AirBeletrina - Spoznavanje samega sebe preko čustvenega rokokoja
Kritika 16. 5. 2012

Spoznavanje samega sebe preko čustvenega rokokoja

»Ko človek uspe dele svojega nezavednega integrirati v zavedno, se mu odpre možnost, da stopi še korak naprej  v polje onkraj tega realnega sveta.« Tako pravi Nika Maj in lahko bi to vzeli kot neke vrste credo plodovite pisateljice. Njena zgodba se sliši skorajda kot biografije sodobnih gurujev, ki so dolgo časa hodili po ozki in usmerjeni poti, dokler niso spoznali, da je resnica širša, in jo začeli oznanjati svetu. Sprva je sledila ožajoči se znanstveni karieri in doktorirala s študijo tekočih kristalov, kasneje pa v prelomnem trenutku nekje na meji med Kitajsko in Mongolijo spoznala, da je znanost omejena in da jo moti njena »ozkost, aroganca, posmehljivost do vsega, kar sega tja, kamor ona s svojimi metodami ne zmore.« Potapljanje preko meja, ki jih določa empirična dokazljivost, jo je očitno privedlo do raziskovanja nezavednega, meditacije in drugih alternativnih ali mističnih pristopov k dojemanju človeškega delovanja. To pa je končno izbruhnilo iz nje v obliki silovitega pisanja: odkar je leta 2007 izšel njen prvenec in hkrati prvi del znanstvenofantastične trilogije, Generator knjig, je napisala skupaj že 23 knjig, od tega jih kar osem nosi letnico 2011 (s tem se je po številu objavljenih del s to letnico uvrstila na drugo mesto za Vinkom Möderndorferjem).

Junaki njenih romanov pogosto sledijo istemu vzorcu samospoznavanja; medtem ko njihova stvariteljica v intervjujih govori o Freudu, Jungu, Castanedi in jogi nidri, skuša pri literarnih likih udejanjati praktično pot do njihovih (ne)zavednih notranjih globin, do katerih se nepričakovano dokopljejo večinoma preko stika z Drugim, z nečim ali nekom, ki jim je na prvi pogled tuj ali celo navidez sovražen. Obenem s tem se Majeva trudi pisati družbeno angažirano: že v mladinski nadaljevalni seriji Tianov čudežni svet se deklica Naja nehote spoprijatelji z potepuškim dečkom Tianom, roman Kličejo me cigan govori o Romih in ksenofobiji, V objemu tujca predstavi romanco med slovensko študentko iz »elitne« družine in bosanskim gradbiščnim delavcem, Zapornik pa slika krute razmere v slovenskih zaporih.

Tudi Klavec na oslu, pisateljičino najnovejše delo, nam ponudi podoben vzorec. Službi raziskovalne novinarke popolnoma predana tridesetletna Matjaša prevzame nalogo poiskati iz zapora pobeglega serijskega morilca Andrijo Hauka, ki se menda skriva na enem izmed hrvaških otokov. Ob prihodu kmalu najde puščavnika, ki živi v enem izmed skritih zalivov, vendar pa se preko nekakšne mešanice postopnega spoznavanja drugačnega in stockholmskega sindroma vanj nesmrtno zaljubi.

Zdi se, da Majeva sama (mimogrede, Nika Maj je njen psevdonim, literarni alter ego Nataše Vrbančič Kopač, zaposlene na Agenciji Republike Slovenije za okolje), v iskanju razkrivanja presenetljivih vzorcev delovanja človeške psihe, kot so opisani in razumljeni v delih raznih psihoanalitikov ali priročnikih bolj mističnih ved, vedno znova zaide v prav nasprotno smer nepresenetljivega, predvidljivega in stereotipnega. Kot pravi sama, jo v pisanje menda poganja njen animus, moški del njene psihe v obliki »romantično divjega moškega«, ki je »zaraščen, teman in razbojniški.« A v literarnem smislu ji gotovo ne dela uslug, saj se množica zagorelih in izklesanih neznancev, ki mešajo glave večinoma urejenim, poslovnim ali razvajenim in do tistega trenutka ozkogledim ženskim likom v njenih romanih kaj hitro spreminja v nekaj, kar spominja na epizode kakšne mehiške telenovele. Stik z Drugim skorajda vedno pomeni stik »civilizacije« z divjo naravnostjo »barbarstva«, utelešenega v postavnih Romih, Bosancih ali črnogorskih pastirjih, ki so v primerjavi z razvajenimi in v dizajnerska oblačila odetimi sinčki mestnega življenja pristnejši in veliko bolj moški. Tudi Matjaša v Klavcu v mislih ljubkuje »ostri, odločni profil« puščavnika Nikole (kot se ji predstavi), razmišlja o njegovih »močnih, razbrazdanih in grobih rokah«, ko pa jo fantazija pripelje do spolnosti, se ta združitev dveh polov dvigne v malodane kozmične višave: »Razvnema se, grabi po njej. Želi si je. Bel samorog prhne med zvezde. Udari s kopiti, da se zakrešejo iskre. Letita. Skupaj sta eno. Edino. Odnese ju v nebo, potopita se v morje. Nič drugega ni. Svet ugasne. Ljubita se.«

Nedvomno ima Majeva smisel za pletenje zanimivih zgodb in vzdrževanje napetosti. A branje njenih romanov spominja na iskanje ostankov lepe gotske podlage v nanovo pozidani neobaročni cerkvi, kjer zrak kar migota od kičastega okrasja. Že res, da so sile nezavednega nenadne in močne, a ko ti izbruhi vsakič znova planejo v pretirane ekstreme, zbledi tudi njihov prvotni surovi čar. Matjaša, ki naj bi jo najprej spoznali kot stereotip hladne in preračunljive ženske, ki je moški ne zanimajo in ki se zna vzdržati »nepotrebnih izpadov«, se nato do konca romana vsake tri strani popolnoma sesuje in sestavlja nazaj. Vsak, še tako rahel vzgib sproži plaz čustev, ki s svetlobno hitrostjo prehajajo iz ene skrajnosti v drugo. Ko smo bralci že zdavnaj uganili pravo identiteto njene romantične obsesije, zanjo še vedno vsak nož, ki se slučajno znajde v prizoru, pomeni možnost smrti, vsaka še tako rahlo dvoumna Nikolova replika ji zbuja žgoče ljubosumje in vsakič, ko si premisli glede tega, ali je moški pred njo resnično serijski morilec ali ne, ga to v njenih očeh spremeni v grozovito pošast ali zopet v nenavadno globokega izobčenca družbe, ki poetično govori s prijetnim, moškim glasom. »Še pred enim dnevom je bila polna evforije, srečna in opita od sladkosti zaljubljenosti, zdaj pa se ji zdi, da se je pogreznila v pekel,« je tipičen primer nenehne čustvene prenapetosti, ki se kaže tudi v drugih avtoričinih delih, kot je mladinski fantastični roman Zmajev kralj, kjer se protagonistka Maja v enem samem kratkem odstavku najprej napolni »z mirom in zadovoljstvom«, nato jo pri srcu »iznenada zaskeli«, nato si oddahne in se nasmeji svojemu strahu, dokler ji končno spet sunkovito ne »zaledeni srce«, vse to, ne da bi se v zgodbi sploh kaj zgodilo. K temu ne pripomore tudi razvlečeni (katarzični, piše na notranjem ovitku) konec Klavca, ki se, po tem ko je že vse razkrito in kristalno jasno, še vedno ubada z Matjašinimi hipnimi pomisleki in dvomi. Malce ga izboljša le zadnji namig na temnejše plati plemenitega puščavnika, ki ga, tako kot vse like, ki pri Niki Maj predstavljajo Drugo, preganja grozljiva preteklost, povezana z vojno in preganjanjem.

Med emocionalne tobogane se mešajo odstavki, ki predstavljajo razmišljanja o svetu in družbi, o strahu in samospoznanju, skratka, zgoraj omenjena avtoričina duhovna spoznanja. Pri tem ji ne gre oporekati, saj gre večinoma za zdrav in pacifističen pristop k obujanju humanosti človeštva, a žal zaradi uporabe občih mest in pulzirajočega konteksta njene misli zopet pogosto izpadejo površinske in instantne: »Misli, zavrte s strahom, se zlahka ujamejo v mreže sodobnega potrošništva, brezobzirno tekmovanje postaja edini cilj naših življenj. Si res želimo živeti tako?«

Kljub vsemu napisanemu, ali pa prav zato, romani Nike Maj bralcu tečejo hitro. Spretna je pri postavljanju narativnih struktur in tudi rokokojski stil ne ustavi popolnoma privlačnosti njenega jezika, ki pa zasije tam, kjer je avtorica najbolj doma, to je v znanstvenofantastičnih in fantastičnih delih, kjer žanrske konvencije popivnajo nekaj nabuhlosti in ljudske didaktičnosti. Tu ji pride prav njena mešanica znanstvene izobrazbe in duhovno-psihološke razsvetljenosti, ki se tudi v Klavcu in ostalih »realističnih« romanih kaže v obliki sanj, prividov, nadnaravnih povezav med njimi, hkrati pa točnosti pri poznavanju različnih ved ali športnih disciplin.

V končni fazi se je morda sploh nesmiselno spraševati o literarni vrednosti njenih romanov vključno s Klavcem, saj sama prostodušno priznava, da to sploh ni njen namen: »Moje knjige morda niso nič posebnega v literarnem smislu, ampak imajo to bogato psihološko vsebino, ki izhaja iz globokega skupinskega jedra, okoli katerega se ustvarja megla različnih čustev in občutkov, ki jih tudi bralci podoživijo.«Tisti, ki pri iskanju poti skozi to »meglo različnih čustev in občutkov« ne doživijo skrajne nasičenosti, lahko verjetno od tega tudi veliko odnesejo ali morda dosežejo podobno razsvetljenje, kot ga je avtorica, kar seveda iskreno privoščimo prav vsakomur.

 

Nika Maj: Klavec na oslu. Ljubljana: Sanje, 2011.