Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice.
Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico.
Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja.
Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva rastejo kot gobe po dežju. Zelo rada sem brala knjige slovenske pisateljice Nejke Omahen, ki sem jo zelo občudovala, saj je začela pisati zelo mlada.
Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti.
Po končani osnovni šoli je bilo časa za branje leposlovja nekoliko manj, a se je vsake toliko v mojih rokah le znašel kak knjižni biser, na primer Alamut (Vladimir Bartol), Nekropola (Boris Pahor), trilogija Gospodar prstanov (J. R. R. Tolkien) in Zločin in kazen (F. M. Dostojevski). V času pandemije, ko mi je vse kotičke stanovanja uspelo napolniti s sobnimi rastlinami, je na poličkah ostalo nekaj prostora, ki so ga zasedle knjige. Medtem ko se je od moje pretirane ljubezni in skrbi vsake toliko poslovila kaka rastlina, so iz vselej hvaležnih kupčkov knjig začeli rasti vse višji kupi. Vrnila se je nekoliko pozabljena ljubezen do branja. Kmalu sem si začela beležiti vtise o prebranih knjigah, in nekega dne se mi je utrnila ideja, da bi jih delila na svojem Facebook profilu. Spoznanje, da sem sicer prva v (naši) vasi, a zadnja v mestu, me je pravzaprav močno razveselilo. Odkrila sem namreč živahno in nadvse prijetno bralno skupnost na Instagramu ter tudi sama začela objavljati knjižne vsebine in obudila dokaj pozabljeni profil. Tako kot me pri knjigah pritegnejo estetsko dovršene naslovnice, mi pri ustvarjanju knjižnih vsebin ni pomembna le vsebinska, temveč tudi vizualna predstavitev knjig, ki ji posvečam kar nekaj pozornosti. Izjemno ponosna sem na svojo domačo knjižnico, ki sem jo umestila v dnevno sobo in v kateri so knjige razporejene po barvah naslovnic, zato knjižne poličke naredijo prostor še lepši in barvitejši.
Sem redna obiskovalka različnih knjižnih klubov, kjer poleg prijetnega druženja, poglobljenega razmišljanja in izmenjave mnenj o prebranih knjigah dobim tudi obilo motivacije in idej za nadaljnje branje. Rada berem družbenokritične romane, zanimajo me (avto)biografije, zadnje čase vse več berem tudi klasike in se spogledujem s kriminalkami. A pri žanrih se ne omejujem, izbiram knjige, ki pritegnejo mojo pozornost. Knjige niso le objekti, ampak v naših rokah oživijo, nas popeljejo v druge svetove, in če si dovolimo, tudi do naših globin.
Moja tri knjižna priporočila predstavljajo le majhen delček nabora najljubših knjig, a knjižni molji tako ali tako slovimo po neskončno dolgih seznamih.
Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev (Goga, 2025)
Prebivalci večstanovanjske hiše se prebudijo v nov dan, ki prinese šokantno novico. Njihov sostanovalec Srečo Fink je mrtev. Kot vse kaže, ga je nekdo umoril v spanju. Ampak kdo? Primera se loti kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič s svojo ekipo.
Roman sodi med t. i. cosy kriminalke. Izraz opisuje sodobne, nekoliko lahkotnejše kriminalne zgodbe, zato brez skrbi – med branjem se ne boste ozirali čez ramo ali čutili potrebe, da zvečer zaspite ob prižgani luči. Pri zgodbi mi je bilo všeč, da se ekipa z vso resnostjo, zavzetostjo in prepričljivostjo loti primera. Čeprav ne gre za brutalen ali krvav umor in vzdušje ni mračno ali temačno, je zločin zanimiv in skrivnosten, branje pa napeto in vznemirljivo.
