metaforične ali alegorične, je vse skupaj precej bolj smiselno. Rajski vrt je le metafora za idiličen kraj. Adam (torej Človek) predstavlja idejo o prvih ljudeh, ki niso upoštevali edinega pravila, ki jim ga je postavil Bog (ne jejte prepovedanega sadu), in so bili zato izgnani iz tega idiličnega kraja, kar je sprožilo več stoletij tavanja Izraelcev, preden so se vrnili v svojo Sveto deželo in tam tudi ostali.
Sveto pismo je polno zapletov, ki so nastali zaradi imen in prevodov. Da bi ga razumeli, moramo bodisi izjemno tekoče brati številne starodavne jezike (ne le hebrejščino in aramejščino, pač pa tudi druge jezike iz tistega časa, ki so vplivali na način, na katerega so govorili v tistih osnovnih svetopisemskih jezikih, podobno kot je koristno poznati nekaj nemščine, da bi razumeli gorenjsko narečje) ali pa prebrati več različnih zanesljivih sekundarnih virov, ki so spisani v angleščini in katerih avtorji govorijo prej navedene jezike. Branje več sekundarnih virov je koristno, ker je toliko pomenov tako zelo odprtih za interpretacijo, da si boste želeli spoznati različna stališča. Če vas zanimajo dejstva in resnica, ne smete samo sedeti in poslušati jutranje nedeljske pridige župnika v lokalni cerkvi. Njegova razlaga temelji na vsem tistem, česar se je naučil v izključno na veri osnovanem kontekstu, ki pogosto nima prav ničesar skupnega z objektivnimi dejstvi, analizo ali razgledanostjo. Pripovedujemo zgodbe, ki nam jih je povedal nekdo drug, in se pogosto zelo razburimo, ko nam kdo pove, da v bistvu ne gre za to in da smo se nekaj naučili narobe. Takšna je pač človeška narava, dejstvo pa je tudi, da so ljudje še posebej trmasti in jezni, takrat ko gre za vero. Ne glede na to, kako tečni postanejo, pa to ne spremeni dejstev. Vprašanje je samo, če jih želite slišati ali pa si z dlanmi raje pokrijete ušesa in še naprej mirno razmišljate tako, kot ste razmišljali prej.
Po mojem mnenju in mnenju na milijone njegovih bralcev in študentov je Bart Ehrman z University of North Carolina najboljši svetopisemski učenjak na svetu, ko gre za razlaganje Svetega pisma širši javnosti. Je avtor šestih uspešnic New York Timesa in številnih tečajev, ki so na voljo javnosti (večina jih je del spletne platforme Wondrium/The Great Courses, na kateri so priljubljeni univerzitetni tečaji na voljo vsakomur in za katero sem tudi sam posnel tečaj). Njegov podkast in prodajna uspešnica Misquoting Jesus (Napačno citiranje Jezusa) odlikuje čudovito prizemljen pristop k razlagi tega, kar vedo učenjaki, in kako se njihovo znanje razlikuje od splošnega razumevanja laikov. Ehrman je glede svojega znanja tako samozavesten, da ga predstavlja z ironično lahkotnostjo, humorjem in povsem ravnodušno, ne da bi karkoli kompliciral. Slovenski profesorji bi se od njega lahko nedvomno česa naučili.
Ehrman je bil torej moj akademski vodič pri branju zgodb Stare zaveze. Iz evangeličanskega kristjana, ogorčenega nad tem, kar so o njegovih ljubih svetopisemskih zgodbah razlagali učenjaki, se je prelevil v študenta na bogoslovnem semenišču Princeton Theological Seminary. Naletel je na toliko informacij, ki so pojasnjevale številne nedoslednosti, ki jih je opazil, in ki so bile v Svetem pismu bodisi prezrte ali pa neprimerno pojasnjene, da je nato postal liberalni kristjan, sčasoma pa celo agnostik. Za tiste, ki s tem področjem niste seznanjeni, naj pojasnim, da evangeličani verjamejo, da je prav vsaka beseda iz Svetega pisma dobesedna resnica in da predstavlja priročnik za življenje v vseh obdobjih, ki naj bi bil relevanten celo še danes. V trenutku, ko se dejansko lotite proučevanja Svetega pisma in ko ga začnete obravnavati kot zgodovinski dokument, pa vidite, da je a) polno protislovij, zaradi katerih je povsem nemogoče, da bi šlo za resničen dokument, in b) pogosto zapisano v metaforah ali poeziji in zato nikakor ne more biti razumljeno dobesedno.
