Vnema po ponovnih izdajah klasikov svetovne literature pri nas ne pojenja. Na prelomu stoletja je pri Mladinski knjigi izhajala zbirka Veliki večni romani, pod okriljem časopisne hiše Delo je leta 2004 zaživela zbirka Vrhunci stoletja, pred šestimi leti je pri Beletrini vzniknila zbirka Klasična Beletrina, nedavno pa je v okviru obeleževanja 80-letnice delovanja založbe Mladinska knjiga stopil pred bralce prvi letnik nove zbirke Živi klasiki, ki prinaša izbor »večnih« del starejših in sodobnih avtorjev.
Kot je na predstavitvi povedal urednik Andrej Ilc, je zbirko spodbudil trend kupovanja knjig v angleškem jeziku, ki so ga zaznali pri mladih bralcih. Glavni elementi nove zbirke so premišljen izbor del, cenovna dostopnost mehke vezave in privlačno oblikovane naslovnice slovenskih ilustratorjev ter oblikovalcev, kar naj bi prepričalo nove generacije bralcev, da sežejo po kakovostnih in osveženih prevodih.
Ob sočasnem izhajanju dveh zbirk klasičnih literarnih del obstaja nevarnost podvajanja. Šesti letnik Klasične Beletrine, ki bo predvidoma izšel novembra letos, med drugim prinaša Groteske in arabeske Edgarja Allana Poeja, ki po napovedi založbe vključuje nekatere avtorjeve najbolj znane zgodbe, kot sta Konec Usherjeve hiše in Maska rdeče smrti. Knjige prvega letnika Živih klasikov prinašajo tudi seznam del, ki so v pripravi in bodo, predvidevam, izšle v naslednjem letu ali dveh, med katerimi je tudi Poejevo delo Propad hiše Usher in druge zgodbe. Tovrstna opažanja pozornih bralcev, še bolj pa literarnih kritikov, ki zaradi lastnega izbora možnih del za recenzijo intenzivneje spremljamo aktualne in načrtovane knjižne izdaje, kličejo po smiselni uskladitvi programov slovenskih založb.
Drugi pomislek, ki ga imam ob prebiranju Živih klasikov, je manko spremnih besedil, ki bi izbrano delo umestile tako v svoj kakor v današnji čas. Slednje bi ob navedenih atributih zbirki dodalo novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširilo pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo. Zdi se, da se romani Sto let samote Garcíe Márqueza, Prevzetnost in pristranost Jane Austen, Wildova Slika Doriana Graya, Camusov Tujec, Stokerjeva Drakula in Huxlejev Krasni novi svet ustrezni umestitvi ne bi smeli izogniti. Namesto tega vsako od navedenih del uvaja misel o »brezčasnih mojstrovinah, ki jih rod za rodom prebira s skrivnostno privrženostjo in ki nikoli ne nehajo govoriti, kar imajo povedati. Njihovi avtorji nam pomagajo razumeti, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Njihovo sporočilo vseskozi ostaja živo, saj jih prebiramo znova in znova in vsakič v njih odkrijemo kaj novega.«
Morda je širši kontekst izbranih literarnih glasov prepuščen literarnim kritikom, ki bomo dela obravnavali v obliki krajših ali daljših recenzij in esejev.
Spremne besede bi zbirki dodale novo vrednost in še posebej mladim bralcem razširile pogled na posamezno delo oziroma obdobje, v katerem je nastalo.
