Svež beton (odlomek)

Tla kopalnice so mrzla in danes se mi ni ljubilo kuriti, zato se v naglici slačim, da bi čimprej stopila pod vroč tuš. Oblačila odmetavam na neogret radiator in preklinjam svojo lenobo. Zjutraj sem bila prepričana, da se niti tuširala ne bom, a me je v to potem prisilil lastni telesni vonj. Kot vsako leto sta mi prenaporna november in december tudi letos posrkala vso življenjsko energijo in poskrbela, da sem se med prazniki dodobra sesula. 0 zame, 1 za sezonsko depresijo.

Stopim pod tuš in pipo obrnem močno v levo. Če bi v vodo, ki priteče iz nje, namočila zelenjavo in cmočke, bi dobila kar okusno juho. Uživam v pekoči bolečini, ki mi kuri kožo in med drgnjenjem spustim pogled na svojo podlaket s še vedno razločno vidnimi brazgotinami v obliki skoraj popolnih krogov. Tam so prav tako zaradi vročine, a seveda precej močnejše od te, pod katero se trenutno cmarim. Moje telo je svež beton in ljudem, ki jih ljubim, včasih dovolim, da na njem pustijo svoj odtis. Prvi od njih je bil Žiga.

Spoznala sem ga pred tremi leti prek svojega tedanjega dekleta. Pandemija je bila na vrhuncu, z Anito pa sva živeli na različnih koncih Slovenije. Tako me je nekega dne, ko sem se ob začetku druge karantene že skoraj sprijaznila s tem, da je ne bom videla naslednja dva meseca, razveselila novica, da mi lahko njen prijatelj pod pretvezo službenega sestanka napiše potni nalog. Res me je na dan odhoda v nabiralniku čakalo pismo z vabilom na nujen sestanek ob izidu antologije mladih pesnikov, ki sem jo sourejala. Z obiskom sem ujela še zadnji teden pred ponovno ukinitvijo javnega prometa. Če bi čakala nekaj dni več, bi mi preostal le še prijeten sprehod iz Ljubljane v Maribor ali pa dva meseca celibata. Anita me je pričakala na železniški postaji in me stisnila v objem. Z roko v roki sva se odpravili do njenega stanovanja, kjer si je med zapiranjem vrat že slačila srajco, jaz pa sem napadla njene ustnice. Moja temna šminka se ji je mazala po licih in se mešala z njeno živo rdečo. Imelo me je, da bi ji pojedla obraz. Svojo mastno rdečo brado sem brisala v njene prsi in ji grizljala bradavičke. Roke sem ovila okoli nje, jo dvignila, nesla nekaj korakov, treščila na posteljo in se izgubila v njeni mehkobi.

Trajalo je kako uro, preden sem dojela, da me od lizanja boli čeljust in da sem z Anite posesala že vse sokove, ki so bili tam. Zgrabila sem njen vibrator, ga namestila med stegna in v nekaj minutah ji je prišlo. Svoje težko telo sem polegla zraven njenega, ovila roke okoli nje in obležala v tišini. Ne vem, koliko časa je trajalo, preden je spregovorila, morda deset minut, morda dve uri.

»Kolega, ki ti je napisal potni nalog, pride zvečer na obisk. Ti je to v redu?«

Nisem bila navdušena nad idejo, da bom morala kratek čas, ki so nama ga z Anito namenili koronski ukrepi, deliti še z nekom, zato sem skomignila z rameni.

»Oh, nehaj no. Če Žiga ne bi nama na čast prekršil par pravil, se še do nadaljnjega ne bi mogli takole božansko pofukat. Lahko bi mu bila malo hvaležna.«

Zagodrnjala sem, da bolje zanjo, če je dotični Žiga dobra družba.

Okoli osmih zvečer se je na vratih prikazal visok, bradat tip, Anito veselo objel in mi podal roko. »Žiga.«

»Tebi se moram torej zahvalit za koronski seksdejt s svojo punco.«

Zahahljal se je. »Kupi mi pivo, pa sva si bot.«

»Si prepričan? Morda si si sam kriv, da boš naslednjih nekaj ur nekomu držal svečo.«

»Se ne pritožujem. Mislim, da bom imel lep razgled.«

Prezirljivo sem prhnila in se namestila na stolu nasproti vrat. Anita je prisedla poleg mene, Žiga pa na drugo stran mize.

»No, kaj pijeta?«

»Gin tonik.«

»Aha, torej se ga mislita danes nasekat. Jaz bom ostal kar pri pivu.«

»Reva.«

»Niti ne, samo raje se jaz delam norca iz pijanih ljudi, kot da bi bil sam tarča posmeha.«

»Žal te moram razočarat, midve z Anito delujeva precej trezni dokler naju od preveč alkohola ne zmanjka. Mislim, da danes ne boš prišel na svoj račun.«

»Z Anito sem že večkrat pil in zna bit kar zabavna, zate bomo pa še vidli.«

Igrali smo Še nikoli nisem. Bedna igra, ki lahko postane odlična, če jo igraš s svojo punco, ki jo poznaš komaj nekaj mesecev, in povsem neznanim človekom, ki ti je, čeprav ga neutrudno podjebavaš, na nek čuden način simpatičen. Spet je bil na vrsti Žiga.

»Še nikoli ni minilo več mesecev, ne da bi masturbiral.« Pijem.

»Kaj ti je pa bilo, si bila v komi?« Žiga se reži.

Postalo mi je nerodno. »Imela sem… nooo, neka zdravila, ki so me ovirala pri orgazmih in se mi nekaj časa ni zdelo vredno niti poskušat.

»No, kar povej, na katerih antidepresivih si.«

Zavila sem z očmi. Kljub nenehnemu draženju in občasnim invazivnim vprašanjem mi je Žigova družba ugajala. Slaba volja, da se mi Anita ne bo posvečala ves ta izjemno omejen skupni čas, je počasi popuščala.

Že na vlaku za Ljubljano sem dobila prvo sporočilo. »Povej mi, biokemičarka, je varno eksperimentirat z mdma, če hkrati jemlješ Asentro? Sprašujem za kolega, rad bi, da bi se imel enkrat v življenju res fino.«

Nasmejala sem se. »Za kolega, ja«. Vedno bolj sem se zavedala, da mi je njegov smisel za humor izredno blizu. Ko sem za simpatijo povedala Aniti, se je zarežala.

»Seveda sta si všeč, bilo je vnebovpijoče že takrat, ko sta se prvič srečala pri meni. Nikogar ne zajebavaš tako brutalno kot moške, ki te privlačijo.«

Zardela sem. Nisem se zavedala, da me je tako enostavno prebrati. V vsakem primeru pa sem imela to srečo, da sem bila v zvezi z Anito, ki nama je obema z Žigo predstavila poliamorijo in bila več kot zadovoljna, da sva se ujela.

Po kakem mesecu skoraj neprekinjenega dopisovanja sem z Žigo začela načrtovati prvi obisk. Ker javnega prevoza še kar ni bilo, sva se strinjala, da bo najlaže, če se on z avtom pripelje k meni v Ljubljano. Obiska sem se veselila, a če bi trdila, da me na dan prihoda pričakovanje srečanja s človekom, ki sem ga spoznavala izključno prek sms-ov, ni neznosno živciralo, bi lagala. Tisto soboto, ko sva bila dogovorjena za obisk, sem hodila gor in dol po sobi, iz sobe na balkon, tam vsakokrat prižgala, po nekaj dimih ugotovila, da mi cigareta v resnici sploh ne paše, in jo cvrče ugasnila v pepelniku. Za trenutek sem se spomnila, da zadnja dva dneva nisem vzela antidepresivov, a je misel že naslednji hip skupaj z ogorkom izginila v deževnici. Po celem dnevu hudega razburjenja mi je okoli osmih zvečer končno javil, da je blizu. Ko sem prekinila klic, mi je telefon zletel iz tresočih se rok in že razbito steklo na ekranu je še malo bolj počilo. Čez pol ure se je pojavil na vratih. Nerodno sem ga objela in po stopnicah odpeljala navzgor do svoje študentske sobe. Ko sva sedla na posteljo, se mi roke še kar niso nehale tresti. Ob misli, da bo dva dneva pri meni tip, ki ga zelo slabo poznam, me je zvilo v trebuhu in postavila sem si retorično vprašanje, kateremu idiotu se je zdelo prenočevanje neznanega moškega pri meni doma dobra ideja. Seveda sem vedela, da sem ta idiot jaz. Trudila sem se ne razmišljati o tem, da me lahko umori v lastnem stanovanju in da zdaj glede tega ne morem narediti prav ničesar. Neuspešno sem se poskusila prepričati, da lahko zaupam Aniti glede izbire moških prijateljev. Ker mi je verjetno na obrazu pisalo, da sem blazno živčna, se je Žiga zasmejal:

»Kaj ti pa je, saj ti nič nočem.«

V mislih sem se jezila na svoj izraz, ki ne zna skrivati čustev, in se spravljivo nasmehnila:

»In kako naj jaz to vem?«

Žiga je iztegnil roki, me potegnil k sebi in me skoraj zmečkal v svojem objemu. Držal me je, dokler se moj pretirano aktiven živčni sistem ni vdal.

»In to naj bi me prepričalo, da me nočeš zadušit?«

»Daj nehaj, a ne vidiš, da si se ravnokar nehala trest kot čivava na kreku.«

Namuznila sem se in mu na lice pritisnila ustnice. Obrnil se je proti meni in me posrkal v poljub. Postala sem mehka, omotična in povsem raznežena. Prešinilo me je, da je morda to občutek medvedjega objema, tik preden ti žival odtrga čeljust. Kljub kupu pomislekov, ki sem jih imela še tik pred tem, sem kmalu opazila da že dolgo nisem bila tako sproščena. Z jezikom sem blodila po notranjosti Žigovih ust in uživala v nenadnem nerazložljivem občutku varnosti. Preden mi je prikapljalo do možganov, kaj se pravzaprav dogaja, sva bila gola in kljub temu, da hiter seks ni moja stvar, me to ni niti najmanj motilo. Moja glava, popolnoma izpraznjena, je lebdela nad telesom, možgani so se ločili od nje in se premikali po prostoru. Zaposlena z Žigo in utopljena v udobni domačnosti sem jim sledila s pogledom. Žiga se je v dobre pol ure spremenil iz tipa, ki sem ga komaj dva meseca poznala prek izmenjanih sporočil in bi me potencialno lahko umoril, v nekoga, ki sem ga srečala v prejšnjem življenju in ga nikoli ne bom nehala poznati.

Nekoliko pozneje, kar bi lahko bilo čez deset minut ali dva dneva, sem ležala poleg njega, neslišno predla od ugodja in si potihem želela, da nikoli ne bi odšel.

Vrnil se je čez tri tedne. Le nekaj dni zatem sem sicer spet načrtovala obisk pri Aniti, a sem ta čas hotela posvetiti njej, hkrati pa bi, neučakana kot majhen otrok, ubijala za občutek varnosti, ki ga moj živčni sistem izven njegovega objema nekako ni znal proizvesti. Že ob dopisovanju sem čutila vznemirjenje, zaradi katerega sem vedno pogosteje pozabljala vzeti tablete, a nič zato, že dolgo nisem bila tako srečna.

Tisti vikend se nisva premaknila iz postelje. Ljubila sva se ob vseh delih dneva, mogočih in nemogočih urah, vmes pa se izgubljala v pogovorih. Nisem poznala izhoda iz njih, niti ga nisem iskala.

Ko sva sredi neke debate večer pred njegovim odhodom za hip utihnila, me je dregnil s komolcem.

»Tole je malo težavna tema, a je vseeno fer, da jo odprem.«

»Ja?«

»Vem, da zvenim kot velik kreten, ki te je zadnjih nekaj mesecev zavajal, ampak se na žalost nisem zaljubil vate.«

Zabolelo me je, kot bi me nekdo kresnil s kolom po glavi in še bolj. Potiho sem zaječala, se izvila iz njegovih rok, obrnila stran od njega in mu pokazala hrbet.

»Lahko grem, če želiš. Razumem, da si jezna in hočeš biti sama. Počutim se totalno bedno, a bi bilo krivično do obeh, če bi ti lagal v faco.« Oprl se je na komolec, se pobral iz postelje, s kljuke snel plašč in ga začel oblačiti.

»Res mi je žal. Super oseba si in seveda bi rad ohranil stike s tabo, ampak samo, če ti to hočeš. Verjamem, da ti je težko.«

Bil je že pripravljen, da odide, ko sem se obrnila na drugi bok in pograbila njegovo dlan.

»Počakaj,« sem šepnila. Vprašujoče me je pogledal.

Stegnila sem se do pepelnika na mizi, prijela napol dogorelo cigareto, jo prižgala, zadržala v ustih, nato pa zavihala rokav in si jo z vso močjo pritisnila na podlaket.

Žiga je prebledel.

»Zdaj pa ti,« sem izpljunila.

»Si okej? Ne zgledaš ravno pri sebi,« je zajecljal.

»Popolnoma,« sem pribila, mu podala ogorek in nastavila roko.

Žiga je okleval, nato pa počasi izdihnil.

»Poglej, če bova to počela, nočem, da je nekaj na pol. Sleci se.« Zdaj je bil ukazovalen on.

Oči nisem spustila z njegovih, samo počasi sem začela vleči obleke s sebe in jih odlagati na kavč. Žiga je medtem slekel plašč, pulover in kavbojke ter ostal v majici in spodnjicah. Jaz sem obstala pred njim popolnoma gola. Naenkrat me je zgrabil za vrat in me pribil ob steno. Od presenečenja nisem imela časa niti vdihniti. Ko mi je popolnoma zmanjkalo zraka, sem ga potolkla po roki, da mi je pustil do sape, nato pa znova stisnil moje vratne arterije. Postala sem mehka v kolenih, praznino v prsih je nadomestila nekoliko žalostna pohota. Z eno roko še vedno na mojem vratu je prijel moja zapestja in mi jih dvignil visoko nad glavo. Odvlekel me je do omare, me s pasom privezal za ročaje in me nekaj trenutkov pustil samo. Vrnil se je s cigareto v roki. Ležerno je vdihnil, potem pa jo zasadil v mojo roko. Komaj sem trznila. Napetost v najinih ledenih pogledih ni popustila.

»Kar malo boli, ko me takole gledaš,« je rekel s čikom v ustih.

»Me veseli,« sem zamomljala. »Daj še. Hočem, da boli tudi mene.«

»Nora si,« je rekel s čudno žalostjo v glasu. Nadaljeval je s kajenjem in vsake toliko zaril tisti čik v mojo roko. »Celit tole bo pain in the ass, to ti že zdaj povem.«

»Jebe se mi,« sem zamrmrala.

»Nočem bit več sokriv pri tvojem samopoškodovanju. Še dobro, da se vidiva zadnjič.«

»Resno? Zdaj boš spizdil?«

»Glej, s temle nikomur ne koristiva, še najmanj pa drug drugemu.«

»Oh, vsaj konkretno me prefukaj, preden greš.«

Zavzdihnil je in me izzivalno pogledal. »Sama si prosila.«

Spet me je prijel za zapestja, odpel pas, me obrnil in ponovno privezal s hrbtom obrnjeno proti sebi. Iz svojih hlač je izvlekel drug pas, debelejši kot tisti, s katerim mi je zvezal roke. Ko je zamahnil prvič, je skelelo, a vedela sem, da se bo prava bolečina pojavila šele po nekaj udarcih na približno istem mestu. Po desetih zamahih je postalo že skoraj nevzdržno. Pri enajstem pa se je med mojo kožo in usnjem ustvarila nekakšna koprena, čez katero sem udarce sicer čutila, a precej manj. Telo, ki ga je mlatil Žiga, ni bilo več moje, vseeno pa sem opazila, da ga začenja zoprno zebsti.

»Drgetaš,« je rekel mehko in odložil pas. »In krvaviš.« Počasi me je odvezal, prinesel odejo, me zavil, odnesel do postelje, položil vanjo in legel poleg mene. Skozi debel sloj odeje sem začutila njegove roke, eno pod svojim vratom in drugo čez trup. Vračala sem se v svoje telo in skupaj z mano boleča praznina. Želela sem zaspati, preden se obe popolnoma vrneva. Ne vem, kdaj me je zmanjkalo, a gotovo pred vrnitvijo. Naslednjega dne sem se zbudila pozno popoldne, zmedena, razbolena in z občutkom, kot bi mi kdo iztrgal notranje organe in me pozabil nagačiti. Žige ni bilo več.

Moje telo je svež beton. Če mi kdo potaca dušo, hočem odtise njegovih podplatov tudi na svoji koži. Žiga je vanjo zagazil do kolen in v njej pustil škorenj. Zato sem ga prisilila, da je ožigosal tudi mojo mokro sivino, rahlo, kot mačka, ki se sprehodi čez gradbišče, da nežni krogi njenih tačk kot lise industrijskih čikov v njej ostanejo vse do razbitja trde površine.

Negibno sedim v kadi in pustim, da po meni lije vroča voda. Medlo ugodje vsake toliko prekine misel, da bom kmalu stočila vse, kar se je v zadnjih dveh urah segrelo v majhnem bojlerju nad mojo glavo. Na steni nasproti mene visi ogledalo, in ko vstanem, da bi preverila količino preostale tople vode, ujame odsev moje zadnjice. Preden spet sedem, zasukam vrat in v oči mi padejo kratke, komaj še vidne črte na mestu, kjer rit prehaja v bok. Na prvi pogled izgledajo kot modrice, a ko človek dvakrat pomisli, ugotovi, da koža ob udarcu nikoli ne počrni na tako majhni površini. Za to potrebuje oster predmet. Na primer tak, s katerim je po pravkar vlitem betonu kopala Anita.

Tri dni po tem, ko ga je Žiga razril s svojim buldožerjem, so koronski ukrepi velikodušno vrnili javni promet, in takoj sem bila spet na vlaku za Maribor. Ko sem stopila na postajo, se je ob misli, da je to tudi Žigovo domače mesto, nekaj mojih srčnih mišičnih vlaken ostro razparalo, a sem scufano meso hitro odvrgla čez ramo. Nekaj dni prej bi se v enakem položaju verjetno sesula, a mi je kmalu po Žigovem odhodu kapnilo, da je bilo za porazen odziv na njegovo zavrnitev verjetno krivo tudi neredno jemanje antidepresivov, zato sem se v tej smeri bolj potrudila.

Odpravila sem se do Anitinega stanovanja, kjer mi je vrata odprla zgoraj brez.

Nekaj ur pozneje sva objeti ležali v postelji, ona samo v spodnjicah, jaz pa še vedno v majici z dolgimi rokavi, saj nisem točno vedela, kako naj ji razložim svoj prebičani hrbet in mehurjaste podlakti. Ko jo je prijelo na vece, je izpod mojega vratu poskusila izpuliti roko, zato sem rahlo dvignila glavo in elastika na njenem zapestju se je zapletla v moje lase.

»Opa, oprosti.«

Pograbila sem priložnost, da speljem vodo na svoj mlin. »Ni panike, puljenje las mi je v resnici kar hot, preseneča me, da v toliko mesecih še nisva poskusili česa bolj grobega od lizanja pičke.«

»Aja, sploh nisem vedela, da ti to dogaja.«

»Pa ja, včasih.«

»Kaj naj bi pomenil ta včasih?«

»S tabo vedno.«

Ni ji bilo treba dvakrat reči. Prisesala se je na moja usta in po nekaj minutah intenzivnega zalizovanja zdrsnila na vrat. Z zobmi je stisnila kožo in potegnila, sprva narahlo, nato pa vedno močneje. Zaječala sem.

»A ti je to too much?«

»Ne, ne, super je.«

»Ziher?«

Usta sem ji zamašila z novim poljubom. Njeno roko sem zapletla v svoje lase in ji prste stisnila v pest. Potegnila je. Glavo sem nagnila nazaj, da bi imela boljši dostop do mojega vratu, a namesto da bi se še naprej mudila na njem, mi je z enim potegom čez glavo slekla majico in v hipu otrpnila.

»Uh šit, katera španska inkvizicija te je pa tako zdelala?«

Pogledala sem v tla in nato vstran. »Žiga je bil par dni nazaj pri meni.«

»Mi je povedal, ja, ampak koji kurac sta počela?«

»Točno o tem sem ti prejle govorila. Včasih mi paše grobo.«

»Srce, grobo je to, da ti jaz pogrizem vrat, ne pa da zgledaš, kot bi te ravnokar sneli z natezalnice.«

»Daj ne seri, stoposto si tudi ti vsaj malo sadistka.«

Anita me je nekaj sekund nepremično gledala, nato pa brez besed vstala in odšla v kopalnico. Vrnila se s kavbojkami, ki jih je pred nekaj urami slekla, iz njih je potegnila tanek pas in čez tri sekunde sem na svoji zadnjici začutila njegovo kovinsko zaponko. Ne na sredini, pač pa na robu, kjer rit prehaja v bok. Udarci so deževali, bilo jih je veliko, vedno več, jaz pa sem postajala vedno bolj omotična.

Po tem, kar se je zdelo kot cela večnost, je Anita udarila še zadnjič, odvrgla pas, me prevalila na bok in se sklonila s svojim obrazom centimeter stran od mojega. Prijela me je za brado, močno stisnila in zasikala: »Nisem. Sadistka.«

Obrnila se je na petah, ponovno izginila v kopalnici in se vrnila z veliko tubo nekakšne kreme. Zlezla je na posteljo poleg mene, me dvignila v sedeč položaj, prijela za zapestja in jih položila na svoja kolena. Odvila je zamašek, stisnila in začela nanašati kremo na mojo podlaket, prekrito z mehurji. Nanje je polagala vato, ki jo je ovila s povoji. Nato mi je pomignila, naj spet ležem na trebuh, in porabila skoraj celotno vsebino tube na zadnji strani mojega telesa. Ko je končala, je legla zraven mene in obležala v tišini.

Ko sva se naslednjega dne druga ob drugi v tesni tuš kabini namakali pod mlačnim curkom, ker moje poškodbe niso prenesle višje temperature, je za trenutek pogledala navzdol, nato proti meni in pripomnila: »Fak, če bi policaj v Ameriki videl tvojo rit, bi jo ustrelil.«

»Ma ja, hvala kurcu za oblazinjene stole, pa še na teh mi je težko sedet.«

Pomežiknila mi je. »A to pomeni, da boš več ležala na meni?«

»To bi itak, saj veš, da te obožujem.«

Čez dva tedna me je pustila preko sms-a.

Moje telo je svež beton in ljudem, ki jih ljubim, včasih pustim, da ga ožigosajo. Tisti, ki me ljubijo nazaj, poskušajo prekriti svoj pečat, a dosežejo le to, da se mokra siva plast samo še bolj spacka.