Ko sem slišala za Girls, sem potrebovala kakšno leto prepričevanja, da sem serijo začela gledati, saj ta po imenu sodeč ni obetala veliko. Ob besedi girls, slovensko punce, si človek ponavadi predstavlja nekaj plehkega, v najboljšem primeru ljubkega, tu in tam navihanega, morebiti celo porednega, skratka: nič posebnega. Vendar ustvarjalka serije, Lena Dunham, besedo subvertira, očisti jo pričakovanih konotacij, kajti njene punce so veliko več kot samo ljubiteljice taprave roza barve, ki si, medtem ko čenčajo na postelji in sanjarijo o fantih, češejo svoje dolge in sijoče lase. S HBO-jem in Leno smo tako končno dobili serijo z imenom Girls, o kateri je vredno pisati. Ko rečem »vredno pisati«, mislim to v maniri intelektualnega snobizma, kajti serija Girls je produkt tako imenovane kvalitetne televizije, kar je kategorija, ki že sama po sebi vsebuje vrednostno sodbo. Kvalitetna televizija namreč gleda zviška na »običajno TV«, saj je prva izdelek izbranih avtorjev in režiserjev, ki pišejo inteligentne scenarije in ustvarjajo estetske presežke, kar jo preprosto naredi za »boljšo«.
Serija Girls je vsekakor vešča predstavnica tega žanra. Izvirni scenariji, ki jih pogosto navdihuje avtoričino življenje, se vztrajno približujejo stvaritvam literarne umetnosti, saj inteligentni dialogi in pronicljiva provokacija na račun sodobne družbe nagovarjajo izobraženega gledalca, kompleksna naracija in pristna igra pa dajeta seriji močan vtis realizma. S tem serija Girls ne zadošča samo visokim standardom, ki so po Robertu J. Thompsonu merilo kvalitete, ampak tudi vnaša v televizijsko serijo noto avtorstva, ki je prej bila lastna predvsem filmski umetnosti. Girls je avtorski projekt Lene Dunham, ki je (so)scenaristka, pogosto tudi režiserka serije, poleg tega pa v slogu Woodyja Allena v seriji igra vlogo nevrotične protagonistke Hannah.
Omenjena avtorska, še bolj pa avtobiografska komponenta zadane v bistvo nase osrediščene in vase zagledane generacije, ki jo v seriji spremljamo. Lena namreč, tako kot Narcis v globokem vrelcu, zre vase v podobi Hannah na televizijskem ekranu. Vendar v svojo podobo ni nekritično zaljubljena, ampak jo – prav nasprotno – ironizira, včasih celo parodira. Tisto, kar nam »servira«, pogosto ni po meri standardnega okusa; to je lastni egoizem, pomanjkanje empatije in konec koncev obilno telo, ki ga ekshibicinostično kaže ob vsaki priložnosti. A Girls je vendarle serija o generaciji, o generaciji mladih intelektualcev srednjega razreda, ki so bili deležni (strogo predpisane) permisivne in liberalne vzgoje. Spremljamo jih v obdobju, ko se njihova eksistenčno neobremenjena pot k samoaktualizaciji konča in ji sledi spopad s hladnim in krutim »resničnim svetom«. Ravno v tem spopadu je mogoče najti presežek serije Girls. Ta namreč plastično pokaže, kaj se dogaja z narcističnimi posamezniki – ki jih je Žižek v osemdesetih letih opisal kot družbeno nujne karakterje za razvoj kapitalizma –, ko kapitalistični sistem, za katerega so bili »proizvedeni«, in z njim potrošniška družba zaideta v krizo.
Mlada pisateljica Hannah (Lena Dunham), vzhajajoča zvezda na newyorški literarni sceni, je samozavestna, nekoliko ekscentrična in nevrotična, a se na literarnem trgu dobro znajde, njena dela so dobro sprejeta tako s strani založnikov kot tudi urednikov, za katere dela. Nekoliko manj spretna je v odnosih s soljudmi, pri čemer jo ovirajo predvsem lastni egocentrizem, egoizem in pomanjkanje empatije, a kljub temu ima stil, ki ljudi privlači. Odkar so ji starši prenehali finančno pomagati, se preživlja s »pisarjenjem« za hipsterske spletne portale in s priložnostnimi deli, pri vsem tem pa jo poganja ambicija, da bi napisala in objavila lastno knjigo. Želja se ji že skoraj uresniči, obeta se ji objava e-knjige, ko jo preseneti smrt njenega založnika, s čimer propade tudi njun dogovor. A to pisateljice ne ustavi. Najde novo založnico, ki je pripravljena njeno knjigo objaviti (v fizični obliki), a tukaj Hannah naleti na drug problem. Klub temu da je njen založnik mrtev in projekt opuščen, jo na bivšo založniško hišo veže triletna pogodba, zato knjige ne more objaviti drugje. Tukaj Girls razkrije prvi primer sistemskega zatiranja, pokaže se namreč problem birokratizacije družbe, v kateri za posameznika ni prostora. Vendar se s tem za Hannah boj »človek proti sistemu« šele začne.
V nedavno zaključeni tretji sezoni serije začne birokratsko onemogočena Hannah pisati oglaševalske članke za komercialno revijo GQ. Ker tovrstno oglaševanje še ni povsem prodrlo k nam, je njeno delo pri reviji težko opisati. Gre za članke, ki zahtevajo kvalitetno in kreativno pisanje, vendar je v ozadju sponzor, ki zahteva, da se skozi članek oglašuje njegov izdelek. Torej je revija, pri kateri dela pisateljica, tako kot preostalo oglaševanje v službi korporacij in trga. Hannah kot »resnična umetnica« revijo prezira in svoje sodelavce podcenjuje, dokler ne spozna, da so tudi oni talentirani pisatelji, ki so na lastni koži izkusili, da literarno pisanje ne prinaša dovolj denarja za dostojno življenje. Literatko to spoznanje potre, a jo mastna plača prepriča, da še vztraja pri reviji. Vendar kmalu denar ni več zadosten motiv, da bi njen narcistični ego lahko še naprej tlačil zavest o potrati lastnega talenta in nesmiselnosti dela, ki ga opravlja. Dokončno jo iztiri še eden izmed mnogih »brainstorming« sestankov, kjer ekscesno užali revijo in sodelavce, nakar je seveda izločena kot korporativna anomalija – dobi odpoved.
S to epizodo se serija loti problematičnega odnosa družbe do kulture in umetnost. Serija pokaže, kako se kreativnost eksploatira, kako se jo podreja logiki trga, umetnike pa vpenja v tako imenovane kreativne industrije, ki talente podkupujejo in jih spreminjajo v kreativne delavce. Tako se z nam dobro poznanim krčenjem sredstev za nemoteno kulturniško ustvarjanje sistemsko onemogoča kulturno-umetniško sfero kot enega redkih prostorov, ki premore refleksijo in kritiko družbe. V tem smislu je pomenljivo, da v krizi najprej nastrada kultura, saj mora načeti sistem, če se želi obdržati, najprej obračunati z »zajedavci« v lastnih vrstah, ki mu grozijo s popolnim razkrojem. A če se vrnemo k dialektiki »človek proti sistemu«: preko serije Girls prepoznamo tudi paradoks sodobne družbe. Sodobna kapitalistična družba se v primerjavi z drugimi ponaša z najvišjo stopnjo svobode misli, izbire, raznolikosti življenjski slogov, uresničevanja individualnosti, ambicij in možnosti za vse, vendar primer GQ-ja razkriva paradoksalno mejo te tako čislane svobode. Na eni strani družbeni sistem spodbuja posameznika k narcističnemu iskanju svojega »avtentičnega jaza« in ga poziva k samoaktualizaciji, a ko ga enkrat osvobodi, mu postavi mejo in okvir, znotraj katerega se lahko uresniči. Tako ga ozaveščenega o lastni nemoči boleče zatre.
Serija Girls govori o momentu, ko nevrotični narcis spregleda navideznost »neskončne« izbire in spozna, da ponujeno/vsiljeno ne more zadovoljiti njegove želje. Na tem mestu se odpira vprašanje, kako naj sistem podredi megalomanskega, egocentričnega, inteligentnega, izobraženega in ambicioznega individualista, ko mu potrošnja ne more več prinašati užitka. Svojo moč lahko poskuša reproducirati z vseprisotnim diskurzom o nespremenljivosti sistema, vendar Hannah tudi temu, vsaj zaenkrat, ne nasede. V naslednji, četrti sezoni, ko bo Hannah odšla na šolo kreativnega pisanja v Iowo, lahko morda pričakujemo avtoričin kritični vpogled v dogajanje na univerzi, drugi veliki grožnji sistemu. Na koncu se vrnimo k subvertiranim puncam, ki so se nehale obremenjevati z oblekami, s seksom in pravo ljubeznijo in nam lahko zdaj končno povedo, kaj se dogaja: »Girl(s) power!«
