Pred približno petnajstimi leti, v nekem drugem življenju torej, sem sedeč pred napol razrušeno hišo, ki je bila v lasti nekega ostarelega ganskega zdravnika, mladca z vitkim, jeguljastim telesom in nevarno bleščečo kožo ponoči, spraševala naslednje: kje imate tu kakšen underground? Podzemlje, razumeš? Ni razumel. Na nasprotni strani razmočene, luknjaste ceste so stale stojnice, v katerih so prodajali konzerve rib, posušene banane, zapakirane v plastične vrečke in bonbone. Ne vem, ali je še vedno tako, toda afriški ulični prodajalci vrečko z bonboni vedno odprejo in prodajajo posamične kroglice. Jeguljast fant mi je, v želji, da bi me spravil v dobro voljo, začel pripovedovati, kako v Akri, glavnem mestu Gane, vendarle obstajajo improvizirani prostori, v katerih vrtijo kavbojske filme. Ali pa barake, okrašene z razbitimi žarnicami, v katerih prodajajo flurescentno obarvano žganje in se pod strop vijejo okruški cigaretnega dima ali še česa močnejšega.
Odkimala sem, čeprav se imam na sumu, da v tistem trenutku niti sama nisem natančno vedela, kaj hočem s podzemljem. Verjetno sem imela v mislih Metelkovo. Zapuščena vojašnica, dekleta s črno poudarjenimi očmi (to je bilo tedaj v modi) in hrupna glasba, ki ni rock’n’roll niti heavy metal. Morda dead gotic heavy metal. Ampak to bi moj sotrpin, ki je prav tako živel v tisti napol dokončani večnadstropi hiši, v kateri je stalno zmanjakovalo elektrike in vode, še toliko manj razumel. Stvar je bila namreč v tem, da sva se oba že nahajala v undergroundu. On, ki je čez dan popravljal zarjavele avtomobile in zvečer jedel ribje konzerve z dodatkom popra in še nečesa, je bil underground. In ker je bil on underground, sem bila tudi jaz. Zaljubljena do ušes. Morda ne tako zelo zaljubljena kot Alice v romanu No Woman’s Land (2004, slovenski prevod 2013, prevedla Maja Gal Štromar, založba Pivec) francoske literarne ustvarjalke srednje generacije, pa tudi pevke v rock skupini in prevajalke ljubezenskih romanov Marianne Costa, pa vendarle.
Moški, v katerega se je zagledala njena junakinja Alice prihaja od Tam doli, ima svetle oči, všečen nasmešek, ki nasprotuje tragičnosti njegovih vek in diši po cenenem parfumu, pomešanem s tobakom. Ker nam pisateljica namigne, da gre za leto, ko so Stonesi prepevali Love Is Strong in ker se ima tudi nesojeni vojak, ki je ob začetku vojne v Bosni dezertiral in v eni izmed evropskih prestolnic streže v gejevskem baru, za reinkarnacijo člana skupine Rolling Stones, vemo, da bo tudi ta roman upovedan z določenim tempom. Fokus je na njej, Alice, nepobošljivi moškožerki, ki gravitira proti njemu, Drogu, ki se ima namen vrniti Tja dol, da se bo vojskoval, toda nadaljni razplet romana obeta veliko več kot samo opis njunega razhajanja.
Marianne Costa nam še posebej v drugi polovici svojega romanesknega prvenca razpre vpogled v mnoštvo likov, zaznamovanih, ranjenih, užaloščenih spričo vojne, ki je vse spremenila, čeprav ne gre zanje; gre za to, da je roman No Woman’s Land, tudi ko je melanholičen, na meji melodramatičnega, zapisan v tempu, ki po metronomskem času presega 130, kar v klasični glasbi imenujemo allegro, sicer pa rock’n’roll.
Glede na to, da je pisateljica, sicer pa tudi partnerica znanega francoskega režiserja in književnika Alejandra Jorodowskega, leta 1995 prostvoljno odšla v Sarajevo in delala kot asistentka na Oddelku za francosko književnost Filozofske fakultete v Sarajevu, dobimo v romanu še dobršno mero avtentičnosti. Alice, ki se ne more otresti spomina na svetlo telo, telo otročje lenobnosti in monumantalne miline, jaha na valovih samodestruktivnosti. Kljub temu da ve, da je bila le odlagališče za političnega begunca, ki je svojo okolico utrujal z dolgočasnimi zgodbami o vojni (»Bila sem edina, ki je poslušala,« si prigovarja Alice, »Nobenemu ni bilo mar za vojno, ki je divjala v tisti daljni deželi.«), se odpravi Tja dol, kjer je po njegovih besedah ljubezen edino še mogoča. Če bi ostala, bi vedela le to, da ljudje z juga občutljivi, ponosni, naduto domišljavi. Ko je iskrena s seboj, si prizna, da je šla Droga iskat. Njen blondinec, ki so ga v gejevskem baru primerjali z igralcem iz nekega gejevskega porniča (»Si trčena ali kaj? Nihče ne mara pedrov. Tukaj se ljudje samo pretvarjajo, da jih marajo, in to samo zato, ker jih je prepovedano tepsti.«), lahko preživi le tako, da se odpravi v svojo mitološko deželo. In ona lahko preživi, če najde njega.
Nekje v času Drogove odsotnosti si Alice kupi slovar, se zapre v kopalnico in se prične učiti jezika od Tam doli. Žalostna nuja neke jebaške zgodbice, ki jo je okrasila z romantično majonezo, kot to sama pri sebi poimenuje, se spremeni v največjo avanturo njenega življenja. Prvotno se je pri neki nevladni organizaciji prijavila za prevajalko, pristane pa v koži psihiatrinje. Ženske, ki so bile priče množičnim pokolom in so bile posiljevane, pripravi do tega, da znova spregovorijo. Prešine jo sicer, da so nekateri medtem, ko je ona zbirala spermo svojega ljubimca v kapsule in jih zmrzovala v hladilniku, delovali. Stella na primer, ki jo je srečala Tam doli, se je s pomočjo prijateljev odločila organizirati misijo in raziskati množična grobišča. Marianne Costa nam pokaže svojevrsten paradoks, o katerem mediji niso pisali in bi šel mimo neopažen, če se avtorica in njena junakinja dejansko ne bi podali na teren. Mirovniški manevri v Bosni so namreč potekali tudi v imenu brisanja sledi, preprečevanja iskanja dokazov o množičnih umorih, posiljevanju in podobnem. V trenutku, ko se umakne mednarodna vojska, ki je ščitila raziskovalce, in na dan, ko je podpisan mir, pripadniki paravojaških enot uničijo tabor, ugrabijo raziskovalce in zaplenijo raziskano gradivo.
Če se zdi, da je No Woman’s Land predvsem literarizirana avtobiografija, potem od trenutka, ko Alice v požganem taboru naleti na nekdanjega ljubimca, tokrat v vlogi pripadnika paravojaških enot, nenadoma zaplava v kriminalne vode. Alice po srečnem naključju postane reševalka preostalih dokumentov, fotografij umrlih, poročil avtopsij in razgovorov s pričami. Njen pogled v jamo, v katero so nametana trupla, zbudi neizmerljivo in neprimerno sočutje, toda vrhunec romana se odvije v razdejani hiši, v kateri živi norica s svojim sinom. Kljub temu da pisateljica Marianne Costa skuša pisati všečno in s pogledom od blizu, ki se nepretenciozno razgleduje po akterjih bosanske vojne, ravno pasus, ki se odvije na deževno noč, ko so tako Alice kot njen zasledovalec ter njegova mati razrešeni družbenih vlog, na najnajbolj posrečen zlije dve zgodbeni liniji – osebno in družbeno katastrofo. Če so dolgi, gostobesedni pasusi, ki ponekod spominjajo na glasbene partiture in drugod na sentimentalne dnevniške zapise neutolažljivega otroka-ženske, cena za to, da avtorica pride do stavkov, kot je »Samo ona, on in jaz: trije pari modrih oči v praznih hiši in zunaj neustavljivi dež«, potem je vredno počakati.
Lik Aličinega zasledovalca, obupanega ljubimca, kasneje sicer nekoliko razvodeni, toda s svojim mopedom, usnjeno jakno, zaljubljenostjo v glasbo, krivimi zobmi in s priznanjem o strahopetnosti je nepresegljiv, poleg tega Alice z njim doživi trenutek največje možne bližine. Tokrat je Alice tista, ki ne zna vračati ljubezni, z opravičilom, da je krater v njej brezkončen: v sebi čuti prvobiten impulz, da bi razširila bedra, vendar se upre. In ker se upre, Sharka vidimo kot preživelca in celotna zgodba naredi salto; jadikovanje nad izginulim, nad nemogočim se spremeni v Visoko pesem o tem, kar je, kar je preživelo vojno. »Ne dotikam se njega, dotikam se njegovega okostja, tistega, ki je večno, ki bo ostalo tudi po njegovi smrti,« pomisli Alice, medtem ko leži v Sharkovi postelji in se zadržuje.
Marianne Costa je zgodbo o ženski, ki išče svojega moškega, kljub temu, da jo je verjetno pisala tudi z nekaterimi stereotipi v mislih (»Res je, tako lepi so moški od tod, z velikimi usti, zdi se skoraj nemogoče! Celo v tujini jih je mogoče prepoznati že na daleč, na ulici, z njihovimi izbočenimi ritnicami, z velikimi stopali, velikimi dlanmi.«), popeljala v vrtoglave višave. Civiliziranega moškega, galantnega vojaka, farmacevta brez meja, vojnega poročevalca, ki se ima za Hemingwaya, je postavila na obod in tistemu, ki navadno velja za neoprijemljivo, izmuzljivo živalskega, – sredi (po)vojnega kaosa – podelila človeške atribute. Ravno zato ji tudi ne zamerimo nekoliko razvlečene, kaotične in s sanjami ter dnevniškimi zapisi prepredene druge polovice romana, kjer se vrne na avtobiografske tirnice. Alice po koncu vojne nasede v prividnem mestu, večino časa brez vode in elektrike, v katerem se po underground barih, okrašenih z razbitimi žarnicami, na veliko popiva, spogleduje, kadi džojnte. Meja med fiktivnim in resničnim postane nevidna: »Če bi mi rekla, da thin white duke (Bowie) ravnokar prepeva v baru, prav on, iz mesa in krvi, prav tako ne bi bila presenečna,« pomisli Alice, preden vzame džojnt, pridelan iz trave, ki je zrasla na prvih bojnih črtah na fronti (»Človeška kri je najboljše gnojilo,« doda Malia).
Ljudje, ki so se mesece in leta skrivali pred ostrostrelci, ki niso hoteli več živeti, pa tudi umreti ne, nenadoma začnejo uživati življenje: gledajo surrealistične filme, se ljubijo, smejijo, stresajo šale, plešejo na tehno glasbo, nekateri med njimi pa celo (veselo) drhtijo ob pokih iz ostrostrelskih pušk, ki se še vedno skrivajo po okoliških hribovjih. Zdi se, da pisateljica z opisovanjem vseh tistih deklet po barih, ki imajo z barvnim prahom posipane veke, prevajalk, ki kričijo v televizijske kamere in skušajo »izoblikovati zgodbo o resnici tukajšnjega dogajanja«, z mahanjem za avtobusi, na katerih sedijo mladci, ki si od zdaj naprej želijo denar, svobodo in anonimnost, vojnimi dobičkarji in nazadnje s pesniki, ki prihajajo reševat izgubljeno deželo, ustvariti večglasje. Alice, naseljena v brezkončni sedanjosti, celo najde svojega moškega, sicer ne natančno tistega, ki ga je hotela, pa vseeno moškega, ki jo zna ljubiti. Namesto da bi še naprej iskala brezimno nežnost, se zave, da v svojem hotenju ni več sama, in celo, da želja po drugem ni le strast, temveč veliko več od nje. Verjetno je ravno glasba tista, ki v tem romanu z nastavki izjokane patetike in melodrame proizvede svojevrstno mešanico lebdenja in avtentične prizemljenosti. Poleg tega pa se nam Balkan razkrije kot prostor magije ter kotilnica najboljšega rock’n’rola.
Marianne Costa: No Woman’s Land. Prevedla Maja Gal Štromar. Založba Pivec. Maribor 2014. 379 str.