V Mojzesovi knjigi sta na primer dve zgodbi o stvarjenju. Ena je različica, ki ste je vajeni, torej tista, ki pravi, da je Bog ustvaril nebesa in zemljo v šestih dneh in da je na sedmi dan počival. V naslednjem verzu pa je še druga različica, v kateri je vrstni red tistega, kar je ustvaril Bog, povsem drugačen.
Različici lahko najdete v Mojzesovi knjigi 1:1–2:3 in Mojzesovi knjigi 2:4–25.
Mojzesova knjiga 1:1–2:3 se pogosto imenuje tudi »duhovniški« zapis. V tej različici stvarjenje traja šest dni, pri čemer Bog ustvari zemljo in vse na njej v sistematičnem vrstnem redu:
- dan: Bog ustvari svetlobo in jo loči od teme.
- dan: Bog ustvari nebo ali nebesni svod in tako loči zgornje vode od spodnjih voda.
- dan: Bog loči vode na Zemlji, da nastane kopno, in ustvari vegetacijo.
- dan: Bog ustvari sonce, luno in zvezde, s čimer označi čas in zagotovi svetlobo.
- dan: Bog ustvari morska bitja in ptice.
- dan: Bog ustvari kopenske živali in končno tudi ljudi (moškega in žensko) po svoji podobi. Omogoči jima, da gospodujeta Zemlji, in jima naroči, naj bosta rodovitna in naj se množita.
Mojzesova knjiga 2:4–25 se pogosto imenuje tudi »jahvistični« zapis. V tej različici je poudarek na ustvarjanju človeštva in značilnostih ustvarjanja prvega moškega in ženske:
Moški: Bog iz prahu na tleh najprej ustvari Človeka (Adama) in mu vdihne življenje. Adama nato pošlje v rajski vrt, da ga obdeluje in skrbi zanj.
Rajski vrt: Bog v Raju zasadi vrt in vanj postavi človeka. V središču vrta sta Drevo življenja in Drevo spoznanja dobrega in zla.
Ženska: Bog vidi, da za Človeka ni dobro, da je sam, zato ustvari živali kot potencialne spremljevalke za Adama, vendar nobena od njih ni primerna, zato Bog iz Adamovega rebra ustvari žensko (Evo), ki naj bi bila njegova partnerica in pomočnica. Mimogrede, tudi te ideje o rebru dejansko ni v besedilu. Bog uspava Adama (kot neke vrste proto-anesteziolog) in ustvari Evo iz dela na Adamovem boku (kar se razlaga kot njegovo rebro, vendar rebro dejansko ni izrecno navedeno).
Ta dva zapisa se pogosto dojemata kot protislovna, ker navajata različni vrstni red stvaritve, poudarjata različne vidike postopka stvaritve in vsebujeta nekoliko drugačne podrobnosti. V prvem zapisu Bog ljudi ustvari šele po živalih, v drugem zapisu pa so ljudje ustvarjeni pred živalmi. Poleg tega prvi zapis poudarja veličino in kozmično naravo stvarjenja, medtem ko se drugi zapis osredotoča na intimni odnos med Bogom, človeštvom in naravnim svetom. Preden Bog začne ustvarjati v prvem zapisu, na Zemlji ni »ničesar«. Čeprav sta že voda in tema. Od kod je prišla voda, kaj jo je vsebovalo oziroma kako je bila prisotna? Tega v zapisu ni.
Svetopisemski učenjaki so ponudili različne razlage, s katerimi naj bi uskladili ti dve razlagi: od tega, da ju obravnavajo kot dve ločeni teološki perspektivi, do tega, da ju razumejo kot komplementarni in ne protislovni. Vendar je treba za to, da bi ju lahko razumeli kot komplementarni in ne protislovni, uporabiti precej racionalizacije. To enostavno ne deluje. Torej, kaj naj zdaj s tem?
