Objavljamo kratko zgodbo, ki jo je žirija na AirBeletrininem natečaju izbrala za objavo. V žiriji so bili Irena Svetek, Urban Vovk in Davorin Lenko.
Zbudil sem se. Nekaj je zaropotalo in udarilo v spodnji del postelje. Mogoče ne ravno v tem zaporedju. Zazdelo se mi je, da jo je tudi privzdignilo. Bilo je, kot da bi se velik črni pes, ki sem ga še sanjal tik pred tem, dvignil izpod postelje in pri tem z vso silo butnil obnjo, da me je vrglo iz spanca, skupaj s katerim je izginil, s tem mislim črnega psa, takoj zatem, ko je postelja znova z votlim zvokom pristala na tleh. V spominu mi niso ostale celotne sanje, ampak zgolj črni pes, ki se je pojavil iznenada, in močan, top udarec. Pes je izžareval nekaj, kar me je na nek nedoločljiv način povsem prevzelo in, se mi zdi, tudi zaznamovalo. V njegovi mogočni prezenci in pogledu, ki se je za trenutek napolnil s svetlobo, je bilo nekaj neizogibnega. Ker sem bil obrnjen proti oknu, ki sem ga očitno pozabil zagrniti, sem se zazrl ven in ugotovil, da se nisem vrnil pozno in da, kot kaže, nisem spal dolgo, saj je bila še zmeraj prižgana ulična razsvetljava, ki jo v vasi ugasnejo šele ob polnoči. Kot kaže, se je sneženje okrepilo. Sneg je v veliki naglici poševno padal in tleskal ob okno in snežinke na njem so plavale kot parameciji na mikroskopskem steklu in se v nenavadni evolucijski hitrosti preobražale v delte potočkov, ki so z naglico gorskih rek poševno odtekale proti robu okna, kjer so se, še preden so se izlile v črno morje, nekatere kaplje še z zadnjimi močmi oklepale okenskega okvirja, dokler jih ni sila težnosti odtrgala in zvrtinčila v noč, kjer so nekatere, ki so imele to srečo, da so sovpadle s snopi mimo drvečih uličnih svetilk, za trenutek zadobile svetle zadke kresničk ali v zrak spuščenih kitajskih lampijonov ali od pomladnega vetra razpihanih isker s kresov. Kmalu je drevored svetilk zamenjal gozd, ki so ga hitro izkrčila pobeljena polja. Pokrajina je kar drvela mimo mojega okna. Prešinila me je nora misel, da je nekdo ukradel hišo in jo zdaj pelje proti meji, ki je bila v smeri, v katero smo potovali. Paničen sem se pognal kvišku, a me je nekaj zabilo nazaj. Bil sem privezan.
»Ka pa je s teuf, ka se mečeš kak riba v ponvi?«
Obrnil sem v smer, iz katere je prihajal nekam znan glas, in ugotovil, da se nahajam v avtu, ki ga vozi štorklja.
»Gliedaj tij tau, Trnulčica se je zbidijla! San že mislo, ka bon mogel iskati princa … Ka me gliedaš kak tele v nauva vrata?« mi je govorila štorklja in pri tem izmenično pogledovala proti meni in na cesto pred sabo, ki se je v močnem sneženju izrisovala pred nama.
»Se ti je trebelo tak nalokati? Nišče je nej v tebie vlejval, ali ti si jemi ga daval kak velki, pizda ti čorava!« me je pokarala štorklja in znova pogledala proti cesti, kjer je sneg padal v vse večjih kosmih, kot da gre za razpihane konfete iz sficlanega časopisa. Beli kvadratki so me prekrili, nekateri so se zalepili na mojo prepoteno kožo, medtem ko so jih ljudje iz plastičnih in papirnatih nakupovalnih vreč kar naprej metali v zrak in se je zdelo, kot da jih nikoli ne bo zmanjkalo. K temu občutku so še posebej pripomogli otroci, ki so konfete pobirali s tal in jih poskakujoč znova metali v zrak, ki je bil prepojen z vonjem po slami, pečenem mesu in alkoholu. Rokoval sem se z Ikom in kot kaže je bil on tisti, ki mu je bil namenjen ta metež papirja, ki me je zasul kot pepel iz vulkana. Okrog naju en sam velik izbruh sreče. Nekje tam zadaj proti dovozu pa štorklja, ki meče slamo. Po tem spominskem izseku se mi je končno posvetilo, res sem rabil dolgo, dlje kot blondinke v šalah, da sem razumel, kaj se dogaja.
»Če mijsliš kozlati mi povej, ka mi neboš pa kak ato vse pohrgavsal. Ne mijslin se pa teden dni voziti s smrečico odišavleno po želodčni kislini!«
V nosu sem imel še zmeraj vonj po alkoholu in slami, še posebej zadnji je bil izredno vsiljiv, ker sva, kot sem zdaj ugotovil, na zadnjih sedežih še zmeraj prevažala nekaj bal sena. Dlan, ki je rasla iz štorkljinega krila kakor človeška ušesa na mišjih hrbtih, ki so jih gojili znanstveniki s peklenskimi prebliski boshevskega navdiha, je spustila volan in segla po pločevinki piva v držalu in ga nato ponesla do človeških ust, ki so se voljno šobila pod dolgim ptičjim kljunom. V kot rafal hitrih požirkih je izpraznil šaržer pločevinke, spustil steklo, da se je avto skupaj s hladom napolnil z odsekanim šumom prižigajočega se bojlerja, in jo zabrisal skozi okno v snežni metež, tako da je nekaj snežink prhnilo v notranjost. Štorklja se je napol zasukala, tako da je lahko z enim krilom segla za sedež in iz kartonaste vrečke na bali izbezala novo pločevinko, potem je drugo krilo za trenutek spustilo volan in pomagalo, da je prvo z votlim konzervjim pokom odprla pivo in že je bilo spet na volanu, pločevinka pa na poti proti ustom pod kljunom. Spet se je razlil hlad in prižgal bojler in so prsknile snežinke. Znova je votlo konzervje počilo. Vnovič se je začutil mraz in se je zaslišal šumot bojlerja in so bušnile snežinke in je kovinsko tlesknilo. Zalotil sem se, da tudi sam pijem.
»Na Iko! je privzdignila štorklja pločevinko piva in pogled s ceste usmerila proti meni ter mi prikimala. »Na Iko!« sem še sam ponovil in nazdravil z ostalimi, ki so tako kot midva s Kujsom prišli proslavit rojstvo njegovega prvega otroka. Bil je popoldan, še zmeraj precej mrzlo, čeprav se je nekoliko otoplilo in si lahko tako v zraku kot v belosivih nagrbančenih oblakih, ki so bili po robovih še za odtenek ali dva temnejši, kot da bi kdo našilil grafit iz svinčnika ter ga z omočenim prstom razmazal, čutil, da bo kmalu snežilo. Nasploh so oblaki delovali, kot da jih je nekdo narisal in nato izrezal in potem sestavil v večslojen kolaž, in papirnati kvadratki in krogci, ki so padali na nas, so to tezo samo še podkrepili. Nato je nekdo iz gruče ljudi, ki je stala pri steni z nalepljenimi fotografijami novorojenčka, izjavil puhlico, da je fantek izrezan oče. Še enkrat se je zaslišala zdravljica: »Na Iko!«, ki se je polagoma razgubila med smehom in jesenskim šelestom konfetov in slame, ki so jo ljudje kot mehanski obračalniki trosili po dvorišču. Zaslišal sem udarce kladiva, in ko sem se ozrl, sem videl, da sem se uštel. Coklaš namreč ni s kladivom, temveč z eno izmed svojih cokel, medtem ko je stal na eni nogi, kot da jo želi posnemati, v zemljo zabijal leseno maketo štorklje, ki v ruti, ki jo drži s kljunom, prinaša otroka, na njem pa je z velikimi barvnimi črkami izpisano ime novorojenčka. Vedno več ljudi se je nabiralo na dovozu in vsi so poleg daril prinašali še perje, konfete ali slamo. Nekdo je s tovornjakom pripeljal cel kup zemlje in ga skipal kar na zelenico pred hišo. Žepek je splezal na streho in izobesil vrvice z barvnimi trikotniki, ki so se narahlo zibali v vetru, in pristavil karton z napisom v dobrodošlico novorojencu ter plastičnega otroka, tako da je streha spominjala na zapuščeni lunapark, kjer je nekdo na štantu za streljanje, potem ko je zadel vse tarče, pozabil osvojeno igračo. Noki in Gebre sta parala stare vankiše ter perje, ki se je usulo iz njih razsipno raztresala po več kot meter visokem ligustru. Štorklja je zdaj preganjala mlada dekleta in jih lovila med mizami, za katerimi so ljudje jedli perutničke in čevape, ki jih je pekel Ikov oče, ter pili domače vino in žganje.
Nenadoma je štorklja zavila s ceste, avto je rahlo zaneslo, in kar brez smernika zapeljala na izvoz z bencinske ter parkirala zadaj pri že zaprtem baru.
»Se ti je zdrodalo?!« sem kriknil.
»Eh, ne boj takšna pička,« mi je odvrnil.
»Skoro naji je vrglo ceste, jebote!«
»S ceste? Očitno še izda senjaš. Zbüjdi se.«
»Kama sploj ideš, ne vijdiš, ka je že zaprto?«
»Po čike si iden na tankštelo.«
»Pa te bi od naprej notri šau! Nej ka nekaj stvaraš!«
»Pa te bi od naprej notri šau,« me je oponašal. »Gučijš kak pička!«
»Šuti bre!« sem zakričal za njim, ampak vrata, ki so se zaloputnila, so treskoma prestregla večino glasu. Štorklja pa je že izginjala za vogalom. Od jeze sem si odprl še eno pločevinko piva in se zazrl skozi vetrobransko steklo, ki ga je polagoma prekrival sneg. Polotil se me je občutek, kot da se nahajam pod ledom, na katerega sneži, medtem ko me tok vleče v globino. Še preden me je povsem medse sprejela listnata mehkoba mulja, je nekdo izrezal luknjo v ledu in me sunkoma izvlekel na površje.
»Odi odi, hitro!«
»Kama?«
»Odi, ka enoga bantivlejo!«
»Što?«
Štorklja ni več odgovorila, ampak me je z vso močjo vlekla za sabo, tako da sploh vrat na avtu nisem uspel zapreti. Kmalu sva bila pred črpalko, kjer so se trije lovci sklanjali nad okrvavljenim moškim in ga vlekli za njegovo modro delavsko obleko. Še preden so ga uspeli ponovno zasuti z udarci, sva se vrgla na njih. Izkazalo se je, da so močnejši, kot so bili videti. Zeleni klobuki so jim zdrseli s plešastih glav, ko je prišel trenutek presenečenja in so se ne samo branili udarcev, temveč jih z vso silo tudi vračali. Kričali so: »Er ist es! Er ist es! Der verrückte Vogel! Schnapp ihn! Dass er dir nicht noch einmal entwischt!« Vmes je snežilo. Padali so udarci. Čez čas se je ravnovesje moči povsem prevesilo na njihovo stran. Potreboval sem moment, da sem ugotovil, zakaj. Tedaj me je nekdo pograbil za ramo in povlekel nazaj. Bil je Ika, ki je od številnega nazdravljanja komaj še lovil korak. »Ka zaj, pijete ali ne pijete, jebo vas pas mater!« nas je nagovoril in se opotekel v našo sredo. Bilo je tako kot na vseh zabavah, ki smo si jih v zadnjih letih privoščili, vedno se je prvi napil, čeprav je imel zdaj res tehten razlog. Še dobro, da je bila njegova žena v porodnišnici, ker drugače bi ga spet, kot že nekajkrat, oštevaje kot otroka vlekla domov. Ne vem, kdaj se je iz glavnega jebača spremenil v copato. Če sem se tako ozrl naokrog, je večino deklet, ki so bila danes tukaj na slavju ob rojstvu njegovega otroka, podrl že pred leti. Še zmeraj je bil glavna zvezda našega nogometnega kluba in bi lahko dosegel še veliko več, če bi znal tudi dejansko bolj športno živeti. Sicer pa mu je šlo več kot dobro, čeprav mu ni uspelo denarja služiti s fuzbalom, za kar si je pred leti prizadeval, ko je zaradi pijančevanja letel iz marsikaterega avstrijskega kluba od druge do tretje lige. Ker pa je bil od nas vseh najbolj pameten in iznajdljiv ter nenazadnje zelo nadarjen za jezike, je preko vez, ki jih je stkal v času svojega igranja v Avstriji, dobil službo kot vodja obrata v avtomobilski tovarni Magna v Gradcu, kamor smo se izmenjujoč se vozili skupaj, ker nam je številnim zrihtal šihte v obratu. Tudi Kujsu, ki je še zmeraj, kakor že vsa ta zadnja leta, odkar mu je Šuki predal kostum štorklje, preganjal dekleta in mlade mamice. Poskušal sem se spomniti, kdo ga je nosil pred tem, pa se nisem mogel.
Nisem mogel dojeti, zakaj se naenkrat nisva borila samo s tremi lovci, ampak s štirimi. Ko sem še enkrat pogledal, če vidim prav, sem ugotovil, da je četrti lovec oblečen v modro delavsko obleko in udriha po Kujsu. Nikakor mi ni šlo v glavo, zakaj ga pretepa, če pa mu je ta priskočil na pomoč, ko so ga napadli ti pijani avstrijski lovci. »Er, verrückt! Er, verrückt!« je prihajalo iz njegovih nabreklih in okrvavljenih ust. »Er, me attack! Me!« je še kar naprej kričal in z vso močjo tolkel po njem. »Catch die two! I call die Polizei!« je zdaj s telefonom v roki ukazoval jodlarjem, medtem ko so ti grabili po naju. Prerivali in suvali smo se, a čez časa se nama je le uspelo iztrgati iz njihovega prijema. Pognala sva se proti avtu, kjer so bila vrata na sovoznikovi strani še zmeraj odprta in je svetloba v sneg risala rumeni trapez. Ko sva že sedela v avtu, sva zaklenila vrata, da ne bi pesti, ki so tolkle po oknih, vdrle v notranjost. Po nekaj neuspelih poskusih je avto le vžgal in Kujs v raztrganem in okrvavljenem štorkljinem kostumu je speljal in lovci so še v zadnjem trenutku odskočili. Komaj sva zvozila ovinek na glavno cesto in ni kaj dosti manjkalo, da bi kar naravnost zapeljala na polje, ki je ležalo pod belim prtom na drugi strani. Z vsako lučjo, ki se je pojavila za nama, je Kujs še močneje pohodil plin.
»Ka za boga je pa bilau tau? Se jin je čisto skejglalo?« sem ga vprašal.
»Pa tan san jem pejneze na pult lüčo, pa jih nej štel vzeti. Cejli čas je samo palamudo, ka si naj masko dol vzemem!« je ponavljal kot v transu.
Zdelo se nama je, da slišiva policijske sirene, zato sva se oba panično ozirala nazaj in pogledovala v ogledala in ravno v tem trenutku je na cesto skočil velik črni pes, žarometi so se za trenutek ujeli v njegove oči. Ko sva zapeljala čez njega, je avto z votlim treskom dvignilo v zrak.