Gregor Strasbergar – Štras: »Življenje je zelo lepa stvar«

Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili.

Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem.

MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje.

Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš?

»Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.«

Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo?

»Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi muzikalnost ima drugačno, zven, vse.«

Kako pomembna ti je vsebina v pesmi? Mora besedilo vedno »povedati zgodbo« ali lahko deluje tudi kot zvočna kulisa?

»Oboje. Ne poznam kakih mej ali pa blaznih pravil, pomembno mi je, da besedilo dogaja meni in da dogaja nam. Da ga začutimo vsi in vemo, kdaj je točno to, kar mora biti. In dokler ni točno to, kar mora biti, je lahko sicer v redu. Ampak mi tega ne merimo z dobro ali slabo. Sledimo temu, da je točno tako, kot mora biti.«

Koliko razmišljaš, kako bo besedilo sprejeto – se kdaj cenzuriraš?

»Ne. Dobro, kdaj se zafrkavamo in govorimo kake bedarije, ampak večkrat je pa tako, da si pri kakih tekstih rečemo: Ojoj, a bi to povedal ali ne? Ali pa: O, to me je pa kar malo sram povedati. Ali pa: Uh, tole je pa malo edgy. In podobno. Včasih je pa ravno to potem bistvo. Saj smo pop bend, rokenrol, ‘whatever’, lahko si upamo povedati tudi stvari, ki jih mogoče sicer ne bi, ker je to zapakirano znotraj tega žanra in muzike in vsega, kjer je veliko odprtega. Na neki način je to naše poslanstvo oziroma, bolje rečeno, muzika je od nekdaj nosila poslanstvo, da premakne kakšno mejico sem ter tja.«

Imaš kakšno besedilo, ki ti je še posebej ljubo ali osebno pomembno?

»Ja, ja … Veliko komadov mi je osebno pomembnih. Mislim, bolj ali manj … večina komadov …«

Vsi?!

»Ha ha, očitno! Zame je, kot da bi bili komadi otroci, veš: vsak se malo razvije, vsakega malo oblikuješ, malo pustiš tam, da gre, kamor gre, in nekateri komadi res dobro komunicirajo z ljudstvom, pri nekaterih se ti zdi, da celo presegajo meje tega, česar si sploh sposoben. Na primer, Prjatučki so se, se mi zdi, prebili, so večji od mene, od nas, od vsega. To je ta magija glasbe, ki ji mogoče vseskozi podzavestno slediš, je pa v redkih primerih to v redu … Se mi zdi, da je bolje, če nimaš nekih blaznih pričakovanj, ampak se nekako filtriraš, čistiš in podobno.«

Se ti zdi, da maš ta recept, da veš, katera pesem bo dobro sprejeta?

»Recepta nimam, ampak mi kot bend res na izjemno različne načine delamo muziko, kar se mi zdi kul, ker drugače se res lahko hitro zapleteš…Mi nedvomno eksperimentiramo, tako s koncepti kot s procesi in z vsem možnim, kar je pač neskončnost. Pri komadih pa je tako: približno veš, kaj bo, ampak ne veš, kako do tega priti (smeh). Ko pa se zgodi, takrat vedno veš. Sicer smo do zdaj izdali tri plate, ampak takoj veš: Aha, ti trije komadi so special, ti trije so neki čudaški, za katere ne vem, kako bo … «

Pri kateri pesmi si najbolj čustveno izpostavljen kot avtor?

»Pri vseh komadih, ki so v prvi osebi ednine, he he. Pri prvi plati je bilo bolj ali manj samo to, pri drugi sem se po posvetovanju z določenimi ljudmi odmaknil od tega, ker sem videl, da je vse skupaj samo še kopanje po samem sebi, ki je bilo tečno že meni in vsem … Potem pa spet malo v sebe, pa ven iz sebe. To se tudi sam sprašujem. Kateri komad zdaj legitimno lahko govorim iz sebe? Imaš neko izkušnjo, se izpoveš, precej tekstov je na primer takšnih, da glasbenik oziroma umetnik izpoveduje svoje frustracije, in potem se zgodi, da ljudem v bistvu več ničesar ne daš, ampak jim jemlješ … Ta del, ko govoriš o samem sebi, je malo ‘tricky’ … Po mojem je bistvo besedil, da poveš neko zgodbo, in pomembno je, kako prepričljiv si. Midva se lahko zdaj pogovarjava in jaz govorim o sebi, lahko govorim o vesolju ali pa o Kitajski – in lahko sem pri tem zanimiv, lahko sem pa ‘dosadan’.«

Kateri avtorji ali knjige so nate najbolj vplivali? Imaš kakšno knjigo, ki je nate res naredila močan vtis?

»Uh, vau. V bistvu imam. Najprej moram priznati, da sem res slab bralec. Sicer sem vedno blazno vesel, ko kaj preberem, takrat sem res zadovoljen, da sem to naredil. Ampak res nimam fokusa in se težko skoncentriram. Vseeno pa je knjiga, ki me je res presunila, ko sem bil na faksu. Yuval Noah Harari: Sapiens: Kratka zgodovina človeštva.«

Bereš torej bolj v določenih obdobjih?

»To je res ena mojih najslabših lastnosti. Vedno iščem izgovore ali pa nekaj začnem in potem ne dokončam … Moral bi iti res v kako kočo brez elektrike, da bi bil to edini ‘entertainment’, ki ga lahko imaš. Branje.«

Kaj pa serije, filmi?

»Serije pa ja, to pa zelo. Ravno sem začel gledat Dept Q. Tudi filme sem začel gledati nekoliko bolj intenzivno. Imam dolg seznam, s katerim se vračam v preteklost … Ravno sem pogledal kulten mehiški film iz devetdesetih Y tu mamá también (Jaz pa tebi mamo). Drugače pa imam rad Paula Thomasa Andersona, Daniela Daya‑Lewisa … in Garyja Oldmana, serija Slow horses mi je ‘top’. Pa igrice rad igram. Že vse življenje jih igram ‘na hard’. Vse živo. Sicer ‘cringe’ za tiste, ki igrajo igrice, ampak precej sem preigral na primer LoL (League of Legends). Zdaj pa ogromno igram na Playstationu: na primer Star Wars in podobno.«

Pogosto uporabljaš igrive jezikovne obrate in metafore. Kako se rodi dober verz?

»Bi rekel, da čim manj moraš razmišljati. Včasih pride iz podzavesti, včasih iz afekta, zelo različno … Pogosto veš, kaj bi rad povedal, ampak ne razmišljaš, kako boš povedal, samo ven daješ … kot v pogovoru. Koncept nevednega učitelja, ko nekomu nekaj razlagaš in sproti sam sebe ozavestiš … in se presuneš. Tako je, presuniti moraš samega sebe – je presunil samega sebe.« (smeh)

Se kdaj zgodi, da skupina zavrne kakšno tvoje besedilo? Kako se s tem spopadeš?

»Mnogo, mnogokrat. Pri nas v bendu si izjemno zaupamo glede teh stvari. Včasih si nočem priznati, ampak ko kdo reče, da mu nekaj ni v redu, potem je to po navadi zelo legitimno. Ampak ja, včasih res ne veš. Se ‘zabubiš’ v neko idejo in jo težko izpustiš. In potem ti mora nekdo povedati ali pa moraš sam nekako priti do tega, zdaj že res pridem sam, in tudi znam izpustiti, čeprav sem se ‘zabubil’ v to idejo. Ampak reakcija članove benda je prva in najpristnejša. Zdaj bi tudi že sam težko prišel k njim z nekim tekstom, v katerega ne bi bil siguren.«

Katera besedila (drugih glasbenikov) so nate naredila največji vtis?

»Tokac, Dan D. To vedno povem, kot tekstopisec je name najbolj vplival. Pa Matter. Mogoče sem res vsota Matter in Dan D.«

Kateri glasbeni izvajalci te trenutno najbolj navdihujejo, bodisi z zvokom bodisi z besedili?

»Poleti sem največ poslušal PinkPantheress in Somber.«

Kaj ti pomeni dobra pesem?

»Tisto, ki daje. Tisto, ki navdihuje, tisto, ki osrečuje. Tisto, ki pomaga. Ki pove zgodbo, ki te česa nauči. Ki te odpira, ki te sprosti.«

Kako si predstavljaš idealnega poslušalca MRFY?

»Tisti, ki pride na špil, he he, da se imamo skupaj fajn še v živo. Drugače pa vsak, ki nas posluša, ki nas je sprejel in ki nas je spustil blizu.«

Če bi moral eno svojo pesem poslati nekomu, ki nikoli ni slišal za MRFY, katero bi izbral in zakaj?

»Dobro vprašanje. Težko, če ne bi vedel, kakšen je ta človek, težko rečem. Evo, ravno poleti sem bil na morju in tam spoznal domačine, ki so me vprašali, kaj delam. Pa sem jim pokazal Prjatučke. Ampak zato, ker so bili pač taki ljudje.«

V katero smer gre zdaj zvok MRFY? Se že rojevajo nove ideje? Ravno ste izdali album …

»Letos smo izdali album Helo, ki je nastal v prehodnem obdobju, ko smo izgubili in zamenjali basista … in je bil tudi dosti drugače narejen, se mi zdi, da v tem obdobju še nismo bili takšen bend, kot smo zdaj. Kar me tudi najbolj navdihuje, ker vem, da smo spet bend, in komaj čakam, da gremo v studio. To je naslednji korak in se ga res veselim. Meni se zdi, da je novi album drugače super, sploh glede na okoliščine.«

S kom bi si želel sodelovati – živeči ali pokojni glasbenik?

»Grem po spolih … tako da jih bo 26, he he. Od tipov Serge Gainsbourg, od deklet pa Dua Lipa.«

Ali je obstaja kakšna pesem, ki ti danes ni več tako všeč, a jo fani še vedno hočejo?

»Ne, res na srečo so mi ‘kul’ vse tiste, ki jih ‘moramo’ igrati.«

Kaj je najbolj čudna stvar, ki se ti je zgodila na koncertu?

»Enkrat nas je v Ajdovščini skoraj odpihnilo. In nismo hoteli dol. Bobne je premetavalo po odru, dobesedno nas je že skoraj odneslo, mi pa se nismo dali, ampak smo igrali kot nori.«

Gibanje ali mirovanje?

»Uf. Gibanje. Najprej gibanje, potem mirovanje.«

Snemanje ali koncert?

»Najprej snemanje, nato koncert.«

Petje pod tušem ali v avtu?

»He he, v avtu.«

Najslabša služba, ki si jo imel?

»Za eno firmo sem pakiral kuverte, ko so pošiljali neka vabila.«

V katerem desetletju bi si želel živeti kot glasbenik (če ne danes)?

»Verjetno v osemdesetih.«

Največkrat uporabljen emoji?

»Tisti, kjer si podata roke.«

Če MRFY ne bi bili bend – kaj bi bili? Gledališče? Sekta? Startup?

»Po moje bi bili prijatelji na rekreaciji. Košarko bi igrali ali kaj takega.«

Kakšno bi bilo tvoje vprašanje v intervjuju zate?

»Od kod izvira ime. Ha ha. Če tega ne vprašaš, si že v top deset procentov novinarjev v Sloveniji, he he.

Ne ravno vprašanje. Mogoče oddaja, kjer bi se razglabljalo o neki temi. Nočem sicer pametovati ali pa pridigati, sploh o stvareh, ki jih ne poznam dovolj. Ampak, a veš, tisto, ko se ‘zapričaš’ z nekim zanimivim človekom. Ta moment. Takšna oddaja.«

Zaključna misel!

»Življenje je zelo lepa stvar. Unikatno je za vsakega posameznika. Moramo si naliti čistega vina in ga potem tudi spiti … tako da spijte to čisto vino, ki si ga nalivate.« (smeh)