Devetnajstega junija letošnjega leta je moja sestrična poskusila narediti samomor. Istega dne, okrog petih popoldne, je bila odpeljana na VMA, beograjsko Vojnomedicinsko akademijo, kjer je ostala naslednje tri tedne. Dvajstega junija, naslednji dan, mi jo je uspelo poklicati na psihiatrijo; njej ni bilo dovoljeno uporabljati dežurnega telefona, razen v primeru, da je sprejemala klic, in ne obratno. Najprej sem jo seveda vprašala, zakaj je to naredila, in v oktavi, ki je še nisem slišala iz njenih ust, mi je zabrusila, da tega ne bi naredila, če bi vedela, v katerem grmu tiči zajec. Od tega dne naprej sem jo naslednje tri tedne klicala vsak dan ob treh in jo spraševala vse druge reči, razen glede tistega, kar jo je pripeljalo tja. Prve dni je komajda sestavljala stavke, zdi se mi, da najbrž zaradi tega, ker je njen organizem potreboval čas, da se znebi strupa, a je kmalu po tem začetnem obdobju najinih pogovorov zacvetela in mi v pisanih barvah povzemala značaje pacientov in debat, ki so jih imeli v pušaoni. Marsičesa glede njene anamneze ne razumem, a mi je posebej ostalo v spominu, da je tu in tam rada komentirala stopala pacientov, zdi se mi, da še posebej tiste dni, ko mi ni imela veliko za povedati. Prav živo si jo predstavljam, kako je povešene glave v kadilnici občudovala majhnost malega prsta kakšnega pacienta. Kar sledi, so strnjeni opisi stopal nekaterih pacientov, ki jih ne poznam. Ne vem, če je karkoli od tega, kar sem slišala od sestrične, resnično, a če bi vedela, ne bi napisala tega besedila.
***
Prva stopala, ki jih tukaj opisujem, niso bila prva, ki so zaznamovala najine pogovore, a so vsekakor najzanimivejša. Gre za nabrekla stopala, katerih koža je bila tako zelo rdeča in grda, da so žile izginile s površine. Bolj kot stopalom so bila podobna dvema blazinama, ki sta bili sila umazani in, se mi zdi, napolnjeni s tekočino, ki se je nerazložljivo pojavljala od nikoder in se izlivala skozi nevidne pore kože-tkanine. Sama koža-tkanina se je obilno luščila, v copatah pa puščala sledi, podobne pomarančni lupini.
Sestričina je priznala, da jo je bilo strah teh stopal. Vsakič, je rekla, ko je tisti človek vstal, da bi se sprehodil se po pušaoni, sem pomislila, da bodo stopala počila kot gume od avta. Bog ne daj, je dodala, da bi me tekočina pošpricala v obraz. Jasno si je predstavljala barvo, okus in vonj takšne tekočine: limonin sok, pomešan z nafto. Pogajala sva se, je naprej govorila sestrična, če bi si on porezal svoje nohte, od katerih je bil najdaljši dolg 5 cm, najkrajši pa 2 cm, se pravi, če bi si on porezal svoje kremplje in jih nehal negovati z milom, ki je puščalo pozelenelo snov na notranji strani nohta, bi mu zvila deset čikov v podolgovatih rizlah: en čik, en noht. Gospod je nekoč rad kadil cigare, sem izvedela, zato je takšna nikotinska poslastica zanj pomenila vrnitev v dobre stare čase kubanskihcigar.
Druga stopala so bila tudi zadnja stopala, ki jih je sestrična lahko opazovala, saj je pacient, njihov lastnik, prišel na psihiatrijo na dan odhoda moje sestrične v zunanji svet. Krasna stopala, je rekla sestrična, resnično lepa, sicer staruhasta, vendar vseeno krasna in žilava. Gospod se je zmeraj sprehajal bos, a so stopala ohranila svojo deviškost. Svetla mlečna koža se je upogibala zaradi številnih žil, ki so se vejale v neskončno, čeprav se mi je zdelo, da so imele pri tem čisto neko svojo šablono vejanja, neka svoja pravila. Zdelo se je, da so stopala ravnokar izstopila iz posode z moko, a niso puščala sledi prahu, kar je zanimivo. Takšna stopala privoščim slehernemu človeku, je navdušeno govorila, saj so stopala najmanj pomemben del človekovega telesa in takšna, kakršna je imel gospod, so prenašala svoj križ tako, kot je treba: neopazno, dostojanstveno.
Bila so tudi ena prijateljska stopala, katerih lastnico sem sama pri sebi poimenovala palčica, je nadaljevala sestrična.Palec teh mogočnih stopal je bil širok vsaj 3 cm, se pravi bizarno debel, medtem ko je bil najmanjši prst, pravzaprav le prstek, tako pičle velikosti, da, četudi bi ga človek lahko opazil, se mu ne bi zdel kot polnokrven prst, temveč morda kot kakšen kmet, suženj palca-kralja, ki je odplačeval svoj fevd oziroma pravico do posesti na teh veličastnih stopalih. Nohti so bili previdno porezani, zdelo se je, da rob nohta spremlja notranjo linijo polkroga. Pravzaprav je bil rob nohta le odmev polmeseca, katerega belina je izžarevala dobro zdravje lastnice stopal. Če sem prav razumela (na tej točki je sestrična priznala določeno ljubosumje, skratka bila je preveč čustvena, da bi ji lahko povsem verjela), sta se lastnica stopal in moja sestrična pogosto pogovarjali o higieni najnižjega dela telesa, dela, ki je najmanj pomemben, in glede katerega ji je pacientka zaupala, da se ravno po stopalih pozna, če je ženska resnično dama.
Ena stopala so zame ostala večna skrivnost. Nikoli jih nisem uzrla, je priznala sestrična. Lastnica teh stopal jih je pazljivo čuvala pred svetom v zlatih lesenih coklah. Tisti natikači so mi šli blazno na živce, ker so bili per definitionem nesmisleni. Prvič, gre za medicinske natikače, ki jih je nosila pacientka, kar je za sestrično pomenilo, da je določena gospa vzvišena, saj si je namreč mislila, kako se lahko primerja z zdravniki in medicinskimi sestrami. Drugič, bili so zlati, medtem ko vsi vemo, da so medicinski natikači beli, in ne zlati, nikakor ne zlati ‒ to je neumnost. In tretjič, je besedičila sestrična, zakaj si ni upala pokazati svojih stopal, ali ni tako, da smo vsi pacienti pristali na isto nesrečo, isto ranljivost, isto prostodušnost, isto usodo… od trenutka, ko so nas pripeljali na VMA? Zakaj je tista gospa morala postati izjema?
Nazadnje so bila tudi stopala, ki so povedala preveč. Še zdaj se mi oči orosijo, ko pomislim na tistega pacienta, kako žalostno! Sestrično so namreč preganjala podolgovata in koščena moška stopala, hudičevo grda, a vendarle stoična in možata, stopala najpogumnejšeg vojaka ali najbolj strahopetnega aristokrata. Morda so bila povsem navadna, ne vem, je priznala svojo zmedenost, a so imela en detajl, eno zakrivljeno, odebeljeno črto, pravzaprav glivico, ki je pokukala od nikoder na nohtu palca. Tista glivica je tako vzpostavila asimetrijo med dvema bratskima stopalima, začela je razdor med dvema kraljestvoma in je (ali se mi vsaj tako zdi) bila razlog, zakaj je tisti pacient tako veliko svojega časa prebrodil na psihiatriji. Včasih, je skorajda šepetala sestrična, sploh ne bi poslušala, kaj je imel za povedati tisti človek, saj sem ob priložnosti po tihem občudovala tisto krivuljo na nohtu in si sama zase predstavljala obrobne arabeske v svetih knjigah, da, tako je, predstavljala sem si svete knjige tam, kjer so obtičala navadna moška stopala!
***
Čeprav so mi diagnoze lastnikov zgoraj omenjenih stopal znane iz sestričnih ust (ampak zakaj bi verjeli pričam iz pušaone?), se mi je zdelo nemoralno jih razglasiti svetu, zato sem vprašanje nevroz, za katerimi so trpeli pacienti na VMA v času treh tednov, ko je tam bivala tudi moja sestrična, raje puščala odprto. Shizofrenija, bipolarna motnja, borderline, demenca, samomorilna dejanja itn. ‒ zdi se mi, da gre tukaj za jezik, ki mi ga pravila dobrega okusa ne pustijo uporabljati izven konteksta. Povsem jasno je, da so tiste oznake nekje že zabeležene, javne in zasebne obenem. Javne, ker so v lasti sistema in so dostopne zdravniku in/ali birokratu ob vsakemu ponovnem obisku pacienta, in zasebne, ker so zunanji označevalec tlenja v dušah, ki jih je moja sestrična imela priliko spoznati na Vojnomedicinski akademiji, a bi v neposredni okolici pacientov, se pravi v okolici izven VMA, povzročile škandal. Tako so tisti ljudje, z mojo sestrično vred, obsojeni na duševni prostor, ki je vmesen, javen, po eni strani in zaseben po drugi. Ta vmesnost je sama po sebi vzrok in posledica tlenja teh duš, se mi zdi. Stopala so pa druga kategorija. So v najtesnejši zvezi s koraki, a so iz meni ne povsem jasnih razlogov zmeraj ob strani, drugje, ko rečemo na primer, da bo treba narediti prvi (naslednji?) korak. Ujeti korak s časom je še en primer, lep frazem, ampak kje so stopala? Tako je tudi jezik odrezal naša stopala, lahko bi rekli, da so še zanj najbanalnejši izmed vseh delov telesa, kar ni pošteno. Gre za temelje našega telesa ter tako, glede na metonimičen podaljšek, za temelje naše osebnosti. Vsekakor se jih ne smemo sramovati, marveč jih je treba božati, negovati, personificirati. Danes je še vedno poletje, minilo je že teden dni, odkar je moja sestrična odšla iz bolnice, in zdi se mi, da je pripravljena na sezono odprtih čevljev.
