Prepovedana ljubezen, položena na burno zgodovino 11. stoletja, in pa seveda odlična romaneskna izvedba sta tista zmagovalna kombinacija, ki naredi roman Tujka izjemno literarno delo. V slovenskem prevodu Staše Pavlović je knjiga pri založbi Beletrina izšla pred nekaj meseci, ob obisku Slovenskega knjižnega sejma pa smo imeli priložnost srečati avtorja romana, flamskega pisatelja Stefana Hertmansa. Z njim smo se srečali takoj po njegovem prihodu v Ljubljano in vesel nam je povedal, da so mu ravnokar sporočili, da je Sunday Times Tujko izbral med deset najboljših prevedenih romanov letošnjega leta.
Izhodišče romana je rokopis iz 11. stoletja, ki je bil najden v Kairu. Staro besedilo pripoveduje o dekletu iz pomembne krščanske družine, ki je pobegnilo s sinom najvišjega rabina v Franciji. Iz drobcev zgodovinskih dejstev je nato Hertmansu uspelo naplesti zgodbo o spektakularnem pobegu dveh mladih ljudi skozi srednjeveško Francijo, njunem življenju v zakotni provansalski vasi ter križarskih vojnah, ki zapečatijo njuno usodo. Zgodba pa ne govori le o Romeu in Juliji iz 11. stoletja, temveč tudi o političnih in vojaških pretresih tistega časa, ki na nek način še vedno odmevajo tudi v današnjem času.
Prebrala sem, da se je vse skupaj začelo z zgodbo o skritem judovskem zakladu v vasi v Provansi, kjer imate hišo.
Z ženo sva hišo v Monieuxu kupila leta 1994. Gre za kmečko stavbo v zelo stari vasi na precej spektakularni lokaciji, za njo se namreč dvigujejo pečine okoli 1000 metrov visoko, na vrhu hriba pa sta stolp iz 9. stoletja in stara kapela v ruševinah. Od domačinov sva slišala zgodbo o zakladu, ki naj bi bil skrit nekje v skalah, in o judovskem pokopališču, ki naj bi nekje bilo, a nihče ni vedel, kje. Potem mi je sosed, ki je Nemec, povedal, da ima članek o vasi v angleščini, ki ga ne more prebrati, saj ne razume angleško. Dal mi ga je, da bi ga prebral, a ga nisem, saj sem ravno pisal roman Vojna in terpentin in nisem imel časa. Prebral sem ga šele kaki dve leti kasneje. Govori o rokopisu, ki je bil najden v Kairu. V tem rokopisu rabin iz Monieuxa govori o dekletu iz pomembne normanske družine, ki se je zaljubilo v sina glavnega rabina v Franciji in zbežalo z njim od doma. Zatočišče sta našla v Monieuxu, kjer sta srečno živela in imela tri otroke. Toda njen mož je umrl v sinagogi, otroka pa sta bila ugrabljena. Rabin v rokopisu v imenu judovske skupnosti Monieuxa prosi druge judovske skupnosti, naj pomagajo temu dekletu. Piše tudi, da je njen oče besen, ker je hči zbežala z Judom in konvertirala. Avtor rokopisa pa ne izda, kdo je bilo dekle. Dve leti sem raziskoval to vprašanje. Prišel sem do ugotovitve, da je bilo morda iz Rouena. Rokopis nas pušča s celim kupom vprašanj.
Dokument si lahko ogledate tudi na internetu, nosi oznako T-S. 16.100. Ime vasi je tam, kjer je luknja. Veliko mi je pri njegovi interpretaciji pomagal Norman Golb, ki je rokopis prevedel iz hebrejščine. Obstaja pa tudi drugi rokopis, ki po mojem mnenju govori o isti ženski, ki ji grozi sežig na grmadi v severni Španiji.
Je bilo težko vživeti se v misli, čustva, reakcije dekleta, ki je živelo pred skoraj tisočletjem?