Kot namiguje že sam naslov, profesor ni bil priljubljen človek. Na vesti je imel kar nekaj grehov, zato osumljencev ne manjka. Ko med preiskavo iz omar stanovalcev začnejo padati okostnjaki (seveda ne dobesedno), se reševanje umora vse bolj zapleta. Kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič, simpatična, inteligentna in zanesljiva preiskovalka, ki združuje vse lastnosti dobrega vodje, je odločena, da bo zadevi prišla do dna. Konec romana namiguje na nadaljevanje, zato držim pesti, da se bomo lahko kmalu ponovno družili s Katjušo in njeno ekipo.
Bram Stoker: Drakula (Mladinska knjiga, 2025, zbirka Živi klasiki)
Mladi odvetnik Jonathan Harker iz Anglije odpotuje v Transilvanijo h grofu Drakuli, da bi mu pomagal pri nakupu hiše v Londonu. Sprva je mladenič nad grofom in gradom navdušen, a le po nekajdnevnem bivanju začne odkrivati nenavadne in vse bolj grozljive podrobnosti o svojem gostitelju. Prav kmalu spozna, da je postal ujetnik strašljivega dvorca.
Čeprav sem z branjem Drakule stopila iz cone udobja, me je zgodba navdušila. Roman je napisan v obliki pisem, dnevniških zapisov, odlomkov časopisnih člankov in ladijskega dnevnika. Doživetja glavnih protagonistov se prepletajo, dokler se zgodba kot koščki sestavljanke ne združi v celoto. Roman je prežet s temačnostjo in zloveščim, pisatelj napetost ves čas spretno stopnjuje. Bram Stoker je zgodbo gradil okoli zloglasne zgodovinske osebnosti (to ni nihče drug kot vlaški knez Vlad Drakula), kar daje zgodbi kanček zgodovinskosti in misterioznosti. Četudi se mi je ob branju na trenutke ježila koža, je ponatisnjeni roman zame eno lepših presenečenj letošnjega leta.
Douglas Stuart: Shuggie Bain (Mladinska knjiga, 2022)
Zgodba je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila predsednica vlade Margaret Thatcher. V škotskem mestu Glasgow prevladuje visoka stopnja brezposelnosti, njene posledice so porast revščine, alkoholizma, nasilja in prostitucije. V knjigi spremljamo nežnega in rahločutnega fanta z imenom Shuggie.
V središču njegovega sveta je mama Agnes in njen boj z odvisnostjo od alkohola. Shuggie, ki poskuša biti materi v oporo, njen boj z alkoholizmom doživlja kot lastni neuspeh. Težke okoliščine in nespodbudno okolje, v katerem živi družina, mamo še dodatno potiskajo proti dnu. Rahločuten Shuggie postane tarča vrstnikov, ki opažajo, da je drugačen. Njegov govor, hoja, kretnje postanejo razlog za žaljivke otrok iz soseske. Nikogar ni, ki bi ga ščitil, zato je deležen groženj, zlorab in nasilja. Zgodba, napisana v izvrstnem slogu, zelo nazorno prikazuje uničujoče posledice alkoholizma, ki nikoli niso omejene zgolj na odvisnika, ampak v ruševine spreminjajo tudi življenja ljudi okoli njega. Pisatelj, ki se je pri pisanju romana oprl na lastno izkušnjo, je za svoj prvenec prejel prestižno nagrado booker.
Za konec se prav prisrčno zahvaljujem Zarji za predano štafeto. Najino prijateljstvo je vsekakor dokaz, da čaj in knjige zbližujejo ljudi. Knjižno štafeto predajam Mirjani, ki stoji za profilom mirjana_bere. Čeprav živi na drugem koncu Evrope, si na srečanjih knjižnega kluba Knjige s koktajli pogosto mahava skozi ekran. Mirjana mi je vedno na voljo za virtualni klepet, ko me kakšna knjiga še posebej močno vznemiri, za kar sem ji neskončno hvaležna.
___________________________________________________________________________________
Katjo lahko spremljate na spodnjem profilu: