Svoj god sem začel obhajati šele, ko so mi umrli že vsi, ki so ga prej praznovali namesto mene. V materinem družinskem krilu je namreč ta veljal za pomembnejši praznik od rojstnega dne, ki da ga ima »vsak pes«. Dandanes jim na ta dan s skesano hvaležnostjo prižigam sveče na grobovih. Sicer pa sem do tega osebnega praznika v otroštvu, pa tudi pozneje, razvil podoben odnos kot do verouka in nedeljskih maš – šlo je za nekakšno obliko potuhnjene prilagoditve proticerkveno nastrojeni večini tedanjega zamestnega življa. Ker nedeljsko versko obredje v moji razširjeni družini nikoli ni bilo pospremljeno s posebno versko gorečnostjo, in je bilo prej podobno opravljanju v tradicijo zapisanih dolžnosti – med katere vsekakor sodi ta, da poskrbiš za osnovno versko vzgojo in opravljanje zakramentov pri svojih potomcih –, se je večina mojih nedeljskih maš začela in končala že kar za drugim ovinkom, natančneje za garažo gospoda Dangubića. In ne, ni šlo za opravljanje maše dvajsetega stoletja, ampak za streljanje z zračno puško, v katerem sem se ob nedeljskih dopoldnevih tako izmojstril, da sem na enem od strelskih memorialov na tleh tedanje občine Ljubljana–Šiška celo osvojil bronasto medaljo v svoji starostni kategoriji.
Da je lahko osebni praznik na dan koledarskega svetnika tudi nekaj zelo praktičnega, in ne nujno družbeno motečega, sem se prvič zares zavedel šele precej let pozneje, in to ne kjerkoli, ampak kar v eni od svetovnih kulturnih metropol. Svoje nekajdnevno bivanje v Velikem jabolku sem v duhu pravega literarnega »črva« izkoristil tudi za to, da sem po nastopu enega svojih najljubših avtorjev, Paula Austerja – bral je iz svoje takrat aktualne Knjige iluzij, dogodek pa se je odvil v njegovi »hišni« knjigarni v Brooklynu – pridobil pisateljev podpis. Ko sem končno prišel na vrsto in se mu – seveda z namenom, da bi mi svojo knjigo ne le podpisal, ampak tudi »posvetil« – predstavil, nisem niti pomislil, da bi mi moj patron pri tem lahko bil v kakršnokoli pomoč. Urban kot mestni, sem tako poudaril, takrat petinpetdesetletni avtor, sicer po rodu poljski Jud, pa me je v svojem šarmantno hudomušnem duhu, ki meji na ironijo, popravil: »Misliš kot papež?« Ne, svoje ime sem dobil po slavnem slovenskem skladatelju filmske glasbe …, bi mi v drugačnih okoliščinah hitro zletelo. In takrat se mi je najbrž dokončno posvetilo, da s slavnim pisateljem kot prišlek iz nepomembne države nikoli ne bi mogel tako hitro začrtati nekega skupnega horizonta vednosti, kot so mi ga omogočili znameniti soimenjaki, po katerih slavim ali ne svoj imendan. Vrsta je bila predolga in moje znanje preslabotno, da bi se lahko z njim spustil v razpravo o tem, ali je pri tem morda mislil na prav določenega nosilca tega papeškega imena, ki se jih je v zgodovini doslej zvrstilo že kar osem.
Morda na Urbana II., ki je papeževal ob koncu 11. stoletja, čigar ime je povezano predvsem z začetkom križarskih vojn, v katerih je velike žrtve utrpelo tudi Austerjevo ljudstvo, kar je sijajno ubesedil flamski pisatelj Stefan Hertmans v svojem romanu Tujka, kjer 159. papež po vrsti s svojim zgodovinskim pozivom k sveti vojni – glas o njenem zmagovalnem izidu ga, mimogrede, vsaj zaživa, ni dosegel – nastopa kot sicer nadarjeni diplomat in briljantni strateg, a zaradi krvavih posledic svojega gorečniškega klica Deus lo volt! tudi kot antijunak. »Ponoči se je metal na tla praznih cerkva, molil in moledoval je za razsvetljenje, mraz mu je rezal v hrbtenico,« kot papeževe neprespane noči doživeto opisuje Hertmans. Nagovorjena množica pa ob njegovih besedah ni norela samo zaradi napovedi vojnega konflikta, ki naj bi, ne prvič ne zadnjič, pomagal premostiti notranje razdore in ustvariti novo vezivo med raztrganimi družbenimi deli, temveč tudi zaradi obljubljenih odpustkov, s katerimi se je bilo ob soudeležbi moč očistiti še veliko hujših grehov, kot so bile moje prešpricane, beri: prestreljane maše.
Zagotovo ne na Urbana VIII., ki je stal za obsodbo Galileja, ali VII., o katerem je zelo malo napisanega, saj je svojo službo opravljal zgolj dvanajst dni. Upal bi si trditi, da tudi ne VI., čigar izvolitev je bila izsiljena zaradi njegovega narodnostnega porekla in se je v zgodovino zapisal kot nadvse ekscentričen in nerazsoden papež, ki mu ni bilo tuje trpinčenje kardinalov in je zaznamoval skrajno razklano obdobje, ko nihče ni vedel, kdo je pravi papež. Kljub njegovemu težavnemu značaju pa ga je, presenetljivo, zagovarjala Katarina Sienska, med drugim zavetnica proti kugi, ki je v 14. stoletju pustošila po Evropi. Mistikinja in asketinja, za tisti čas neverjetno vplivna ženska, katere pisma, večinoma narekovana, saj se je pisati naučila šele tri leta pred smrtjo, imajo tudi literarno vrednost, je veliko razmišljala o zavezanosti k spoznavanju samega sebe, ki smo ga sami sebi dolžni zaradi zaznamovanosti s smrtjo, kar je od nekdaj navdihovalo filozofe in pisatelje. Austerja bi, kot strastnega literarnega raziskovalca skrivnostnih povezav med na videz nepovezanimi dogodki, zagotovo navdihnila njena misel o vesoljnem vinogradu, kjer so ljudje tako povezani med seboj, da nihče ne more narediti dobrega samemu sebi, ne da bi hkrati naredil dobro svojemu bližnjemu, in enako naj bi seveda veljalo tudi za slabo.
Po svojem asketizmu pa je bil znan tudi njen drugi sodobnik med papeži, ki so nosili »moje« ime. To je bil 200. papež po vrsti, Urban V. Datum, na katerega, kot rečeno, zadnja leta praznujem svoj god, ker ni več nikogar, ki bi se tega veselil namesto mene; ker jim to dolgujem za njihovo skrb, je na koledar uvrščen prav zato, ker je to dan njegove smrti leta 1370. O njem bi se, čeprav je s svojim predhodnikom delil vnemo za križarsko vojno, s Paulom Benjaminom še najraje pogovarjal, saj so mi bili vedno blizu ljudje, ki si svojega poklica pravzaprav sploh niso želeli in so se vztrajno odpovedovali privilegijem, ki jih ta prinaša, kot je on ostal redovniško strog do sebe tudi še za časa papeževanja. Znano je, da ga je na račun njegovega zavzemanja za vrnitev svetega sedeža v Rim nahvalil sam Petrarka, ki je obsojal »sramotno izgnanstvo« v Avignonu. Pripisujejo mu tudi izjavo, da se je za to ime odločil, ker so bili vsi papeži, ki so pred njim nosili to ime, svetniki, kar se mi zdi glede na nekatere zgoraj omenjene obremenilne prikaze nekoliko sumljivo izvajanje, a zgodovina, kot vemo, ni vedno najbolj neusmiljena razsodnica.
Knjiga iluzij je pripoved o dveh ljudeh, ki sta se morala najprej izgubiti, da bi lahko spet zaživela in spoznala sama sebe po opravljeni navidezni poti onstran. Gre za tipičen austerjevski romaneskni izlet na robove bivanja, kjer se je akterjem dano ponovno roditi, da bi lahko zares spoznali življenje. Spoznali na način, kot ga ni pred njimi še nihče, saj še nihče ni bil jaz, da bi lahko govoril v imenu vseh ljudi, torej tudi v mojem. Ker oba protagonista malo umreta, se »nečloveško« oddaljita od družbe, da bi lahko zares postala edinstvena, ni naključje, da se zapišeta projektu pisanja mrtvečevih spominov – prvi tako, da se scela preda raziskovanju opusa že zdavnaj pozabljenega filmarja in manj dobesednemu prevajanju Chateaubrianda, drugi tako, da po skrivnostno končani karieri v svetu nemega filma »postumno« še naprej snema filme, ki pa so zdaj, v novi eri, nemi na drugačen način – nedostopni javnosti.
Močno verjetno je torej, da bi naju pot skozi včasih tudi zelo posvetne inkarnacije svetega in labirinte človeškega, prečloveškega pripeljala do tja, kamor mimogrede zaide tudi njegova Knjiga iluzij: do ugotovitve, da življenje morda res ni kaj prida, a je edini način vzdrževanja stikov z umrlimi. In takrat bi se lahko, precej tudi z njegovo literarno pomočjo, končno dotaknil tega, kar mi je ves čas vztrajno tičalo pred nosom – da je naše ime najbolj zgovoren dokaz skrbi, ki so jo za nas nekoč izkazovali naši predniki, vstop v svet, ki ga poznamo samo mi, saj v njem srečujemo izključno spomine in molk. Svet, ki samo na videz spominja na trenutnega, ko se zdi možnost ponovnega srečevanja z živimi približno enako oddaljena kot leto 2002, v katerem so nastale iztočnice za ta fiktivni pogovor z ameriškim pisateljem. Živim v upanju, da bi do njega lahko spet prišlo.