Naj kar takoj razčistim: ko sem pred skoraj petimi leti prvič odprla aplikacijo Instagram in na njej ustvarila profil @mamainljubljana, ta ni bil, kot je zgovorno ime, mišljen izključno kot knjižni profil. In tudi zdaj ni, čeprav na njem živijo bralni izzivi, bralni klub Bralna usedlina, mesečni pregled najbolj branih otroških knjig v našem domu in redne objave mnenj o prebranih knjigah. Ravnotežje med knjižnimi vsebinami in drugimi, t. i. »lifestyle« vsebinami mi omogoča bistveno več ustvarjalnosti in izraznosti, verjamem pa, da na račun tega spreobrnem kakšnega nebralca v bralca, tako, povsem mimogrede.
V skoraj petih letih ustvarjanja profila pa so stalnica ostale prav otroške knjige. Preko njih sem ostala v stiku s pomenom in čarobnostjo branja tudi v tistem obdobju zgodnjega materinstva, ko sem pravzaprav brala najmanj. Doma imam namreč dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja. Podobno kot pri knjigah za odrasle. Prva slikanica, o kateri sem objavila svoje razmišljanje tistega poletja 2021, je bila v nekem smislu brezčasna klasika, Tja, kjer so zverine doma (Maurice Sendak).
Doma imam dva mala bralca in že pri prvem sem opazila, kako zelo so si otroške knjige med seboj različne. In da obstajajo boljše, slabše, prave literarne in ilustracijske umetnine in tiste, za katere je, če se nekoliko dramatično izrazim, škoda papirja.
Od takrat nista zrasla le moja dva mala bralca, od dojenčka do skoraj petletnice in od zagnanega dvoletnika do prvošolarja, spremenila sem se tudi jaz, tudi kot bralka. In tudi zaradi knjižnih profilov, ob katerih si nisem več mogla lagati, da za branje zaradi materinstva preprosto »nimam časa«, ampak da je zame v tistem intenzivnem obdobju ključno, da najdem nekaj svojega in tisto zares samo moje: tudi v branju. Upala sem, da bom prav tam našla tudi krasne sogovornike in prijatelje. In tako je tudi bilo. Danes berem neprimerno več, najbolj pa uživam v debatiranju s sobralci, ne glede na stopnjo strinjanja o prebranem, zabava pa me tudi dejstvo, da vedno bolj cenim knjige, po katerih včasih nikakor ne bi posegla, še manj pa jih dokončala (s tem mislim predvsem na antijunake).
Trenutno smo na polovici že četrte sezone bralnega kluba Bralna usedlina, ki je svojo pot začel jeseni 2022. Ker sem si takrat po pol leta vodenja srečanj za mamice želela nečesa podobnega, a hkrati drugačnega, se je ideja za bralni klub porodila na eni kavi v nadvse fotogenični kavarni Hotela Union. Bralni klub sem zasnovala na način, da se lahko vsak posameznik pridruži na daljavo, srečanja v živo pa so zaradi velikega interesa bolj ali manj ostala zasedena že od prve sezone. Na kratko: od oktobra do junija beremo eno knjigo mesečno, žanr je večinoma »družbeni roman«, na zadnji dan branja pa vsi, ki so prijavljeni na klubski novičnik, prejmejo anketni vprašalnik o prebranem. Tega po približno dveh tednih pregledam, naredim kratko analizo ter povzetke in vse skupaj objavim v t. i. »debatni objavi«, ki vključuje največje zanimivosti v glasovanjih ter tudi krajša pisna mnenja članic. V klubu smo večinoma ženske med 30. in 40. letom starosti, na vprašanja o posamezni knjigi pa odgovarja več kot 100 članic. Branju z nami se lahko pridruži kdorkoli kadarkoli, trenutno branje je »crossover« roman Kdo govori o ljubezni? Elaf Ali, ki ga beremo do 11. marca. Vse informacije o klubu lahko najdete na tej povezavi.
Bralni klub sem zasnovala na način, da se lahko vsak posameznik pridruži na daljavo, srečanja v živo pa so zaradi velikega interesa bolj ali manj ostala zasedena že od prve sezone.
Aktualni bralni projekti so še zimski izziv Tri v vrsto (poteka do koledarskega konca zime, 21. marca), ki zahteva sodelovanje bralne dvojice, s čimer sem želela spodbuditi več povezovanja med bralci, lansko jesen pa sem se prvič odločila izpostaviti tudi vse prejemnice priznanja Zlate hruške. Izziv Nabiramo, naberemo časovno sovpada s šolskim letom, priključile pa so se mu tudi mnoge osnovne šole v želji, da bi k branju pritegnili tudi učence iz zadnjih dveh triad. Vse o izzivu lahko preberete tukaj.
Kljub temu pa se mi spletno ustvarjanje o knjižnih vsebinah včasih zdi le kot lepe sanje, iz katerih se bom prej ko slej zbudila. Če bi mali Ani pred 30 leti rekla, da bodo nekoč knjige tako priljubljene in da bom k njim pritegnila številne neznance, si vsekakor ne bi verjela. Bila sem namreč tisti mali knjižni molj, ki pri pouku ve odgovor na vprašanje učiteljice, a kljub temu ne dvigne roke, saj to, da si »piflar«, pač ni kul. Osnovna šola je vsekakor obdobje, ki se ga zelo nerada spominjam, in vem, da bi ga še bistveno težje »preživela«, če ne bi svojih zaupnic in vzornic našla v Ronji (Ronja in razbojniška hči), Hermioni (zbirka Harry Potter), Anne Shirley (Ana z Zelene domačije), če ne bi trepetala za usodo Veronike Wetson (zbirka Baletni copatki), Lare Maj (Veliko srce), Lizzy Allison (Mrzla reka) ter seveda Froda in Sama (Gospodar prstanov). Neizmerno ljubezen do knjig mi je predala mama, njej njena mama, moja babica, in nekaj nepojmljivo lepega je, ko knjiga poveže kar štiri generacije, to je npr. pri nas uspelo zbirki pravljic Ele Peroci in Ančke Gošnik Godec Za lahko noč.
