Obsežna knjiga Slovenski razkoli in slovenska sprava prinaša nekaj starejših besedil Spomenke in Tineta Hribarja, večina pa je novih. Slednja se nanašajo na aktualne politične in družbene razmere, analizirane v prizmi (ne)zmožnosti slovenske sprave in s fokusom na izjavo Slovenska sprava, ki jo je februarja 2021 sprejela Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU). Omenjena izjava, katere soavtor je Tine Hribar, je utemeljena na misli, da je treba v slovenski družbi (in politiki) doseči soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temelji narodna skupnost Slovencev, a tudi soglasje o dogodkih iz (polpretekle) zgodovine, ki razdvajajo slovensko družbo. Ta misel zaznamuje večdesetletna prizadevanja zakoncev Hribar za slovensko spravo, ki jih v knjigi podkrepljujeta z navedbo oxfordskega sociologa Ralfa Dahrendorfa: »Srečni narodi so si neenotni glede prihodnosti, glede preteklosti pa so si v temelju enotni: pri nesrečnih narodih je ravno obratno.«
Sprava, za kakršno se zavzemata zakonca Hribar, se seveda najprej nanaša na dogodke, ki so sledili 2. svetovni vojni: množičen poboj sodelavcev okupatorja, ki so ga zaukazale nove jugoslovanske oblasti. Spomenka Hribar je v eseju Krivda in greh, napisanem leta 1983, a objavljenem štiri leta kasneje, med prvimi utemeljevala potrebo po razčiščevanju vseh okoliščin, ki so pripeljale do tega zločina. Zlasti pa je s sklicevanjem na pravrednoto, svetost življenja, poudarjala pravico do pokopa vseh žrtev vojne. Ta prelomni esej je kot izhodiščni ponatisnjen v njuni novi knjigi. Avtorja torej spravo utemeljujeta najprej v etični razsežnosti, torej na spravi med ljudmi kot ljudmi. »Eno je človek kot oseba, drugo pa je ta isti človek s svojimi takšnimi ali drugačnimi vlogami. Zato ideološka sprava med partizanstvom in domobranstvom ni mogoča; mogoča je le etična sprava na medčloveški ravni, med ljudmi kot ljudmi,« zapišeta. Sprava se po njunem danes ne nanaša na tiste, ki so bili neposredno krivi za medvojne in povojne žrtve, saj med živimi ni nikogar več. »Vsi, ki smo živi, pa smo odgovorni za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih; ne glede na to, ali so ti dogodki še živi ali pa so le zgodovina,« zapišeta. Avtorja pripisujeta krivdo za razkol ideologom radikalne linije slovenske RKC naprej škofu Antonu Mahniču, ki je v 19. stoletju grmel proti vsem poskusom zbliževanja katoliške in liberalne misli, enakovredno pa tudi ideologom komunistične revolucije. S tem poudarki, izpostavljanjem skrajnih tendenc, v eseju Zamolčana zgodovina in sočutje določita fokus knjige in hkrati intonirata svoje analize razkola in (ne)zmožnosti slovenske sprave.
Slovenski narod zanju ni le empirično ljudstvo s skupnim jezikom, temveč ga esencializirata kot duhovno kategorijo. Tako pojmovanega ga razumeta kot »kraj« spopada in kot žrtev obeh ekskluzivističnih ideologij. V razdelku Slovenski razkoli izpostavljajta, da so medvojni in povojni dogodki sicer tretji razkol v narodu. Izvorni, najgloblji se nanaša na proces pokristjanjevanja »Slovencev« v 8. stoletju. Ta prispevek je sam po sebi zanimivo branje. Tine Hribar analizo procesa pokristjanjevanja, v ospredju katerega je bila t. i. »irska metoda«, podkrepi s številnimi zgodovinskimi viri, hkrati pa njegovo učinkovanje v časovnem sosledju ponazori z analizo »Krsta pri Savici« Franceta Prešerna in Dominika Smoleta. Pri tem je pozoren tudi na pretekle in današnje podobe »valjhunstva« in »valjhunov«, ki jih razume kot razdiralno »metodo apologetstva, ki vselej vse zlo vidi le pri nasprotnikih, pri svojih pa ga želi čim bolj zmanjšati, najpogosteje kar zatajiti«. Drugi razkol, reformacijo in protireformacijo, Hribar predstavi kot nadaljevanje prvega. V ospredje postavi misel Ivana Cankarja, ki v Hlapcih v usta Jerneju položi naslednje besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«
Tretji razkol zadeva »ločevanje duhov«, ki ga je sprožil klerokatolicizem škofa Mahniča. Spomenka Hribar v tem delu izostri svoje videnje vloge RKC v sejanju razdora skozi daljše časovno obdobje, kar je tudi tematika naslednjih dveh prispevkov. V njima avtorja orišeta razmere v predvojni in medvojni katoliški intelektualni srenji, ki so po letu 1935 naplavile na površje njene najbolj ekskluzivistične tendence – klerofašizem. V fokusu njune obširne analize je katoliški tisk in organizaciji Katoliška akcija in Straža, posebej pozorno razčlenjujeta vlogo prof. Lamberta Erlicha, prof. Ernesta Tomca, dr. Aleša Ušeničnika in škofa Alojzija Rožmana v oblikovanju »radikalnega protikomunizma«. Krivdo za stopnjevanje napetosti pripišeta tudi vodstvu KPS, ki je leta 1942 zaukazalo likvidacijo Erlicha.
Jasno je, da je v ozadju njunega prizadevanja za narodno spravo misel o »deljeni krivdi za razkol in soodgovornost za spravo«. V tej perspektivi podrobno analizirata družbeno in politično dogajanje v posttranzicijskem obdobju in s fokusom na akterjih, ki z zagovarjanjem svoje »resnice« zavirajo procese sprave. Izpostavljata oblike praznega »spravaštva« in »slogaštva«, z novimi uvidenji predstavita zaplete pri izvedbi spravne slovesnosti v Rogu leta 1990 in razloge za njen (ne)uspeh v procesu miritve duhov. Kot skrajnosti obeh polov v poosamosvojitvenem obdobju izpostavljata »klerofašizem« in »neoboljševizem«. Prvega prepoznavata v izjavah najbolj trdih klerikov in predstavnikov Nove slovenske zaveze, drugega v izjavah Zveze borcev NOB in v delovanju »marksomanov«, kakor imenujeta nekatere vodilne intelektualce, naklonjene politični levici, ki naj bi si še vedno prizadevali za nadaljevanje revolucije. Vsem njim pripisujeta krivdo in odgovornost za neudejanjanje sprave v obliki, kakršno zagovarjata.
A vendar težave v razumevanje sprave izraža tudi Spravna izjava SAZU. Slednjo utemeljuje pogled na polpreteklo zgodovino, ki je po mnenju njenih avtorjev nesporen. Kaj je torej nespornega? »V etičnem smislu (zato) o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena«. Vidno je, da je ta pogled utemeljen na filozofski »ideji sprave«, ki jo pogojuje ločitev ne le revolucionarnega nasilja, temveč tudi socialne revolucije od narodnoosvobodilnega boja. Ta operacija je sicer nujna za izostritev razmerij med »razdvojenima duhovoma« v smislu »enakovredne krivde za razkol«, vendar vodi k določenim redukcijam, ki so v nekaterih primerih botrovale k zavrnitvi izjave. Zato je treba izpostaviti, da bo pozoren bralec knjige v odnosu do revolucije zaznal nekoliko drugačne poudarke, kajti Hribarjeva zapišeta: »… Nesporno je, da je bila komunistična revolucija, kolikor je pomenila polastitev narodnoosvobodilnega boja in s tem partizanstva, neupravičena …« Iz knjige veje odpor proti vsakršnemu nasilju, vendar pa je iz zapisov Spomenke Hribar vidna njena naklonjenost nekaterim pridobitvam porevolucionarnega obdobja. (Raz)dvojna izostritev, na kateri temelji spravna izjava ne zajame socialnih in gmotnih razmer predvojnega obdobja, ki so očitno bile ustrezno okolje za udejanjanje revolucije.
Kakorkoli. Tudi iz njune knjige je jasno, da je pomembno, kdo in v čigavem imenu govori o spravi. Čeprav je po drugi svetovni vojni, če parafraziram zgodovinarja Keitha Lowa, celotna stara celina podivjala v maščevalnem besnenju nad sodelavci okupatorja, je namreč problem sprave danes izpostavljen zlasti v vzhodno- in srednjeevropskih državah z izkušnjo socialističnega/komunističnega sistema, intenzivneje le še v Španiji. Očitno je tudi, da so si v osnovi plemenit diskurz sprave prisvojile sile, naklonjene politični desnici, ki zagovarjajo svoje videnje polpretekle zgodovine. Ti procesi so le še poglobili razdor v družbah in dali veter v jadra ultrakonservativnim silam. Ne nazadnje Aleida Assmann, avtorica vplivnega koncepta kulture spominjanja, v svojih novejših delih z izjavo »preveč zgodovine, premalo prihodnosti« poudarja, da ti procesi netijo »kulturne boje«.
Ključno vprašanje je, ali ima Dahrendorf prav z mislijo, da so si srečni narodi neenotni glede prihodnosti, glede preteklosti pa so si v temelju enotni, pri nesrečnih pa naj bi bilo ravno obratno. Ali torej drži, da je sprava potrebna za zamišljanje skupne razvojne vizije? Če je današnja politična in družbena polarizacija utemeljena predvsem na razkolih, o katerih pišeta zakonca Hribar, to vsekakor drži. Če pa je v ozadju današnje polarizacije ne(zmožnost) oblikovanja ustreznih odgovorov na sodobne globalne izzive, to terja premik k novemu, skupnemu razmisleku o adekvatnih odzivih nanje. Teh ni mogoče nasloviti z esencializacijo slovenstva, temveč z njegovo premestitvijo v diskurz politične skupnosti – nacije. In z zavedanjem, da lahko zdajšnjo polarizacijo nadomesti le avtentična politizacija, katere predpogoj je rehabilitacija javne sfere in pogled usmerjen v prihodnost.
Slednje pa seveda ne zadeva Antigonine pravice do pokopa brata, ki sta ji jo priborila s svojimi prizadevanji tudi zakonca Hribar. Ta pravica ostaja pogoj za oblikovanje družbe, v kateri lahko tako Antigona kot Kreon zapustita prizorišče, v ospredje pa stopijo ljudje, ki znajo – kot je v dramski interpretaciji Antigone zapisal Slavoj Žižek – prisluhniti »mrmranju življenja«.
Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava; Ciceron, 2021.
