Ko sem pred leti potovala po Severni Ameriki, so me novi znanci tam velikokrat spraševali, kakšna država je Slovenija. Pogosto sem jim odgovarjala, da smo ena tistih držav, v katerih relativno radodarno iz državnega proračuna financirajo kulturne in umetniške dejavnosti. Sprva sem naivno pričakovala, da se bo mojim sogovornikom to zdelo omikano in da bodo našli vzporednice s tamkajšnjo kulturo mecenstva najrazličnejših fundacij, vendar se je hitro izkazalo, da je vsem utripnil nek čisto specifičen živec in v odgovor sem ves čas dobivala enako vprašanje: »Kako so vendar umetniki svobodni, da bi povedali to, kar mislijo, če pa so odvisni od politikov, ki so na oblasti?«
Vprašanje, ki me je takrat in me še danes spravlja v zadrego, se mi je prikradlo v misli takoj po letošnjih volitvah, ko so se karte v družbenih podsistemih začele mešati na novo in je bil čas nenadoma odločujoč za vse tiste, ki so produkcijsko in življenjsko odvisni od prejemanja subvencij in drugih oblik javne podpore. Med prvimi so se ob dobrih novicah volilne nedelje prebudili slovenski kulturniki, po dveh letih končno tudi taki med njimi, ki so pod desno vlado, ki je obljubljala pota nacionalistične radikalizacije in odpoved idealu liberalne demokracije po vzoru Madžarske in Poljske, potrpežljivo čakali v zatišju, upali, da neugodje čim prej mine, in bolj kot ne molčali, tudi in predvsem takrat, ko je bil glas javnih intelektualcev zaželen in potreben. Če že ne zato, ker je skrajna desnica začela razgrajevati temelje družbe, kakršni so demokracija, liberalna družba in človekove pravice, bi živost kulturniškega dela civilne družbe v težkih časih pričakovali že zato, da bi se na ta način med aktivnimi državljani bolj enakomerno porazdelilo breme javne kritike oblasti in bi drug drugemu solidarnostno krili izpostavljene hrbte.
Molk je bil toliko bolj vpijoč, ker so kulturniki v običajnih razmerah, torej pod levo ali katero od različic sredinske oblasti, izjemno živahen segment družbe, tudi ko se je treba izreči o (kulturno)političnih zadevah, ki imajo bistveno manjšo težo in manj škodljiv vpliv na dobrobit kulturniške zadeve. Njihov molk je bil glasen predvsem zato, ker skrajna desnica na oblasti ni bila nekakšna abstraktna ali neuresničena grožnja kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju, pač pa je bila produkcija kulturnih in umetniških vsebin eno od ključnih prizorišč kulturnega boja. Desna oblast z demontažo sistema ni zgolj grozila ali postopala pasivno-agresivno, kot se je to dogajalo v njenih prejšnjih dveh mandatih (2004–2008, 2012–2013), pač pa je proces degradacije sektorja odločno začela. Pri tem je bilo videti, da se je desnica iz prejšnjih izkušenj vladanja že naučila, da se ne rabi bati kulturniškega odpora, če se kalkulirano najprej loti najšibkejših členov, torej tistih akterjev, ki imajo najmanj institucionalne moči, kot kažejo primeri jemanja statusa samozaposlenega kritičnim ustvarjalcem in napad na nevladnike na Metelkovi 6. Degradacija kulturnega sistema se ni utelešala le v gestah ukinjanja, brisanja in deložacij, pač pa tudi v tem, kar je skrajna desnica na oblasti skušala vrednostno potrditi. Podelitev statusa društva v javnem interesu neonacistični organizaciji s strani Ministrstva za kulturo je minila v znamenju orkestriranega molka kulturniške elite, vseh tistih, ki se javnega izrekanja v običajnih okoliščinah vse prej kot branijo. Povedano karseda patetično in na tej točki namenoma moralistično: kultura se je s svojo sposobnostjo refleksije in artikulacije družbi odpovedala prav v času, ko jo je družba dejansko potrebovala.