Če bi mali Ani pred 30 leti rekla, da bodo nekoč knjige tako priljubljene in da bom k njim pritegnila številne neznance, si vsekakor ne bi verjela.
Za konec bi vas poskusila še premamiti k branju mojih treh najljubših knjig. Čeprav sem v zadnjih petih letih najbrž prebrala več knjig kot v petnajstih letih poprej, na koncu v top trojico nisem vključila nobene knjižne novosti. Vem, dolgočasno, a kljub številnim knjigam, ki so me osvojile prav zaradi našega bralnega kluba (npr. Osvobojena, Prepovedani zvezek, Strta ženska), sem k temu izzivu pristopila zelo pragmatično: predstavljala sem si, da je mojo domačo knjižno polico zajel požar, knjige na njej pa so EDINE knjižne izdaje na svetu. Katere tri rešim?
J. R. R. Tolkien: Gospodar prstanov (Mladinska knjiga, 2023, prevod Sergej Hvala)
Malce sem zvita, ker s tem pravzaprav rešim tri knjige, a naj si dovolim to malo goljufijo. Gre za trilogijo, ki sem jo prvič brala čisto premajhna (prva triada OŠ), nazadnje pa v novem prevodu Sergeja Hvale. Še vedno me je presunila na en prav poseben način, Tolkienov svet pa vsebuje nekaj tistega brezčasnega, v težjih časih pa pravo svetilko upanja in motivacije, da se za vse dobro borimo dalje in vedno znova, tudi če se zdi brezupno. Če prevode primerjam med sabo, je zadnji vsekakor najbolj berljiv, zato vsem, ki ste s tem kultnim fantazijskim delom že kdaj spopadli, a z branjem odnehali, priporočam ponovni poskus.
Charlotte Brontë: Jane Eyre oziroma v slovenskem prevodu Sirota iz Lowooda (Pomurska založba, 1970, prevod Božena Legiša-Velikonja)
V mesecu, ko je zaradi filmske interpretacije v ospredju delo njene sestre, Emily (Viharni vrh), znova ugotavljam, da je to še vedno ena izmed mojih najljubših literarnih klasik. Pri tem, kdaj sem jo prvič brala, mi pomaga letnica njene TV-ekranizacije v vlogi Ruth Wilson in Tobyja Stephensa (2006), saj sem prav zaradi nekaj utrinkov na domačem televizijskem ekranu želela izvedeti vse in še več. K sreči je knjiga ležala na knjižni polici, mamina. Obožujem knjige z daljšim dogajalnim časom, kjer spremljamo razvoj lika od otroštva do odraslosti, in Jane s svojim pogumom kljub težkemu družinskemu ozadju ostaja ena mojih najljubših knjižnih junakinj. V naslednjem letu bomo praznovali 180 let od njene izdaje (naj ob tej priložnosti omenim, da se neizmerno veselim novega prevoda in izdaje v zbirki Klasična Beletrina), še vedno pa ostaja aktualna in bralce po vsem svetu navdihuje s sporočilom, da cena za ljubezen ne more biti izguba samega sebe. Prav tako me osebno zelo navdušuje »zasuk moči« med glavnima junakoma (nočem izdati kvarnikov), sorodni motiv pa sem našla tudi v še eni angleški klasiki, Sever in jug (Elizabeth Gaskell). Zanimivost: avtorici sta bili tesni prijateljici.
Muriel Barbery: Eleganca ježa (Mladinska knjiga, 2025, prevod Metka Zorec in Varja Balžalorsky Antić)
Ta knjiga me je navdušila že kmalu po prvi izdaji v slovenščini in vsekakor je glavna krivka, da sem od takrat zelo pozorna na francoske avtorje in avtorice, ki me izjemoma razočarajo. Zgodba, ki poveže tri prebivalce meščanskega bloka, hišnico, samomorilno najstnico ter na novo priseljenega, skrivnostnega Japonca, je ena izmed tistih knjig, ki so tako zelo drugačne in na tako zelo poseben način bolj »pokažejo, ne povejo« (show, don’t tell). Zaradi nje se poskušam večkrat spomniti, da nikogar ne moremo zares soditi zgolj po prvem vtisu, da videz skriva marsikaj in da lahko resnično poznamo le samega sebe. Toplo priporočam.
Tako, pa je bralna štafeta prispela do cilja. Za predajo se iskreno zahvaljujem Moniki Manfreda, ustvarjalki profila @vonjpoknjigah, ki je vsekakor ena izmed glavnih, ki so me takrat, ko za knjige »nisem imela časa«, s svojim zgledom navdihovale, mi nastavile ogledalo ter v meni zbudile notranji »gajst«: »Če ona toliko bere, lahko tudi jaz!«
___________________________________________________________________________________
Ano lahko spremljate na spodnjih profilih:
