Uau, nadaljujem knjižno štafeto! Hvala, Alenka, za zaupanje, najina ljubezen do klenih ruskih vojakov v vojnih romancah je resnično povezovalna izkušnja. 😉
Svoj knjižni profil Berljivka sem ustvarila daljnega leta 2019. Ker sem na osebnem profilu vsake toliko časa objavila prebrane knjige in ker je bilo takih objav v resnici kar veliko, so me prijatelji spodbudili, naj si ustvarim dodatni profil – takega, kjer bom lahko objavljala samo knjige. Kakšna dobra ideja! Takrat še nisem imela pojma, da na Instagramu že obstaja tako velika in vedno rastoča knjižna skupnost, po domače si pravimo kar knjigogram, in pogumno sem se podala na pot branja in objavljanja. Profil je rasel zelo počasi, nisem se kaj dosti ukvarjala z njim … do pred nekaj leti, ko me je nekaj pičilo in me je popadla strast do ustvarjanja vsebin – od takrat se od objavljanja in branja ne odlepim niti za en dan! Odvisnost? Ne, knjižno-internetni molj! V tem času sem se povezala z marsikatero strastno bralko, saj nas poleg branja povezujejo še druge stvari.
Pri branju si sicer dovolim nihanja, kar pomeni, da ne berem vedno enako pogosto. Kdaj se zgodi tudi, da preberem le knjigo na mesec ali dva … Včasih se preprosto »zgodi življenje«, kdaj preberem kaj tako dobrega, da me ulovi »knjižni maček«, nato mine kar nekaj časa, da odprem novo knjigo, včasih pa preprosto zmanjka motivacije. A kot ve vsak pravi knjigoljubec, strast do branja ostaja. Če ne berem, to še ne pomeni, da ne negujem drugih knjižnih hobijev. Eno je branje, eno je kupovanje in zbiranje knjig, nekaj je dodajanje knjig na (namišljeno) TBR (to be read) polico, nekaj pa je kupčkanje knjig za naslednji letni čas/dopust/knjižne izzive ipd. Če ne v vseh, v vsaj dveh od teh dodatnih hobijev resnično blestim! Moja TBR polička se šibi pod težo knjig, ki jih želim prebrati, kupčkam pa tudi naduspešno. Veliko večino časa si knjige sicer izposojam v knjižnicah (v MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!), nekaj pa jih tudi kupim – a le tiste, ki se me resnično dotaknejo. Tako se denarnica ne izsuši preveč, omare s knjigami pa tudi ne zasedajo polovice stanovanja (le tretjino!).
V MKL bi lahko po meni poimenovali vsaj kako polico, če ne že kar celotnega kraka knjižnice, saj jih pridno zalagam s kovanci za vse zamude!
Branje me sicer v valovih spremlja že od malih nog, ko so mi doma brali pravljice in povesti, knjige so bile del mojega življenja vsak dan. Obkrožena sem bila tudi s knjižnimi policami in omarami, mama je bila res dober zgled, kako je branje lahko popolnoma zadovoljiv hobi. Velikokrat sem tudi slišala, »če ti je dolgčas, pa beri!«, in uh, kako sem se jezila! Podobno kot takrat, ko ti paše sladko in nekdo reče, da imaš v shrambi med ali marmelado. Pač ni isto! Nato pa sem nekje pri dvanajstih letih le zapopadla za ta predlog – in ugotovila, da skoraj nič ni boljšega kot branje in da bom v knjigah našla prostor in čas zase. Tako se je ponovno obudilo, kar sem že od nekdaj imela res rada. Potapljanje v različne svetove, spoznavanje novih likov, odkrivanje vsega novega, soočanje z ljubeznimi, razočaranji, strahom in grozo, smejanje ob prebranem in jokanje, ko je hudo. Vse to in še več sem našla v zgodbah knjig, ki sem jih dobila pod roke. Bralne značke sem opravljala z lahkoto, pri domačem branju pa se je malce zataknilo. Verjetno je ta prisila tudi tista, ki vedno odvzame nekaj »gušta« branju, in še danes me roki za branje večkrat ovirajo kot potiskajo naprej. Predvsem se je ta blokada izkazala za resnično nadlogo na faksu – kar sram me je priznati, kolikokrat sem šla na izpit iz književnosti, ne da bi prebrala knjigo, in kolikokrat se je to seveda videlo od daleč, tako da sem z izpita odletela kot »knof iz hlač«! No, iz vsake take izkušnje sem odšla močnejša, knjig pa, priznam, žal še vedno nisem prebrala (upam, da profesor dr. Niko Jež ne bere te rubrike).
Ko sem bila stara trinajst let, se mi je zdel Dnevnik Jadrana Krta nadvse zabaven, spomnim se, kako sem se na glas smejala ob prebranem in koliko motivacije mi je dalo to za nadaljnje branje. Požirala sem tudi dela Karla Maya; Vinetou, Old Firehand in Old Shatterhand so bili moji prijatelji in vedno se mi je zdelo, da bi znala opaziti, kdo se je plazil mimo v gozdu … So me le naučili veščin zasledovanja in prepoznavanja znakov v naravi! Presunila me je tudi Ana Frank s svojim Dnevnikom, ki je še danes moja najljubša knjiga. Prebrala sem ga mnogokrat, raziskala vse, kar se je o njej, njenem življenju in dnevniku dalo raziskati. Brala sem tudi različice dnevnika, ki so me begale, saj v času pred internetom na vsakem koraku ni bilo tako lahko dostopati do informacij, za kaj v resnici gre, ko berem isti dnevnik, a z različnimi vsebinskimi odseki … In mislim, da se je tukaj tudi rodila moja strast do branja knjig, kjer se lahko potapljam v človeško izkušnjo. Bližje kot druge knjige so mi tiste, ki se dotikajo človeškega trpljenja, ki opisujejo težke okoliščine, ki se velikokrat osredotočajo na travmatične dogodke – a me ne zanima toliko tisto težko samo po sebi. Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše. V takem branju iščem predvsem uteho, drugačen pogled na stvari, stik z resničnostjo, ki ni enaka moji. Knjige z globino me navdušujejo in predvsem zanimajo.
Zanima me predvsem notranji del v človeku, ki se dvigne, ki se sooči, se preobrazi in na koncu zmaga. Zanima me predvsem človek v svojem soočanju s hudim in vedno znova me presenetita globina in zmožnost človeške duše.
Kar pa ne pomeni, da ne posežem rada tudi po drugih žanrih. Ljubezenske zgodbe, kjer ljubezen tli počasi, a vztrajno, romance s pridihom vojne, ja, Šura, tebe gledam (tisti, ki me spremljajo že dlje časa, bodo vedeli, o kom govorim!), rada berem kriminalke in psihološke trilerje, zadnje čase pomakam prste tudi v fantazijo in moram reči, da mi je všeč. Ni ga žanra, ki ga ne bi poskusila vsaj enkrat, ne maram pa zapletov, kjer se liki med seboj ne pogovarjajo in si vse interpretirajo po svoje. Prav tako imam odpor do literature, ki brani toksične moške, to me kar pogreje! Lahko bi rekli, da sem navdušena nad močnimi ženskimi liki in v svojih mnenjih o prebranih knjigah rada izpostavim odnosne dinamike, ki so neprimerne/nasilne/nevarne. Literatura je idealna priložnost, da se normalizira zdravo in obravnava tisto, kar ni v redu, in tega načela se na svojem profilu držim tudi pri pisanju o prebranem.
V zadnjih letih sem prebrala veliko dobrih knjig in marsikatera med njimi bi si zaslužila mesto med priporočili, a če moram izbrati samo tri, naj vam predstavim knjige, ki so v meni za dolgo pustile sled.
Ana Schnabl: September (Beletrina, 2024)
O knjigi sem na svojem profilu napisala, da bi morala »biti obvezno branje za vse ljudi, ki bi radi dobili malce več vpogleda v dinamiko nasilja v družini«.