Kmalu po zmagi liberalnega bloka na volitvah je generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski podala izjavo za Slovensko tiskovno agencijo, bržkone na povabilo medija, ter s tem v očeh dela javnosti postala glasnica kulturniškega oportunizma. Aktivistka Barbara Rajgelj je na twitterju zapisala: »Začenja se zbujanje iz dvoletne kome. Zlato medaljo za hitrost vstaj(e/a)nja dobi Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma.« Na družbenih omrežjih so zaokrožile misli enega od obrazov kolesarskega protestništva Jaše Jenulla, ki je razkril, da je Cetinski osebno zahtevala, da ga izločijo iz projekta, ki je potekal v Cankarjevem domu. »OGABNO IN SPREVRŽENO! Taki ljudje so še hujši kot zapriseženi janšisti (oni so vsaj malo dosledni).« Ogorčenje je na svojem blogu In media res podrobneje analiziral filozof Boris Vezjak v objavi Ime česa je Uršula Cetinski? Težava po njegovem mnenju seveda ni Uršula Cetinski, pač pa oportunizem pripadnikov civilne družbe, javnega sektorja, znanstvene sfere, ki se v javno življenje vključujejo šele, ko mine nevarnost, kakršno denimo predstavlja avtoritarna oblast, in ko z javno kritiko več ne ogožajo svojega položaja. »Njej podobnih je na tisoče in tisoče, zato je Uršula Cetinski kvečjemu ime za molčečo oportunost in našo nemoč, da bi jo ustavili,« meni Vezjak.
K temu velja dodati, da je v nehvaležni vlogi prve, ki je bila po bitki videti, kot da se razglaša za generalko, Cetinski pristala preprosto zato, ker je kultura dekorativna vsebina medijev, kulturno novinarstvo pa v veliki meri deluje kot piar služba kulturnih institucij, ki so pri vrhu seznamov prejemnikov subvencij. H komentiranju kulturnopolitičnih tem so v splošni novinarski kulturi najmanjše linije odpora večinoma vabljeni največji javni zavodi in nevladne organizacije ali njihove zastopniške asociacije. Javni medijski servis pred volitvami več kot razvidno tudi v danem primeru ni organiziral tehtne interne uredniške razprave o tem, komu med kulturniki takoj po volitvah dati besedo, kdo ima na temo pričakovanj sektorja kaj konkretnega in uporabnega povedati ter kdo je do javne besede v tem občutljivem trenutku pravzaprav sploh upravičen.
Uršula Cetinski je kot številni kulturniki in umetniki v dneh po volitvah končno lahko sproščeno spregovorila. Minila je nevarnost desne vlade, ki se je potrdila kot odkrita sovražnica intelektualne in kreativne skupnosti. V tistem trenutku še neznanega ministra je nagovorila z vsemi pravimi besedami, ki jih je ob takih priložnostih treba izrekati: reforma, NUK II, identiteta, dialog, spomin. Zavzela se je za štiriletni akcijski načrt z jasnimi kulturno-političnimi cilji ter časovnico za sprejetje pomembnih zakonov. Spolitizirano medijsko področje bi raje kot na kulturnem videla na gospodarskem resorju. Razumljivo – kultura praviloma ne želi, da je predmet političnih interesov in povečanega zanimanja javnosti, kultura praviloma želi mir.
