»Želela bi vam povedati zgodbo o življenju in smrti,« zapiše beloruska pisateljica Svetlana Aleksijevič v svoji knjigi Černobilska molitev (Modrijan, 2009). V svoji knjigi Čas iz druge roke (Cankarjeva založba, 2023) je zapisala: »Nihče nam ni povedal, kako naj postanemo svobodni, povedali so nam le, kako za svobodo umreti.« V Vojna nima ženskega obraza (Goga, 2020) pa: »’Ženska’ vojna ima svoje barve, svoje vonjave, svojo svetlobo in svoj spekter občutij. Svoje lastne besede. Ni junakov in neverjetnih podvigov, so preprosto ljudje, ki se ukvarjajo z nečloveško človeškimi stvarmi. Ne pišem o vojni, temveč o ljudeh v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Sem zgodovinarka duše.« Gre za izjemno pisateljico, pričevalko zamolčane in spregledane zgodovine, ki je s svojim pisanjem osvetlila neopažene trenutke človeške duše in njene želje po preživetju. V zadnjem času smo v slovenskem jeziku dobili kar dva nova prevoda, ki ju je nujno podrobno in natančno prebrati.
Živeli in delovali ste kot novinarka v Sovjetski zvezi, kjer je bilo novinarsko najbrž zelo delikatno. Kaj vam je dala sovjetska izkušnja?
Svojo željo po tem, da bi pisala o človeški izkušnji, sem odkrila med vodenjem kulturnega uredništva pri nekem mediju. Tudi takrat smo pravzaprav pripovedovali le življenjske zgodbe posameznikov. Kar hočem povedati, je, da se nikoli nisem zares ukvarjala s političnim novinarstvom. Obenem pa ne morem reči, da nisem verjela v komunizem in v to, da ne bo trajal prav dolgo. Danes razni ruski pisatelji trdijo, da so že takrat vedeli, da bo komunizma konec. Sama v to, v tistem času, nisem verjela. Nihče si ni želel kapitalizma. Najprej smo ga pravzaprav imenovali le z besedo »trg«, nihče ga ni znal prav dobro definirati. Ljudje so si želeli socializem s človeškim obrazom. To je poskušal s svojo ekipo doseči tudi Dubček. Nihče pa si ni predstavljal, da bomo šli v popolnoma obratno smer. Končali smo kot nekakšen »Čikago«.
Mislite, da morajo pisatelji in pisateljice vedno zagovarjati neko ideološko pozicijo?
Da, mislim, da bi morali pisati tako. Vsaj zase lahko rečem, da pišem s pozicije. Obenem pa se potem vprašam, zakaj sem šla živeti v tujino? Ne zato, ker so me preganjali zaradi moje knjige o vojni v Afganistanu Dečki iz cinka. Vojakom v Afganistanu namreč ni bilo všeč, da sem jih označila za morilce, saj so se sami imeli za heroje. Takrat je bilo več svobode. Lukašenko še ni bil na oblasti. Veliko je bilo protestov, veliko nasilja. Demonstracije za novo življenje in demonstracije za staro. V pisateljskih društvih si lahko slišal: »Pa smo jim pokazali! Glave vojakov krvavijo! Pa smo jim pokazali!« In to so bile besede pisateljev, dobrih pisateljev. Jaz pa sem to opazovala. Opazovala sem njihove žareče oči in si mislila: Ne. Ne želim biti pisateljica, ki uživa ob pogledu na prelito človeško kri. In barikade so nevarno mesto za umetnike, ker zaradi njih ne vidiš človeškega življenja, temveč vidiš samo tarče. Vidiš tiste, ki so dobri, in tiste, ki so slabi. In to se dogaja tudi zdaj. Zato sem se tudi odločila, da odidem. Želela sem si povrniti normalno percepcijo sveta. Umetnika mora zanimati vse, tako rabelj kot njegova žrtev. In da lahko govoriš o obeh, moraš poslušati obe zgodbi. Včasih pravijo: »Kako lahko piše, da je poslušala zgodbe morilcev? Kako lahko posluša zgodbe ukrajinskih nacionalistov in podpornikov Bandere?