Prebirajoč knjigo Ghana Must Go Taiye Selasi, ki je leta 2013 prejela nagrado Granta za mlade britanske romanopisce in romanopiske, so se mi v mislih vrteli vsaj trije prizori; prvi govori o diferenciaciji med Afričani in v podtonu tudi obsedenosti z lepoto, ki je pri Taiye Selasi implicitna in eksplicitna; drugi o urbani izkušnji Afrike (pisateljica urbanemu afriškemu licu posveča že nekakšen homage, posnela pa je tudi dokumentarno serijo Afropolitan o Afričanih, ki živijo v urbanih okoljih); medtem ko zadnji del – enkrat za vselej, upam, da, odpravlja vprašanje nemoralnosti afriških moških (ne zapuščajo vsi Afričani svojih družin in ne, otrok vojakov, nasilja, itd. se prav tako ne da razlagati z razpadom družin, izkušnje so vedno lokalne in partikularne, nam govori pisateljica).
– Sivkasta, razmočena pokrajina. V kombiju se vozita dva temnopolta moška. Tisti za volanom je kompaktnejši, obrit, s svetleče temno poltjo. Drugemu moškemu, ki ga je pobral na poti iz Antwerpna v Bruselj, se je predstavil kot Igbo. Vzhodni del Nigerije. Moški, ki je prisedel v kombi, je prihajal iz Burkine Faso. Nigerijcu so se ob tem zasvetile oči. »Imel sem žensko iz Burkine. Lepa, najlepša ženska na svetu. In nežna. Spravila me je ob pamet.« Moški iz Burkine Faso se je posmehnil: »Ampak Nigerijke tudi niso slabe. Predvsem imajo svojevrsten temperament.« Nigerijec je začel odkimavati z glavo. »No, no, Nigerian women are too roof.« Toda tista, ki jo je pustil v Burkini Faso, se je menda poročila z nekom drugim. »Kar je sladko in dobro, ne ostane,« je še dodal Nigerijec in nato prižgal radio. Notranjost kombija se je napolnila z ritmom nigerijska glasbenega divjaka Fele Kutija.
– Accra, glavno mesto Gane, pred približno trinajstimi leti. Taiye Selasi, sedeča na vrtu, široko polje angleške trave za njenim hrbtom, obsijane s posebno belkasto svetlobo, zaradi katere je odeta v toplo, pleteno jopico, v roki pa drži porcelanasto skodelico, ima po svoje prav: nikoli se ne moremo vrniti v »izvorno« pokrajino. Toda tista ganska izkušnja pred več kot desetletjem je bila tako globoka, tako prežeta s temo, ki je na zunanjih robovih premogla nekaj sladkega (tedaj sem na primer prvič okusila sladko pokovko), da še danes, ko sem v enem izmed tistih pretencioznih razpoloženj, govorim, da ne hrepenim po življenju v Parizu, Berlinu, Amsterdamu, temveč da si želim jutranjih sprehodov po tržnici v Abidjanu, Ouagadougouju, Accri. Urbana Afrika torej. Sivkasto nebo nad lagoškimi večpasovnicami, kupi rabljenih oblek, ki jih prodajajo ženske, sedeče na železniških tračnicah v Accri, počasno srkanje kokakole v nočnem baru, na vhodnih vratih katerega so čez celo leto razobešene pisane lučke, v mestu Bobo Dioulasso.
– Elektronsko pismo, ki se ga prejela pred meseci in v katerem je opisana izkušnja Slovenke, ki se je znašla v razmerju z Afričanom. Ena mojih bralk. Nima smisla izdajati njenega poklica niti dežele, od koder prihaja njen partner in očeh dveh otrok. V enem od pisem je napisala, da ji starejši deček zjutraj pripoveduje, da je sanjal, kako ga oče pelje v vrtec in mu na vhodnih vratih pomaha v slovo. Oče je že pred šestimi meseci odpotoval v Afriko, kjer je našel službo in kjer ima menda še eno ženo. Družini se zdaj večinoma oglaša preko Skypa, toda deček je začel zavračati obraz na računalniškem ekranu. Nehal je govoriti lokalni jezik očeta, angleščino je skoraj pozabil. Bralka je v pismu zapisala »naša družina razpada«, toda včasih si mislim, da bo preživela tako, da bo izvedela, da ni edina.
Taiye Selasi je napisala roman o afriških očetih, ki po sili razmer – in ne zaradi globlje zakoreninjenega vzorca–, zapuščajo svoje družine. Čustveno jedro romana Ghana Must Go je zasnovano okoli tragičnega dogodka, ko vrhunski kirurg v eni od ameriških bolnišnic, po rodu iz Gane, zapusti svojo družino. Ker je Kweku prepričan, da je bila ženina žrtev (Fola je po opuščenem študiju prava na vogalu bolnišnice prodajala rože) neskončna, ima občutek, da bi tudi njegov uspeh moral biti izjemen. Toda ko ga v bolnišnici obtožijo malomarnosti, in – zaradi rasizma – odpustijo, se Kweku ni sposoben soočiti z lastno družino. Na sodišču še premore dobršno mero sarkazma, ko ga odvetnik vpraša, kje se je priučil medicine, odgovori, da v gozdu, med živalmi, toda da bi videl lasten poraz na ženinem obrazu, je zanj preveč. Odpelje se stran, izgine iz lastnega življenja, pri čemer nam pisateljica na tristo in nekaj straneh pokaže posledice, ki jih je Kwekujev odhod imel za družino. Roman se začne na koncu – s Kwekujevo smrtjo v Gani, kamor se, po tem faustovskem padcu, preseli iz Amerike, in konča s ponovno združitvijo družine ob Kwekujevem pogrebu. Poleg tega pisateljica odpre še pomembno vprašanje: kolikšen delež odgovornosti nosi Fola, ki ni zmogla ali pa znala pristati na vlogo čakajoče Penelope in je privzela vlogo akterke ter pri tem nenamerno ranila njune otroke?
Pisateljica je na eni od bralskih turnej po Ameriki – nizko speti umetni afro lasje, svetlo modra bluza brez rokavov, pozvanjajoče zapestnice do komolcev, prisiljeno nežen glas, prekinjen s huronskim smehom – na vprašanje, koliko je v njenem romanesknem prvencu avtobiografskega, odgovorila, da je njen oče, podobno kot junak Kweku, kirurg, ki je poučeval na univerzi v Savdski Arabiji, da njena mati, po poklicu sicer pediatrinja, podobno kot Fola, prihaja iz Nigerije in da zdaj živi v Gani (njen vrt v Accri naj bi bil ena izmed lokalitet, ki opredeljujejo pisateljico), da ima tudi sama sestro dvojčico in da torej subtilno opisovanje telepatskih sposobnosti med likoma v romanu – Taiwo in Kehindejem – ni zgolj konstrukt. Če pri tem upoštevamo še, da je Taiye Selasi skupaj s sestro odraščala ob samski materi in da je očetovski manko temeljno zaznamoval ne samo njene osebnosti, temveč predvsem njeno pisanje, potem je tudi pisateljičina umestitev v krog tako imenovane nove afriške buržoazije zrelativizirana; pa vendarle, očitno je, da je Taiye Selasi izkušnjo multikulturnosti, in to kljub melodramatičnemu tonu, pretvorila v življenjski ali pa vsaj pisateljski projekt.
»Ko me ljudje sprašujejo, od kod sem, jim odgovarjam, da nisem prepričana, od kod sem! Rojena sem bila v Londonu. Moj oče prihaja iz Gane, vendar živi v Savdski Arabiji. Odraščala sem v Bostonu,« je leta 2013 pisateljica zapisala v časniku The Guardian. V takšnih trenutkih, trdi pisateljica, za omizjem navadno nastopi tišina in nato vzklik: »Torej si prebivalka sveta!«
Taiye Selasi je izraz prebivalka sveta nadomestila z izrazom Afropolitanka, ki ga je prvič uporabila v eseju Bye-Bye, Babar (Or: What is Afropolitan?). Izraz naj bi označeval mlajšo generacijo afriških emigrantov, ki so danes zaposleni v odvetniških pisarnah, v kemičnih laboratorijih, v akademskih krogih. Selasijeva trdi, da se izkušnja osebe, ki nosi naziv Afopolitanka, zgradi preko trojega: nacionalne identitete, rase, kulture. »Medtem ko naši starši prihajajo iz ene dežele, moramo mi definirati svoj odnos do prostorov, v katerih živimo. Koliko smo Nigerijci ali Newyorčani, je deloma odvisno od okoliščin. Pogosto zavestno in postopoma se odločimo, katero nacionalno identiteto – od potnega lista do naglasa – privzamemo kot osrednjo identiteto svoje osebnosti,« je zapisala pisateljica v eseju. Po mnenju Salasijeve je rasa vprašanje politike in ne pigmenta. »Nismo vsi temnopolti. Pogosto se to navezuje na to, kako smo bili vzgojeni, ali se čutimo blizu drugim temnopoltim ljudem (temnopoltim Američanom) ali ne. Končno je to, kako dojemamo raso, odvisno od tega, kje se lociramo v zgodovini, ki proizvaja črnsko kulturo, ter v političnem procesu, ki se še vedno oblikuje,« beremo v eseju, ki ga je spisala 2005, ko je končevala podiplomski študij v Oxfordu in je Toni Morrison obiskala univerzo ter prejela častni doktorat.
Ko pisateljica med svojimi mentorji omenja Toni Morrison, ki ji je kasneje poslala kratko zgodbo The Sex Lives of African Girls, gre verjetno predvsem za marketinško potezo. Salasijeva je Morrisonovi blizu zaradi večkulturnosti – ali kot je to pred več kot stotimi leti imenoval W. E. DuBois – »dvojne izkušnje« (v afro-ameriški literaturi se pogosto govori o duši temnopoltih ljudi), manj pa zaradi jezika oziroma slogovnih postopkov. Zgodbena linija romana Ghana Must Go je tipična družinska saga, izpisana s kratkimi, zadihanimi stavki, zaradi česar so nekateri bralci mnenja, da roman proizvaja glasbo, ki posnema hip-hop ritme. Očitno je, da pisateljica gradi zgodbo s pomočjo detajla, toda tisto, s čimer očara bralca, je način, kako obvladuje zgodbo, torej prepleta misli šestih oziroma sedmih (vključno s pripovedovalcem) junakov.
Taiye Selasi je v enem od intervjujev izjavila, da obožuje Rim, kjer je deloma tudi spisala svoj prvenec. Po njenem naj bi šlo za mesto, ki časti lepoto. Fizično lepoto. Lepoto zgodovinskih plasti. Selasijeva je potrdila, da je tudi njen roman, ki ga je pisala približno dve leti in zaradi katerega je pustila službo, se razšla s partnerjem in zamenjala geografski prostor, narejen iz nanosov različnih barvnih (pisateljica je med drugim tudi fotografinja) in čustvenih odtenkov. Toda naj so njeni komentarji v oklepajih še tako pikri, naj so njeni junaki, med drugim najstarejši Kwekujev sin Olu, še tako bistri in skladno s svojo izobrazbo (enako kot pisateljica, Yale) artikulirani, temno usedlino romana predstavlja afriška plat zgodbe; ne toliko mesto Accra, ki ga pisateljica na nekem mestu primerja z Napolijem iz petdesetih let (bogastvo nasproti revščini, svež morski zrak proti odplakam itn.), temveč Lagos, kjer se zgodi incest in se odpre vprašanje materine odgovornosti v družinskem kozmosu. Kljub temu da so nekateri kritiki zatrjevali, da je šla knjiga preuranjeno v tisk, ker ima zgodba pisateljičine generacije, torej generacije Afropolitancev, precej veliko publiko, ki je z romanom Ghana Must Go končno prišla do glasu, je mogoče reči, da je pisateljici uspelo najti ravnovesje med ženskim (afriškim) in moškim (ameriškim) polom zgodbe in da umetniška raven romana navkljub etnografskim specifikam ne trpi.
Taiye Selasi je spisala roman o neuspehu, in da je vsa stvar še bolj dramatična, o neuspehu ljudi, ki neuspeha ne priznavajo. Če imamo na eni strani ameriško izkušnjo afriških imigrantov, ki v skladu s svojim etničnim kodom (dobesedno ponosom) skušajo izživeti perfekcijo, imamo na drugi nezmožnost ljubiti najprej same sebe in nato druge. »Zakaj sem te sploh zapustil,« se vpraša Kwekujeva prikazen ob koncu romana. »Naredila sva, kar sva znala. Oditi. Bili smo imigranti. Imigranti odhajajo,« mu odvrne Fola. Rana je odprta in namesto katarzične pomiritve imamo detajlno opisano družinsko fresko o tem, zakaj so bile določene odločitve sprejete in kakšne posledice so prinesle. To je še toliko bolj eksplicitno v »afriškem« delu romana. Dvojčica Taiwo potem, ko svoji materi pojasni dogodke v Lagosu, kamor je bila poslana, da bi se izšolala v boljših pogojih, prav tako ne doživi razsvetljenja, pač pa mora predvsem sprejeti bolečino. Največ, kar Taiye Selasi pusti svojim junakom, je, da izrečejo določene stvari; ob tem, da se starih ran ne da pojasniti, kaj šele zaceliti. Verjetno je ravno ta odprtost, in ne toliko fabulativna jasnost, ki ima korenine v achebejevskem tipu naracije, tisto, kar dela ta roman tako privlačen – in med branjem katerega imamo občutek, da prodiramo skoraj v osrčje skrivnosti.
Pisateljica rada navaja odgovor Leonarda Cohena, ki je ob vprašanju, od kod prihajajo njegove pesmi, odvrnil: »Če bi vedel, bi šel tja bolj pogosto.« Taiye Selasi ima menda podoben občutek ob vsem, kar je napisala; en esej, tri kratke zgodbe in roman. Do sedaj se vse zdi odlično, če ne že na meji popolnosti.