No, učenjaki danes razumejo, da je Staro zavezo v daljšem časovnem obdobju sestavilo več različnih piscev, ki so zapisali tisto, kar so bila prvotno različna ustna izročila in jih dejansko uredili v eno samo besedilo. Sveto pismo je v skladu s tem »antologijskim« pomenom bistveno lažje razumeti.
Ob tej ugotovitvi, odkrito rečeno, pri branju občutimo nemalo olajšanja, saj se v nasprotnem primeru soočamo s pogosto nedoslednim nizom zgodb, ki včasih skupaj preprosto ne delujejo. V tem primeru razgledanost ničesar ne »uniči« (kot pogosto tarnajo nervozni evangeličani), pač pa dejansko pomaga pri racionalizaciji sicer nezdružljivih elementov knjige, ki je, kot lahko mirne duše trdimo, najvplivnejša knjiga na svetu, saj služi kot osnova za judovstvo, krščanstvo in islam.
*
Komentar Svetlane Slapšak
Noe razkriva enega najlepših pristopov k Svetemu pismu, v osnovi agnostičnega, ki bralca osvobaja, ga sili k učenju in ga – kar je najpomembneje – uči uživati v enem najlepših besedil, kar jih obstaja. Sveto pismo je knjiga za radovedneže. Prvič, vzbuja radovednost s svojo večplastnostjo, ogromnim jezikovnim bogastvom in izzivi prevajanja. Drugič, odpira vsa vprašanja o življenju, ki si jih lahko zastavljamo še danes, in ponuja ogromno možnih odgovorov v vse smeri. Tretjič, zahteva logično razmišljanje in nato pokaže, kako to ne more biti osrednjega pomena za branje in razumevanje. Četrtič, razvija domišljijo, preizkuša naše znanje, sili nas v veliko dodatnega branja. Šele z branjem Svetega pisma razumemo, zakaj samo Sveto pismo zanika, da je edina knjiga, zakaj je nujno prisotno v temeljih kritične misli, zakaj je osnova za ateizem in agnosticizem, zakaj je kot tako glavna sestavina humanizma in zakaj je prisotnost Svetega pisma smiselna le takrat, ko je obdana z oceanom svetovne pismenosti in svobodno plava v njem. Branje Svetega pisma preverjeno in kritično pošilja svarilo vsem trdim in enostranskim ateistom: laži ni v Svetem pismu, velikem literarnem delu, laž je treba iskati v interpretacijah – od katerih so mnoge tudi odlična literarna dela. Zato ni presenetljivo, da so številni razsvetljeni ateisti in agnostiki resnično zaljubljeni v Sveto pismo.
Sveto pismo vsakemu bralcu, ne glede na to, ali verjame ali ne, postavlja ključno vprašanje, in to je vprašanje resnice. Njegove nelogičnosti, nekoherentnosti in nedoslednosti vneto popravljajo teologi na eni in znanstveniki na drugi strani. Le nekateri znanstveniki si upajo sprejeti resnico na edini možni način – da je namreč ni, temveč da obstaja le ogromna strast po premikanju meja znanja. V tem poslu je zgodovinsko gledano Sveto pismo eden največjih izzivov.
In predvsem se je Sveto pismo, poleg notranjih polemik, dilem, odprtih vprašanj in nerazrešenih skrivnosti, prelilo v neprecenljiv zaklad umetnosti – ne samo krščanske. Velik in še vedno travmatičen problem Svetega pisma je, kako prepričati dve veliki kulturi, v okviru katerih je nastalo in se razvilo, da drugim omogočita enako, čeprav precej drugačno predanost veliki knjigi. Smrtonosno sovraštvo, ki je krščanski svet pripeljalo do ideje o popolnem uničenju judovstva, nas spominja na nevarnost enačenja samovoljno fiksirane resnice s prizadevanjem za širjenje znanja. In zato je – končno – treba ohraniti in ceniti Sveto pismo kot eno velikih svetih knjig, enega od virov svetega uživanja uma.