Uršula Cetinski se je z izjavo kot predstavnica kulturne elite vrnila v ritual in performans kulturniških priprošenj, kakršne so postale stalnica odnosa med oblastjo in kulturniki, ko je na oblasti leva politična koalicija ter sta glasna kritičnost in splošno nezadovoljstvo kulturnikov s stanjem stvari del običajnega krogotoka kulturnopolitične vsakdanjosti. Izrazila se je v značilni mešanici občih mest ter le na videz konkretnih zahtev in želja, ki se bodo izkazale za precej manj definirane, če bo kulturna politika pod vodstvom nove ministrice Aste Vrečko v prihodnosti krenila v reformno smer, kot so to skušali mnogi ministri pred njo – dokler niso treščili ob zid javne razprave, v kateri so kulturniki pokazali svojo nepripravljenost na minimalno tveganje. Vsakič doslej, ko se je v javni razpravi znašel predlog, ki je kakorkoli posegal v obstoječ red odnosov, so se kulturniki pokazali kot izrazito interesno fragmentiran sektor, v katerem se na eni fronti bije boj za ohranitev privilegijev kulture javnega sektorja na račun nevladnega sektorja in samozaposlenih, na drugi pa se med nevladnimi organizacijami boj organizira okoli dostopa do subvencij.
Z idejo, da bi izvolitvi nove oblasti morala slediti nekakšna vzpostavitev pravičnega stanja, redistribucija zaslug, če ne že kar lustracija kulturniških kadrov, ki se pod političnim pritiskom niso izkazali kot kritična opozicija, je vse preveč preprosto simpatizirati. Razumljiv je tudi njen izvor. V slovenski družbi ostaja živo pričakovanje državotvorne participacije kulture, kar je posledica skoraj nične kritične distance do mitologije o narodotvorni vlogi kulture in umetnosti ter nazadnje še državotvorni vlogi kulturnikov pri nastajanju države, ki služi predvsem vanilijastemu prikazu osamosvojitve z namenom prikritja materialistične in mehke nacionalistične narave nastanka slovenske države. Onkraj ideologije narodotvornosti se omalovaževani oportunizem kulturnega resorja kaže kot logičen simptom kruhoborskih pogojev, v katerih v polni odvisnosti od državnih subvencij nastaja slovenska kultura. Brez državne podpore morda res ne bi bilo ne slovenske umetnosti ne slovenske kulture, vendar pa prejemanje in še posebej življenjska odvisnost od subvencij onemogoča participacijo ustvarjalne skupnosti v civilni družbi ter zanesljivo povzroča, da pod sovražnimi (ji) pogoji kultura ne more prevzeti naloge družbene kritike in odigrati vloge družbene morale.
Kulturni resor je v položaju, ko se ne more zoperstavljati sovražni oblasti, vsaj deloma po lastni izbiri, saj se je v minulih 30 letih večkrat odpovedal priložnosti, da prestane reformo kulturne politike. Pri tem so mnogi reformistični predlogi, ki so pod različnimi ministri tekmovali med sabo, težili prav k temu, da bi se odvisnost kulturne in umetniške produkcije od vsakokratne oblasti relevantno zmanjšala, in to brez da bi se ob tem zmanjšal obseg finančne podpore. Med idejami, ki bi lahko pripomogle k večji neodvisnosti kulture od vsakokratne oblasti, so denimo ideje prenosa odločanja s politike na stroko, večje odgovornosti in avtonomije direktorjev ter uvedbe področnih svetnikov oziroma selektorjev za posamezne javne razpise. Naštete zamisli niso bile vedno kompatibilne, a kulturna javnost jih je v javni razpravi doslej vsakič blokirala, namesto da bi si prizadevala za sintezo najboljših predlogov. O konkretnostih, kako v kulturo prinesti več avtonomije brez zmanjšanja javnega financiranja, lahko kulturni sektor v prostem času svobodno premleva in izboljšane predloge redno prinaša pred vsakokratne ministre, pod pogojem da so njegova vrata odprta.
Ali kulturnike prepuščenost na milost in nemilost vsakokratnim kapricam oblasti sploh moti, se bo po travmatični izkušnji dvoletnega življenja na robu avtokracije šele pokazalo. Če je kulturnemu sektorju do takih pogojev dela, v katerih svobode misli in kritičnega poguma ne rabijo zastaviti za to, da preživijo, potem bodo od nove ministrice sami zahtevali reformo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.