« Napadali so me, ker branim Ukrajino. Obenem pa imamo potem primer pisatelja Prilepina, ki ima svoje nazive in nagrade in mu ni težko iti v vojno, streljati in ubijati. Jaz mislim, da je to zločin. S Prilepinom sva se sporekla in rekla sem mu: »Danes je junak tisti, ki ne strelja, ne pa tisti, ki strelja.« On zame ni več pisatelj. In seveda za svoj zločin zdaj tudi plačuje, ker ne more več pisati. In tu se kažejo te življenjske morale, o katerih govoriva. Ko sem bila med vojno v Afganistanu, so mi ponudili puško in rekli, da naj poskusim streljati, da bom videla, kakšen je občutek. Z mano je bila tudi neka pevka, ki je poskusila in se med streljanjem zelo zabavala. Jaz nisem hotela. Nisem želela v sebi nositi te izkušnje, nisem je potrebovala. Svojo dušo in svoje vrednote moramo ohranjati čiste. Me razumete? Ne smemo se pustiti premamiti. To je tudi problem totalitarnih sistemov, ker moraš biti vseskozi na preži, da ohranjaš svojo notranjo, človeško dušo celo. Vsak dan moramo paziti nanjo. Hitro lahko postaneš Putinov zaupnik, ker moraš recimo rešiti gledališče. Ne rešuješ sebe, temveč gledališče. Ali pa rešuješ sinovo restavracijo. Denar, denar je tisti, ki je danes najvažnejši. Mislim, da nam gre danes celo slabše zato, ker trgujemo z ameriškim dolarjem, kot ko smo trgovali z delovnimi taborišči. Takrat nismo imeli kaj izgubiti. Takrat ljudje niso imeli ničesar, razen svojih idej. Danes pa imajo na primer sinovo restavracijo.
Pišete tudi o tem, da je vsak človek lahko tako rabelj kot žrtev. Da se vse ponavlja.
Ja, to mi je povedal moj oče, ki je študiral na Komunistični fakulteti za novinarstvo. Nekega dne, ko se je vrnil na fakulteto, je bila polovica njegovih profesorjev v zaporu. Učili pa so že novi ljudje. Takrat je bilo zelo močno obdobje informantov. Očeta sem spraševala, zakaj so to prenašali. Odgovora na to vprašanje ni imel, saj so bile takrat stvari tako zastavljene. Obenem pa so vsi verjeli, da je tako prav. V drugem letniku študija je bil vpoklican v vojno, se kasneje pridružil Komunistični partiji in ostal njen član vse svoje življenje. Verjel je v idejo komunizma, mislil je, da je čudovita, ampak da so jo ljudje pokvarili. Včasih so ljudje, ki so vrnili iz izgona, vedeli, kdo jih je izdal. Včasih so morali celo delati v isti pisarni kot njihovi izdajalci. Ali pa so bili sosedje. Zgodilo se je, da so celo skupaj praznovali in dobro in zlo sta bila ponovno zmešana skupaj. Zgodilo se je tudi, da sta v istem okolju morala sobivati zapornik in njegov mučitelj. Koncepti dobrega in zlega so bili uničeni. Z drugimi besedami, naša življenja so bila uničena od znotraj. In mislim, da se je v tem času ustvarila tudi srčika cinizma, ki je zelo zaznamoval našo družbo.
Če na hitro omeniva Aleksandra Solženicina, lahko med sabo in njim najdete kakšno vzporednico?
Ne, jaz nimam njegovega pridigarskega odnosa do sveta. In ne verjamem, da literatura lahko spremeni svet. Večina nas nima več tega pogleda. Kar lahko naredimo, je to, da opravljamo svoje delo najbolje, kot je možno. Ideja, da lahko besede spremenijo sodobni svet, ni nič več kot iluzija. Do takšne pozicije moramo biti ponižni.
Ampak vaše delo je delo z besedami in zagotovo imate cilj, da z njim nekaj dosežete?
Seveda bi rada dosegla nekaj. Ampak rada bi bila na strani dobrega. Nimam pa nikakršnega kozmičnega cilja, ne zase, niti za svoje delo. Ta ideja je bila popularna v šestdesetih letih in v 19. stoletju v Rusiji, v njihovem literarnem svetu. Ideja, da je beseda zelo močno orodje. Spomnite se na to, kako so krivili rusko literaturo, da je 1917 zakrivila revolucijo. Morda je bilo to možno takrat, vsekakor pa ni možno danes. Dandanašnje tehnologije so drugačne in energija sveta se je stekla v smer glasbe, podob. V bitki za človeško srce ima literatura v današnjem času veliko konkurence. Preveč, pravzaprav.
V pisanju zelo jasno konceptualizirate odnos med dobrim in slabim.
Da, seveda, rojena sem bila v šestdesetih letih. Učili so nas, da je pesnik v Rusiji več kot pesnik. Še ena utopija. Takrat je bilo v razcvetu gibanje Narodnikov in nekakšne utopije, ki je verjela v moč besede. Človeštvo je preživela mnogo utopističnih gibanj. Tudi krščanstvo je utopija. Starodavna utopija, ki je stara kot sumersko cesarstvo, iz tam tudi izhaja.
Sta vaše dobro in zlo neodvisni od krščanstva?
Mislim, da ja. O tem sem imela pogovor z nekim indijskim pisateljem. Rekel je, da Dostojevski ne bi imel enake moči v Indiji, kot jo je imel v Sovjetski zvezi, saj ima v Indiji vsak posameznik do svoje zadnje sekunde možnost odrešitve. Dobro in zlo pa namigujeta na prečkanje meje, ko je bila odločitev že sprejeta, dejanje že storjeno in ni več možnosti vrnitve. Ko stojimo na nasprotnih straneh barikad. V indijski kulturi pa imajo manj jasno definicijo teh dveh konceptov. Človeško bitje je polno nekakšne substance, ki se pretaka iz ene oblike v drugo. Krščanska vera je bolj rigidna. Kot sem zapisala v eni izmed svojih knjig, če ne bi poznala Dostojevskega, ne bi preživela. To pa zato, ker je človek res srhljiva prikazen. Še posebej takrat, ko je prisiljen živeti v tako grozljivih političnih sistemih in v tako brezupnih okoliščinah. Brez Dostojevskega, brez poznavanja globine, brezna človeške duše, brez njegovega razumevanja, jaz tega sveta ne bi prenesla.
Ste ga začeli brati že v otroštvu?
Da, prvič sem ga brala, ko sem bila dokaj mlada. Nekaj njegovih knjig smo imeli doma, ampak ne vem natančno katerih … V tistem času me je najbolj zanimalo njegovo delo Idiot. To pa zato, ker vsak razumen človek dobro ve, da je v vsakdanjem življenju idiot. Vsak kompleksen posameznik zase pogosto misli, da je idiot. Leto 1990 je bil čudovit čas, ko smo vsi verjeli, da živimo v res dobrih časih, v katerih bomo lahko počeli velike stvari. Bili smo polni naivnega in romantičnega upanja. Naša pričakovanja se seveda niso izpolnila in zdaj moramo živeti z občutkom izgube. In ponovno imamo občutek, da smo idioti.
Imate občutek, da se ljudje želijo vrniti v neko vrsto sovjetske ureditve?
Tega ne bi imenovala sovjetska ureditev, ampak bi to ureditev označila kot nekaj veliko bolj strašljivega in grozljivega. Stopnja izobrazbe v naši družbi se je znatno znižala. To govorim za sodobno Rusijo in Belorusijo, ki sta, kar zadeva izobrazbo, res podhranjeni. Le par tisoč ljudi govori angleško ali francosko, kar kaže na to, da imamo opravka z neizobraženo družbo. So seveda ljudje različnih gibanj, avantgard, če želite, ki razumejo, da obstaja boljši svet in si v njem tudi želijo živeti. Ti ljudje se zagotovo ne učijo tujih jezikov, da bi ostali doma, ampak se s tem pripravljajo na drugačno življenje. Zdi se pa mi, da je živeti življenje v današnjem času veliko bolj strašljivo, kot je bilo včasih. To je ta banalnost našega časa. Kljub temu, da nam je pred časom vladal Stalin. Za njim so bili nekakšni bolj nedolžni, vegetarijanski časi. Delovna taborišča so bila pozabljena. Eksterminacija kulakov in kozakov je bila pozabljena. Ko smo prišli na svet, smo prišli v preprosto družbo, ki je delovala po zelo jasnih parametrih. V njej ni bilo težko živeti. In zato tudi danes veliko ljudi pogreša to preprostost. Danes je težje živeti in preživeti, težje je ohranjati neko dostojanstveno življenje zase in za svoje otroke. Takrat smo bili vsi enaki, ne da bi se za to trudili. Vsi smo imeli veliko prostega časa. Drug k drugemu smo hodili na obiske, prepevali smo pesmi in igrali kitaro, hodili v hribe in gozdove. Ko o tem razmišljamo danes, imamo občutek, kot da smo živeli v sovjetski pravljici. Danes namreč nihče nima časa, ker se vsi trudijo zaslužiti. V knjigi Čas iz druge roke opisujem potovanje po Rusiji. Takrat smo bivali v vasi, ki je bila pod Smolensko oblastjo. Zjutraj ob 9.00 so bili lokalni pijanci že pred trgovino in čakali na prodajalko. Med čakanjem smo se zaklepetali, in ko sem jih vprašala o svobodi, so mi odgovorili: »Kakšna svoboda? O čem sploh govorite? Ko bodo odprli trgovino, boste lahko izbirali med različnimi vrstami vodke, imajo celo banane in klobase. Kakšno svobodo sploh hočete? Saj imamo vse!« Vidite? To je vse, kar so vedeli o življenju. Veliko naših problemov je kulturnih. Veliko černobilskih otrok, s katerimi sem še danes v kontaktu, so poslali v tujino na zdravljenje in rehabilitacijo. Ko so se vrnili, so se začeli prepirati s svojimi starši in učitelji. Želeli so, da bi imeli podobno šolanje kot tisto, ki so ga videli v tujini. Svoje starše so prosili za svojo brisačo, saj jih niso več želeli deliti z brati in sestrami. Želeli so, da se očetje z njimi pogovarjajo, ne pa da jih občasno samo kaj okarajo in tlesknejo po glavi. To vse kaže na to, da so kulturni in ekonomski problemi tesno povezani.
Ali to pomeni, da ima svoboda različen pomen za različne ljudi?
Seveda, pomen svobode vsak zapolni s svojim lastnim razumevanjem. Lukašenko je dejal, da je Belorusija najbolj demokratična država. Kaj lahko tu sploh še dodam? To je njegov okvir razumevanja sveta … In to je tudi najbolj zakomplicirano. Ko mi ljudje, kot so Lukašenko, Pinochet ali Franco, govorijo, da bodo Evropo peljali naprej v nov svet. Nihče od njih pravzaprav ne ve, kako je voditi ljudstvo v nek drug svet, če ne vedo, kakšen ta svet sploh je. To velja tudi za ljudi, ki se gibljejo v krogih premožnih posameznikov z veliko moči. Denar jim štrli skozi ušesa. In predstavljajte si njihov srd, ko ugotovijo, da v tem svetu niso dobrodošli, sprejeti. Oni so mislili, da se je od vedno šlo samo za denar. Imajo denar, ampak so še vedno gangsterji. Vidite, na koncu je vse vprašanje kulture. Ko sem bila še del različnih fundacij v Černobilu, so Danci poslali vlake, polne zdravil in hrane. Vsem sem govorila, da naj hrano in zdravila dajo direktno ljudem, ker se lahko stvari izgubijo ali pa se pokvarijo pod vročim soncem. Tako smo tudi potem storili, vse raznosili in razdelili sami, predsednik danske fundacije pa je potem organiziral večerno druženje pri njem na domu, da bi proslavili uspeh. In potem pridemo … v to palačo! In potem se vprašam – kdo je zbiral denar za hrano in zdravila tu v Evropi? Običajni ljudje. Običajni ljudje, ki želijo pomagati drugim običajnim ljudem. Potem smo lastnika palače vprašali, od kje mu denar. Seveda smo vedeli od kje. Denar, ki bi moral iti za pomoč, je šel njemu. To se mu je zdelo v redu. Niti predstavljal si ni, da je to, kar je storil, zločin.
Vseskozi se pojavlja ruska zgodovina, kajne?
Ja, mislim, da je to indikator, da smo država, ki kulturno zaostaja. Govorili smo, kako smo veliki, ampak smo v resnici država, ki ima premalo kulture. Tako Belorusi kot tudi mnogi drugi. In tu se dobro vidi to nasilje, ki je zaznamovalo slovanski svet, Ukrajince … Poglejte, kaj se danes dogaja v Ukrajini! Da, je en sovražnik. Putin. In druga sovražnika, ki sta oligarhija in korupcija. Ta dva sta najbrž celo bolj strašna od Putina, ker sta sovražnika, ki prihajata iz notranjosti naroda. Sta nekaj, kar se skriva v nas vseh. In tega ne moremo spregledati. Svobode ne moremo uvoziti kot švicarske čokolade, avtov Bentley ali finskega papirja. Nove avte lahko uvozimo, da, ampak nove narodne zavesti pa ne moremo.
Je v današnjem času sploh smiselno operirati s pojmom »svobode«?
Smiselno je, da je pred nami družba, ki je sposobna slediti vsaj neki ravni pravil. Poglejte na primer Donalda Trumpa v ZDA – je predstavljal nevarnost državi? Da. Ampak vsi so nekako vedeli, da nima enakih sposobnosti, kot jih ima Putin. Ker se seveda ne bo spravil v vojno s socialnim organom države, bojeval se je tudi s staro demokracijo, s katero so državljani odraščali. Danes pa za ZDA ne vemo, kdo bi zmagal ali kako bo svet zgledal čez nekaj let. Zdi se, da demokracija nazaduje povsod po svetu. Njen padec lahko gledamo na časovnici zgodovine. Kaj je svoboda? Svoboda pomeni življenje, človeško družbo, ki je zgrajena z zakoni, ki služijo vsem. Do take mere, kot je le mogoče. Seveda v njej obstajajo sodišča in sojenja, ampak ne zato, ker jih je po telefonu naročil Putin. On samo dvigne obrv, pa je že nekdo v zaporu. Putina v tej družbi ni. Ampak tako je bilo tu od vedno, na žalost. Mi sploh ne poznamo drugačnega načina življenja.
Čehov je nekje zapisal, da iz sebe iztiska svoje suženjstvo?
To je vsakdanja naloga vsakega živega bitja. Iz sebe iztiskamo sužnja, ki je ujet v nas vseh. Ampak tu ne govorim o primitivnem pomenu suženjstva, ampak o sužnju, kot so slabe navade, lenoba. Suženjstvo tega, da ne razumemo, kaj je namen človeškega bitja.
Pravite, da je človek strašljiva prikazen. Po drugi strani pa smo neznansko krhki.
Človeštvo ima vse. Teror, krhkost in lepoto. Človeštvo je raznoliko.
Kakšna je po vašem razlika med zahodnim in sovjetskim človekom?
Poglejmo starejšo generacijo sovjetskih ljudi, ki so se preselili na Zahod, v Skandinavijo ali kam drugam. Ta generacija povsod ostaja zelo konservativna. Oni bi recimo glasovali za Trumpa in so proti migrantom. Z drugimi besedami, s seboj so prinesli izkušnjo nasilja ali še boljše povedano, izkušnjo življenja v nasilnem družbenem sistemu. In njihove vrednote se niso spremenile. Seveda nakupujejo v supermarketih in se poslužujejo drugih dobrin Zahoda, ampak imajo čisto sovjetsko zavest. Otroci, ki jih vzgajajo, ki jim je bilo v zibko položeno to, da bodo isti kot njihovi starši, pa začuda na svet gledajo popolnoma drugače. V Nemčiji imam prijateljico, ki ima hčerko, ki si je želela delati v nevladni organizaciji. Sama sem dobro povezana z različnimi nevladnimi institucijami in bi ji lahko pomagala. In bi ji, če bi me prosila, ampak je rekla, da si v svetu želi uspeti sama. V Rusiji ali Belorusiji česa takega ne bi nikoli slišali.
Nekje ste zapisali, da sovjetski človek v življenju rabi nek ideal.
Da, res je. Nekakšno veliko idejo, nekaj kozmičnega. In Dostojevski ima te vere v velike sanje preveč – Moskva kot tretji Rim in podobno. Sama na žalost ne poznam bizantinskih idej prav dobro, ampak nekaj kozmičnega vseskozi kroži nad rusko dušo. Tako sem zapisala tudi v Černobilski molitvi. Likvidatorji so me povabili, da jih spoznam, živeli so v nekih barakah ob strani. Seveda sem šla k njim in imeli smo odlično debato, saj so bili vsi znanstveniki z doktorati, veliko je bilo matematikov, vsi so bili res inteligentni. Človeško življenje je bilo v tistem času res poceni. Zahtevali so čim večje število delavcev in poslali so jih. Nikomur ni bilo mar za te ljudi. Na isti način so pošiljali ljudi tudi v vojno. Človeško življenje ni bilo pomembno. Ko nam je gospodinja prinesla ocvrta jajca, se ji je obleka malce razprla in videlo se je, da je celo njeno telo prekrito z izpuščaji in ranami. Rekla sem: »O, moj bog, kaj se dogaja, od kje vam te rane?« Rekla je, da so pred časom nehali delati pralni stroji in da morajo perilo prati na roke. Prašek in belilo pa sta bila seveda za človeško kožo toksična. Ko je odšla, sem vodji rekla, če razume, kaj počne. »Ubijate jih,« sem mu rekla. »Te ženske bodo umrle. Se sploh zavedate, kaj počnete?« Pred tem smo razpravljali o Konstantinu Edvardoviču Ciolkovskem in vsi so bili tako pametni, vsi Rusi so tako pametni, ko se gre za filozofske probleme. Znorela sem: »Kakšen Ciolkovski, naročite pralne stroje!« Pet minut me je poslušal, potem pa nadaljeval s filozofsko debato o Dostojevskem in srečanju z očeti in očetovim mrtvim telesom. Zraven njega pa ženske, ki bodo zaradi njega postale invalidne. Vidite, vse, kar vemo o tako imenovanih idejah, ni zares pomembno. In naša življenja so polna takšnih detajlov. Ne gre za to, da nekdo pošlje v zapor nekoga drugega, ampak za neko vsakodnevno rutino. Ko sem se po dvanajstih letih vrnila domov, mi je bilo dolgo časa res težko, ker so me moji lastni prijatelji šokirali s svojim razmišljanjem. Že zaradi tega, kako so razumeli odnos med moškim in žensko, kak pogled so imeli na imigrante in odnos do človekovih pravic. »Jaz bi ga ustrelila,« mi je rekla kolegica. »Zakaj?« sem vprašala. »Ker je komunist.« Ampak vem, da ga ne bi mogla, ni vedela, kaj vse je potrebno, koliko razčlovečenja je potrebnega, da končaš človeško življenje. In temu pravimo danes demokracija? Ampak tako pač je v Rusiji, v Belorusiji. Ta ideja, da ti ni treba upoštevati pravil, zato ker imaš bogate in vplivne prijatelje. Tudi zame mislijo, da imam neskončno količino denarja, da bo denar od Nobelove nagrade trajal vse moje življenje. Govorijo mi, da lahko plačam za to in dam denar za ono, kot da nimajo osnovnega sistema za razumevanje življenja. Ne zavedamo se, kako je kultura zaporništva vplivala na naša življenja. Že če samo pogledamo, kako Putin nagovarja narod, ko ga ujamejo na laži. Postane žival in ni edini.