Zelo težko. Če o zgodbi razmišljaš vsak dan tri leta, se ti v glavi porodi tisoč vprašanj. Eno od njih je bilo – kako je dekle naslavljalo svojega boga. Naenkrat je bil to jahve, gre za besedo, ki jo Judi sploh ne izgovarjajo. Pa recimo – kako se je pogovarjala s svojim možem, saj je govorila severno francoščino, langue d’oil, on pa južno, langue d’oc? Se je naučila hebrejsko? Je on znal arabsko? Morda je govorila celo dansko, kar bi se lahko naučila od očeta. In tako naprej, brez konca.
Postavlja se tudi vprašanje, kako sta se sploh spoznala.
Obstaja tisoč možnosti, tega nikoli ne bomo vedeli, zato sem stvar prepustil domišljiji. Predstavljajte si fresko na zidu, od katere se vidijo samo del glave, del noge, del trupa. Ostalo morate narisati sami. To sem naredil sam. Seveda ne vem, ali so se stvari res odvijale tako. Gre za igro možnosti.
Recimo prizor, v katerem se prvič ljubita. Zdelo se mi je denimo, da spolni odnos v 11. stoletju ni potekal tako, da bi bila ženska na vrhu. Čeprav v resnici ne vem, kako je potekal. Določil sem, da sta se prvič ljubila na lokaciji, kjer je svojo mladost preživel Marcel Proust, čeprav v resnici ne vem, ali sta se res tam ljubila. Ne podajam gotovosti, temveč samo eno od možnosti te zgodbe.
V romanu veliko več pozornosti namenjate Hamoutal kot pa njenemu možu Davidu. Očitno se vam zdi bolj zanimiva.
Moje mnenje je, da so ženske močnejši spol. Moški so histeriki, zanetijo vojne, ženske pa plačajo ceno za vojne, za napake in sovraštvo, ki so ga povzročili moški. Sicer pa – kako ne bi bil fasciniran nad močjo ženske, ki je bila pripravljena postaviti svoje privilegirano življenje na kocko zaradi ljubezni do judovskega fanta in zbežati z njim po precej divji pokrajini, polni nevarnosti, v neznano. Nora zgodba.
Odpravili pa ste se tudi po poti, ki jo je Vigdis Adelais oziroma kasneje Hamoutal opravila s svojim izbrancem. Zakaj?
Res je. Bolj kot sem postajal prepričan, da je bila doma iz Rouena, bolj me je mikalo, da bi se odpeljal tja. In nekega popoldneva sem se res, saj živim v Bruslju, samo tri ure vožnje stran od tega mesta. V Rouen sem prispel ob mraku, parkiral sem in prva stvar, ki sem jo videl, je bila judovska ulica. Poklical sem ženo in ji sporočil, da tega dne ne pridem domov, da odhajam po poti, ki jo je pred tisoč leti opravila deklica. Hotel sem ugotoviti, kako je zbežala, skozi katera vrata je šla, kje sta hodila, kakšna je bila njuna krinka … Bila je svetlolaso nordijsko dekle, ob njej je bil judovski fant, bila sta sumljiva na prvi pogled. Potoval sem s hitrostjo 30 kilometrov na uro in razmišljal o njuni poti.
To je zgodba izpred 1000 let in po svoje tudi zgodba današnjega časa, kaj pravite?
Do papeža Urbana II. in prve križarske vojne so Judje živeli v relativnem miru s kristjani. Plačevali so davek, da so lahko imeli svoje obrede v sinagogah. Lahko rečemo, da so kristjani Jude finančno izkoriščali. Zaradi ekonomskih interesov so jih pustili pri miru. Šele papeževe pridige so podžgale sovraštvo do Judov.
Zato je moj roman tudi zgodba o tem, kako se je s križarskimi vojnami začel čez Evropo širiti antisemitizem. Križarji pa so vso Evropo vrgli iz tira. Povsod, kamor so prišli, so ropali, ubijali, posiljevali, sejali tragedijo. Ljudje so jih sovražili. Sploh niso bili prijazni križarji, kot so nas učili v šoli. Amin Maalouf je napisal knjigo Križarji, kot so jih videli Arabci. Govori o grozotah, ki so jih povzročili krščanski križarji. Krščanski džihadisti so zapečatili tudi usodo Hamoutal, ubili so njenega moža in bi tudi njo, saj je bila konvertitka. Zatočišče je našla v Kairu, kjer so bili muslimani v 11. stoletju zelo tolerantni. Ona je morala zbežati iz Evrope v Afriko, da bi preživela, danes pa begunci prihajajo iz Afrike v Evropo.
Vas je pisanje tega romana pripeljalo do kakšne presenetljive ugotovitve?
Med pisanjem tega romana sem ugotovil, da ljudje v tistem času niso bili tako primitivni, kot na splošno mislimo. Ladje so na obeh straneh Mediterana prihajale na cilj točno po urniku, verjetno bolj točno kot danes letijo nizkocenovna letala.
Vedno so nam tudi pripovedovali, da je bila Evropa prej »čista«. To seveda ni res. Ugotovil sem, da je bila Evropa že pred tisoč leti zelo multikulturna. Dekle je bilo potomka Vikingov, ki so živeli v Franciji. Zaljubila se je v sefardskega juda. Zelo pisana kombinacija.
Je bilo to knjigo težko zaključiti?
Zelo težko, saj sem vsak mesec odkril kaj novega, kar bi lahko dodal zgodbi. Pri tej knjigi se ne obnašam kot pisatelj – bog, ki ve vse. Pošteno priznam, da marsičesa ne vem. Zato knjiga tudi zame ostaja odprta rana. Zgodbe ne morem zaključiti. Marsikdo mi je rekel, da romana ne more pozabiti. To pa je zato, ker ni dobili odgovorov na vprašanja. Tudi mene še naprej vznemirjajo in preganjajo številna odprta vprašanja.
V koliko jezikov je bil roman preveden in kako se prodaja?
Do sedaj v osem jezikov. V Belgiji so knjigo prodali v nakladi več kot sto tisoč izvodov, v Franciji petindvajset tisoč izvodov, za Nemčijo ne vem, v Veliki Britaniji bo kmalu izšla broširana izdaja. Kmalu bo izšla ameriška izdaja, ki se je veselim, saj v ZDA živi velika judovska skupnost.
Kako pa jo oni sprejemajo?
Nekoliko presenečeno, zdi se jim nenavadno, da se nekdo, ki ni Jud, zanima za judovsko zgodbo. Zgodbo različno sprejemajo aškenazi Judje in sefardski Judje. Sefardske Jude zgodba bolj zanima, saj se dogaja na jugu Evrope, od koder prihajajo tudi sami.
Se je s to knjigo kaj spremenilo vaše razumevanje judovske kulture?
Že prej sem bil fasciniran nad njo, med raziskovanjem in pisanjem pa sem postal še bolj fasciniran. Jezik je za Jude svet, verjamejo denimo, da je nekdo živ, dokler drugi izgovarjajo njegovo ime. Ko izgovarjajo imena, obdržijo te ljudi pri življenju. Temu pravijo kadish. Ugotovil sem, da je moja knjiga kadish za žensko, ki je ostala brez imena.
S Slovenijo gojite tesne odnose. Kolikič ste že tukaj?
Petič. Prvič sem bil tu leta 1992, ker sem hotel videti mesto Laibachov in Slavoja Žižka. Pripadal sem namreč krogu progresivnih intelektualcev, brali smo Žižka, bili njegovi fanatični privrženci. Leta 1993 smo ga povabili v Gent, kjer je nastopal s svojimi lacanovskimi tezami. Ljubljana se je v času od mojega prvega obiska do danes korenito spremenila – od postkomunističnega mesta, ki ni ponujalo veliko, do današnjega cvetočega mesta. Še posebej lepo obisk Slovenije je bil, ko me je sem povabil Aleš Šteger. Imel sem si priložnost ogledati večji del države in moram reči, da je zares lepa. Srečen sem, da sem ponovno tukaj.
Roman Tujka lahko kupite na tej povezavi.