V tem smislu je govoriti o kultni klasiki, enem najpomembnejših, najvplivnejših in najbolj prevajanih literarnih del 20. stoletja ter ob Asturiasovih Koruzarjih paradigmatskem primeru magičnega realizma, romanu Sto let samote (Cien años de soledad) kolumbijskega nobelovca, pisatelja, esejista, novinarja Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) nemogoče brez pogleda na literarno smer, ki jo je roman kanoniziral. Izšel 30. maja 1967 pri založbi Sudamericana v Buenos Airesu je imel velik vpliv ne le na književnost Latinske Amerike, temveč povsod po svetu, kamor se je naglo širil magični realizem in z njim poskusi pisanja v tej smeri. V skupni nakladi 30 milijonov izvodov in prevodov v več kot 35 jezikov je v Sloveniji prvič izšel pri Mladinski knjigi leta 1971 v prevodu Alenke Bole Vrabec. Odtlej je bil večkrat ponatisnjen, nazadnje leta 2018 pri isti založbi v trdi vezavi zbirke Roman, v prevajalkinem osveženem prevodu, z obširno spremno besedo Mateja Bogataja ter z naslovno ilustracijo Sanje Janša. Živi klasiki prinašajo isti prevod z isto naslovnico, mehko vezavo, ne pa tudi spremne besede.
Razmišljati o družbenih in zgodovinskih premikih, ki so botrovali vzniku magičnega realizma kot literarne smeri, načina oziroma obdobja – med raziskovalci magičnega realizma obstajajo namreč tri možna pojmovanja njegovega statusa –, pomeni razmišljati o času burnih zgodovinskih, političnih in socialnih dogajanjih v zgodovini Latinske Amerike. Gre predvsem za čas prvih dveh desetletij 20. stoletja; državljanske vojne in mehiške revolucije med letoma 1910 in 1917 ter boj slednje za reforme zoper veleposestnike, katoliško cerkev in severnoameriške naftne družbe.
Ob osvobajanju izpod evropskega kolonialnega jarma so se ljudje pričeli zavedati lastnih predkolumbovskih korenin, kar je pomenilo vračanje k mitskemu svetu arhaičnih verovanj in folklore avtohtonih prebivalcev Južne Amerike. Ta zavest se je najprej kazala kot nova idejna podstat, t. i. kulturni nacionalizem, ki je temeljil na prepričanju, da so Latinoameričani »nov« narod, oblikovan iz evropskih, indijanskih in afriških kultur. Narod, ki poudarja zgodovinsko, idejno, kulturno in jezikovno enotnost ter enkratnost celine, hkrati pa je nekakšna predstopnja tistih značilnosti v glasbi in literaturi, ki jih je Alejo Carpentier poimenoval čudežna ameriška realnost (lo real maravilloso americano). Literatura je postala sredstvo nacionalne integracije in je razvila družbeno angažiran regionalni roman, ki je ponekod prešel v socialni roman kot posebno različico realizma z močnimi socialnimi in lirskimi primesmi. Domena tovrstnih avtorjev je bila opustiti tuje vzor(c)e in dopustiti stvarem, da se izrazijo same v ustrezni obliki. Na območjih z višjim odstotkom indijanskega prebivalstva se je razvil indigenistični roman, kot opozicija regionalnemu romanu pa urbani roman.
Našteti literarni pojavi so pripravljali pogoje za vznik t. i. nove latinske proze in z njo pojma magični realizem, ki je bil sprva zaradi pomanjkanja ustrezne definicije in strokovnega pojmovnega aparata nekoliko problematičen. Najpomembnejši glasniki razvijajoče se nove smeri so poleg Garcíe Márqueza in Miguela Angela Asturiasa še Carlos Fuentes, Mario Vargas Llosa, Manuel Puig, Jorge Luís Borges, Silvana Ocampo, Adolfo Bioy Casares, Alejo Carpentier, Julio Cortázar, Ernesto Sabato, Juan Rulfo …
Sto let samote je veličastna saga sedmih generacij fiktivne družine Buendía, ki se razteza skozi turbulentno obdobje latinskoameriške zgodovine od leta 1820 do 1920. Zaznamovana z incestuoznim grehom in prototip kozmogonije je postavljena v fiktivno mestece Macondo. Obe imeni je García Márquez dobil, ko je z materjo obiskal hišo starih staršev po materini strani v rojstni vasici Aracataca, kjer je Gabito preživljal otroštvo ter z občutji osamljenosti in zapuščenosti poslušal nenavadne, skrivnostne in grozljive zgodbe, ki jih je njegova babica pripovedovala, kakor da so se res zgodile. Macondo se kot fiktivni kraj – ime naj bi avtor prebral na osameli železniški postaji – pojavi že v nekaterih avtorjevih prejšnjih delih; v kratkih zgodbah Monolog Izabele, ki opazuje deževje v Macondu (1955) in Pogreb velike mame (1962) ter v romanu Huda ura (1964), medtem ko v romanu Odvrženi (1955) lik doktorja sodeluje pri vstaji polkovnika Aureliana Buendíe.
Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost. Takšni so številni liki Maconda, ki še posebej pri ženskah z nenavadnimi lastnostmi razodevajo mitski čas, v katerega je mehkobno položena pripoved. Amaranta Ursula, Rebeca, Remedios, Pilar Ternera, Santa Sofia de la Piedad, Fernanda del Carpio in Meme s svojimi nenavadno dolgimi življenji, spoznanji, modrostmi ali vnebovzetjem nenehno ponazarjajo, da »je zgodovina družine ena sama povezava nepopravljivih ponovitev, kolo, ki bi se nenehno vrtelo proti večnosti, ko bi ne bila os vedno bolj slaba in obrabljena«. Motiv ponavljanja arhetipskega dejanja, postavljen nad kozmično, zgodovinsko, biološko in človeško raven ter uvrtan v ciklično strukturo časa, ima svoj namen, saj šele ponavljanje podeljuje dogodkom resničnost, hkrati z njim pa se čas izničuje ali se vsaj zmanjšuje njegova silovitost. »Vsako dejanje kaj pomeni in je resnično samo, če posnema prvobitno dejanje,« je zapisal Mircea Eliade v Kozmosu in zgodovini, delu, ki v marsičem razgrinja tudi Márquezov pripovedni svet. Dogodki v Macondu se ponavljajo, ker posnemajo arhetip, vzorčni dogodek, nastal in illo tempore, v mitskem času, kar priča o hrepenenju njegovih prebivalcev po resničnem in o strahu, da bi se v brezpomenskosti profanega bivanja zgodovinskega časa izgubili. A os kolesa je, kot priča skrivnostna kronika, vse slabša in obrabljena.
Skozi večno, ciklično vračanje enakega je pisatelj z verističnim, natančnim ter prepričljivim popisovanjem ljudi in pojavov, ki temeljijo na arhaičnem, čudežnem, mitskem, razgrnil celotno človeško mitologijo in tako začaranemu svetu nedoumljive čudežnosti vdahnil verodostojnost.
Metafikcijski sklep romana pokaže, da je zgodba fiktivni konstrukt in ne realnost odsevajoče zrcalo. Ko bo ključni protagonist, polkovnik Aureliano Buendía, dešifriral dotlej nerazumljivo, skrivnostno pisavo na pergamentu in razkril družinsko zgodovino do konca – zgodovino, napisano sto let, preden se je pričela, in ki jo je v zaselek prinesel cigan Melquíades –, bo izginil. Hkrati z njim pa bo v skladu z eliadejevsko potrebo arhaičnega človeka po bivanju na sveti, arhetipski zemlji, v huronskem peščenem viharju izginil tudi ves (pripovedni) svet, Macondo z vsemi prebivalci.
Impresivna čudežnost, ki se ji nikoli ne bo dalo dovolj načuditi, bo vselej klicala nove in stare bralce k užitka, lepote in bogastva polnemu branju. Tudi zato je roman, poln specifičnega temperamenta, prvinskosti, magije, humorja, duhov umrlih, poltenosti, tudi nasilja – ki bo po odobritvi pisateljevih sinov Rodrige Garcíe in Gonzala Garcíe Barcha oživel tudi v Netflixovi dvosezonski seriji – vedno znova treba vzeti z domače knjižne police in se potopiti vanj.