Oliver Stone je z njim naredil dolg intervju. Takrat pa je govoril odlično, umirjeno, premišljeno.
Da, in to je Stonova odgovornost, da ga je prikazal tako civiliziranega, tako dobrega. Da mu je omogočil, da je izpadel tako neproblematičen. Ni ga vprašal iskrenih, poglobljenih vprašanj. Oliver Stone se ne zaveda, kaj se dogaja na razbitinah našega imperija. Da je življenje popolnoma drugačno od tega, kot ga je opisal Putin, da ljudje živijo le pol-življenje. Težko je. To državo so oropali do konca. Od res inteligentnih Evropejcev sem slišala, da Putin ni tako slab človek, da je močan in da Rusija potrebuje močnega vodjo. Vidite? Putin je še vedno nad zakonom. Ne pravim, da je na Zahodu vse boljše, ampak obstaja pa nek drug ideal, ki omogoča dostojnejše življenje.
Kakšnega vodjo rabi Rusija? Kakšen vodja je sploh možen?
Lahko vam povem o Belorusiji. Imeli smo Aleša Adamoviča, ki je bil moj profesor. Bil je časten mož. No, v Rusiji so imeli Saharovega. Ampak ljudje niso izvolili ne Saharovega niti Adamoviča. V Belorusiji so izvolili predsednika zveze agrikulture, predsednika kmetov, v Rusiji pa KGB polkovnika. Tik preden so izvolili Putina, je ekipa z Japonske v Rusiji snemala dokumentarni film. Snemali so v Irkutsku in spomnim se, da je bil tam muzej gulagov. Do danes so najbrž vsi podobni muzeji že zaprli svoja vrata. Odpirajo nove stalinistične muzeje, zapirajo pa muzeje o gulagih. No, in tam je bil nekakšen zemljevid, ki je kazal, kje na območju Irkutska in Sibirije so bila delovna taborišča. Vse je bilo prekrito z malimi rdečimi pikami. Tam živeči so nam pravili, da so v času obratovanja taborišč s konji čakali na ljudi, ženske in otroke, ki so jih pometali kar dol z vlakov v sneg, da jih poberejo in odpeljejo. Po sto in sto so jih nabrali skupaj, jim dali lopate in jih odvedli v gozd. Kjer so preživeli ali umrli. Pravili so nam takšne in drugačne zgodbe o smrti, ko pa smo jih vprašali, koga bi volili, so vsi odgovorili, da Putina. Režiser, gospod Kamakura se je samo sesedel v sneg. »Kako, zakaj,« je vprašal. »Saj ste nam pravkar povedali, kaj se je dogajalo!« »V naši državi lahko samo KGB ohrani red,« so odvrnili. Odgovorili so na način, na katerega so tudi sami razumeli ta svet in to življenje.
Bi lahko vodil Rusijo kdo drug?
Lahko, ampak to bi bila peklenska služba. Ljudje si danes želijo programa, ki bo ponudil več kot le eliminacijo komunistov. Ampak se bojim, da če danes iščemo tak program, da bomo naleteli le na tišino.
S Svetlano Aleksijevič se je pogovarjala Marie Tetzlaff v okviru festivala Louisiana Literature v Muzeju moderne umetnosti Louisiana na Danskem.
Prevedla in uredila Katja Šifkovič.