V romanu spoznamo Evelin, malo punčko, ki je priča nasilju očeta nad mamo. Z velikimi očmi požira dinamiko med njima, v njeno telo se vpisuje napetost. Nato spoznamo najstnico Evelin, ki se bori s to isto napetostjo, a na njej najbolj enostaven način – z nasiljem nad svojim telesom. V zadnjem poglavju spoznamo odraslo Evelin, ki si prizna, v čem je odraščala, in se na novo uči odnosa do drugih, sebe in svojega telesa.
Ana je čudovito ujela razdrobljenost doživljanja, osmišljanje nesmiselnega skozi slog pisanja in jezik, ki ga je uporabila. Naši spomini iz otroštva so velikokrat težko ulovljivi, z izkušnjo nasilja pa še toliko bolj razdrobljeni, kar nam roman zelo nazorno pokaže. Prav tako je očitno, da se slog skozi tri poglavja razlikuje. Bolj je Evelin odrasla in zaceljena, bolj je njeno izražanje koherentno, laže prebavljivo. Posebnost romana je tudi slog pisanja, kjer se pisateljica poigrava z različnimi pristopi.
Knjiga o travmi in osvobajanju od nje, o tem, da nasilje ni vse, kar ostane, in da je na drugi strani preteklosti tudi lepša prihodnost.
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo (Litera, 2022)
O tej relativno kratki knjigi sem zapisala, da »me je zlomila na najboljši možni način« (kar je v mojem svetu najvišji možni kompliment o prebranem!). Ob zapisanem sem se soočala z veliko čustvi, ki so prišla na površje, ujele so me tudi solze. Knjiga, ki je ne moreš prebrati na mah, ker v svojih besedah skriva toliko globine in modrosti, da potrebuješ čas, da jih predelaš.
V pripovedi spoznamo Lano, ki je preživela vojno v Sarajevu. Lana je bila takrat najstnica, s svojim življenjem, krogom prijateljev in hobiji. Imela je razvit karakter, izrisane želje in načrte, v katere vojna globoko zareže in na njenem telesu pusti trajne posledice, s katerimi se sooča tudi v odraslosti. Sočasno spoznamo tudi Lano v njenih štiridesetih letih. Že nekaj let živi in dela v Mariboru, njeno življenje in doživljanje pa se skrivata za kopreno sramu in travme osebe, ki je preživela vojno in postala tisti, ki je prišel od »tam«.
Knjiga sicer ponudi veliko več kot »le« zgodbo o vojni in preživetju. Dotakne se tem begunstva, smrti, travme, PTSM, nasilja v družini, položaja tujcev, doživljanja žensk, zdravja, ljubezni in prijateljstev. Knjigo močno priporočam!
Angela Nanetti: Moj dedek je bil češnjevo drevo (Mladinska knjiga, 2024)
Gre za mladinski roman, ki zelo lepo poboža tudi odraslo dušo. Nečesa tako lepega že dolgo nisem prebrala in si želim, da bi več odraslih poseglo po tem romanu.
Zgodbo pripoveduje Toni, danes odrasel moški, ki se spominja svojega otroštva. Skupaj z njim se sprehodimo skozi zgodnja leta njegovega življenja, kjer spoznamo dve babici, dva dedka, mamo in očeta, češnjevo drevo z imenom Felix in gosko Filomeno, družinsko ljubljenko. Zgodba nas ponese skozi dogodke, s katerimi se sreča velika večina otrok – ljubezen do starih staršev, brezskrbnost otroških dni, počitnice in uživanje v trenutkih, ki so pred nami, spomini na dišečo babičino kuhinjo, na prepire med staršema, soočanje s smrtjo in poslavljanjem, ljubeznijo do živih bitij, takšnih in drugačnih … Knjiga tankočutno oriše tisto, kar otroštvo dela lepo – ali vsaj tisto, zaradi česar se ga spominjamo z nostalgijo.
V duhu lepih in globokih zgodb štafetno palico predajam Katji Šmuc, saj se mi zdi, da se nama okus za knjige velikokrat prekriva in vedno rada preberem njene uvide o knjigah, ki jih deli. Pa še podoben okus za čaj imava, kar je nadvse pomembna vez med knjigoljubci.
___________________________________________________________________________________
Zarjo lahko spremljate na spodnjem profilu: