Sveže upokojeni tožilec, Aleksander Košak, je skrajno neočarljiv človek, ki ima mnenje o vsem in vsakomur; njegove zasebne sodbe (o sosedi, sodelavcih, sinu, bivši ženi, njeni prijateljici itd.) so prenagljene, impulzivne in pogosto netočne. Njegov občutek za sočloveka je naravnost osupljivo ničen; je (brez potrebe) nergav, pogosto nevljuden, nehvaležen, mačističen, egocentričen – in bolj ali manj nezmožen kakršnega koli uvida v psihologijo bližnjega. A v nasprotju s pričakovanji ga to ni oviralo v sodni praksi; v popolnem nasprotju z zasebnim delovanjem je kot tožilec deloval umirjeno, skorajda hladno. Zanašal se je na surova dejstva. »Prav« in »narobe« je enačil z zakonsko sprejemljivim oziroma nesprejemljivim ter se zanašal na etičnost obstoječega moralnega sistema.
Tolikanj bolj pomenljivo je, da se mora v Zadnji noči v Teheranu spopasti s primerom, pri katerem je enkrat že odnehal, in sicer »zaradi pomanjkanja dokazov« – odnehal je, ker po svoji ustaljeni praksi ni mogel zaključiti, da je bil obtoženi tudi dejansko kriv. (Obenem pa tudi ne dokazati nasprotno.) Primer ponovno priplava na površje ravno nekaj dni po Košakovi upokojitvi – Maks Urbanc, ki so ga na vnovičnem toženju, a brez dodatnih dokazov, Košakovi kolegi obsodili na osem let zapora (zaradi umora), želi povračilno tožbo.
Košak se zaveže, da mu bo pomagal – občutek imamo, da predvsem zato, ker želi pokazati, da se pred leti ni zmotil; želi si vedeti, da je celo mimo trdnih dokazov, ravnal »prav« – kar znova pomeni, »po zakonu«. A znajde se v neprijetnem položaju; primera namreč ne vodi on, temveč primer vodi njega; v njegovem življenju se nenadoma udinjajo številni ljudje, ki o primeru »nekaj vedo«; Urbančeva sorodnica, nekdanja žena, sumljivi župan mesta, v katerem se je zgodil umor, nogometni navijač z nečistimi posli … nenadoma vsi sugerirajo Košaku to in ono, ženske ga (precej prozorno, brez kakšnega očitnega razloga) vse po vrsti zapeljujejo (izkaže se, da zato, ker bi ga rade zvabile na svojo stran in vedo mnogo več, kot so pripravljene razkriti) itd. V nekem smislu Košak iz tožilca prestopi v vlogo žrtve in znotraj tega je prav prikladno, da sam sebe že vse življenje, vsaj kar zadeva zasebno sfero, vidi prav v tej luči. Je obenem detektiv in preiskovanec; prebija se skozi izjave in dejanja ljudi, ki ga obkrožajo, skuša zmanipulirati njihove izjave do te mere, da bi dobil vsaj nekaj, karkoli, kar bi od daleč spominjalo na trden dokaz: zdi se, da nenehno ostaja praznih rok.
V preiskavi ne more napredovati, ker jo dejansko iz ozadja obvladujejo ljudje, ki ga obdajajo in ne on sam. Njegova nekdanja žena ima v rokah trden dokaz, ki lahko razreši primer, a ga želi zgolj zvesti proč od njega, pri čemer nenehno prevprašuje Košakovo vest, prevprašuje njegovo (ne)moralnost – ne v sodni praksi, temveč v zasebnem življenju. Zanimiv element dela je, da podobno počno Košakovi kolegi – sodniki, policisti, pravniki, organi pregona torej; bo Košak še naprej vztrajal pri svojem striktnem spoštovanju zakona, ko bo moral presojati o dejanjih svojih znancev, sodelavcev … celo svojega sina?
Roman, ki v nekih ozirih zasleduje žanr kriminalke in ima tudi nekatere (precej pričakovane, konvencionalne) elemente družinske drame, je v resnici roman o morali. Košak sprva ne dvomi o svojem statusu pravičnika, ki zna »pravilno« in »etično« presojati, na koncu pa se sprašuje, kdo mu je sploh dal pravico, da »sodi in ocenjuje«. V tem oziru vzpostavlja torej jasno ločnico med »etičnim« in »pravičnim« presojanjem ter »zakonsko« sprejemljivim oziroma nesprejemljivim. Košak je dosleden in ravna v skladu z zakonom – tudi, ko mora za to v zapor poslati lastnega sina –, toda biti »moralen« ne pomeni biti »človeški«; na zasebni ravni Košak scela pogrne; mar ni, prav zato, ker je bil tako nečloveški, tudi nemoralen, do žene in otrok, sam v nekem smislu prispeval k sinovemu zločinu? In če ni človečnost tista, preko katere se določa, kaj je »prav« in kaj »narobe«, kdo ali kaj dejansko določa ti dve kategoriji?
Prepričljivo je, da Košak ne podleže – ne spremeni se, nikoli ne uvidi svoje lastne nemoralnosti; tako strahotno je obseden z nemoralnostjo drugih, z »objektivnim« presojanjem njihovih dejanj, da je nezmožen ujeti širši kontekst. Zaradi tega se vsekakor zdi prepričljiv, konsistentno izgrajen lik; ta primer kaže, da nikakor ni pomembno ali se bralec z likom lahko »poistoveti«; ampak je bistveno, ali je lik v svojih dejanjih konsistenten, ali je njegova umeščenost v romaneskni prostor povedna ter ali je lik v tem smislu element literarnega besedila, ki ima vsebinsko vrednost; Košak na vsak način je takšen lik.
Znotraj tega se zdi ustrezen tudi pripovedovalec; vselej strogo prvoosebno ubeseduje Košakov miselni tok, in sicer tako, da bralca vseskozi pušča nekoliko brez opore; preskakuje v času, prostoru, med osebami, mislimi … itd. Tudi slog prispeva k bolj trdni, prepričljivi zastavitvi lika; je oseben, intimen in ima dovolj specifičnosti, da imamo občutek, da se pripenja na nekaj otipljivega, na živ značaj; perspektiva in glas sta usklajena, kar je vsekakor velika vrlina. V nekem smislu ima roman precej monološko formo; lahko bi celo rekli, da je blizu dnevniškim zapisom; kot da vselej ostaja neka distanca med pripovedovalcem, med osrednjo osebo, njenim tokom misli in bralcem – distanca, ki bralca izključuje. In ta način se dobro ujema s Košakovim značajem; vse do zadnjega ne sprevidi, da ostaja zvest nečemu, česar pravzaprav – ni.
Ob sprevrženem, povsem nemoralnem sodstvu je povsem očitno, da je pravna država, ki jo Košak tako čisla, zgolj dogovor in je kot taka mogoča šele, ko jo dosledno zasledujejo dejanski ljudje (izvrševalci), sicer pade. Ostane zgolj načelni, abstraktni moralni sistem; in če mu nihče, niti sodstvo samo, ne sledi – ali se mar Košak ne bori z mlini na veter? Ali ni tako, da je »morala« ali, po Košakovo »prav« in »narobe«, vključujoč z zakoni, ki so se na njej utemeljili, v tem primeru scela arbitrarna? Tisto, kar se zdi bolj bistveno, so interesi ljudi oziroma, bolje, interes, ki ga posameznik ne goji do drugega, temveč zgolj do sebe. Po tem načelu se sicer ravnajo vsi liki v romanu, vključno s Košakom vsi predvsem ščitijo lastne interese, ne ozirajoč se na siceršnje družbene dogovore in/ali občutja drugih ljudi. Iz te perspektive se zdi roman izzivalno in aktualno branje.
Zaplete se na zgodbeni ravni. V romanu je vse preveč naključij in tistega, kar bi v angleščini imenovali »easy way out«: nikogar ni treba prositi, da bi spregovoril, priče (ki jih v prvem svojem sojenju Košak očitno ni pridobil – ni znano, zakaj) imajo scela razvezane jezike, vsi jasno in glasno povedo, da za umor sumijo isto osebo, nihče ne dvomi v Urbančevo nedolžnost, nenadoma se pojavi celo kup dokazov, ki jasno kažejo, da Urbanc umora ni mogel zagrešiti itd. Na koncu pride na dan celo videoposnetek zločina! Nekako se zdi, da Košak prepočasi reagira, da prepočasi sestavlja sliko: namesto da bi pripoznal stanje (pravni sistem je skorumpiran, na svetu ni več pravice) in se vprašal, »kaj pa zdaj?«, se bralec znajde pred zgolj vedno novimi in novimi dokazi, da ja, čisto res so vsi, ki so na položajih, pokvarjeni …
Zadnja noč v Teheranu je roman, pri katerem je precej bistvena bralčeva prizma; v kolikor fabulativno raven nekoliko postavi v ozadje, lahko vsekakor precej odnese od tistega aspekta idejne podstati, ki naslavlja vprašanja o etiki in morali; od romana pa bo imel bistveno manj, če bo dal v prvi plan zgodbo ter z idejne ravni pobral zgolj floskulo o vsesplošnem nepoštenju. Kodrič ima torej upati predvsem na bralce iz prve skupine, ki pa jih je, roko na srce, relativno malo v primerjavi s tistimi iz druge skupine.
Zdenko Kodrič: Zadnja noč v Teheranu. Maribor: Založba Litera, 2016. 223 strani, 22 €.
