Tanja Maljarčuk: »Del Ukrajine je še vedno z menoj, ukrajinske identitete ni mogoče odložiti«

Najprej se je zdelo, da bodo odgovori kratki in jedrnati. Za seboj je imela šest ur vožnje in bila je vidno utrujena. V Slovenijo je Tanja Maljarčuk (1983) prišla predstavit roman Biografija naključnega čudesa (Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2024), ki je v prevodu Primoža Lubeja in Janje Vollmaier Lubej, avtorice tudi krasnega spremnega zapisa, izšel v slovenščini. Ukrajinska pisateljica in esejistka je končala študij filologije na Prikarpatski državni univerzi Vasila Stefanika, poimenovani po ukrajinskem modernističnem pisatelju in političnem aktivistu. Po študiju je delovala kot novinarka ukrajinske televizije. Piše prozo in eseje, njena literatura je prevedena v številne jezike. Živi na Dunaju in je kolumnistka za spletno izdajo nemških časopisov Deutsche Welle in Die Zeit Online.

V avtoričinem romanesknem prvencu Adolfov finale ali vrtnica za Lizo (2004) so prisotne teme nesrečne ljubezni, družinskega nerazumevanja, boja za ljubezen in svobodo. Za zgodbo Ženska in njena riba, prevedeno tudi v slovenščino, je prejela vileniški kristal. Leta 2012 je v Ukrajini izšel roman Biografija naključnega čudesa, ki je avtorici prinesel nominacijo za knjigo leta. Kasneje so sledili še drugi pomembni dosežki: roman Zabuttja (Forgottenness, 2016) je prejel nagrado BBC Ukrajina – knjiga leta, leta 2018 pa je za odlomek v nemščini prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann.

V središču pripovedi romana Biografija naključnega čudesa je Lena, ki živi v San Francisku na zahodu Ukrajine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Umeščenost romana v čas in prostor je tudi simbolna: pripoved se osredotoča na usodo posameznikov in družbe v postosamosvojitvenem obdobju. Značilnosti avtoričinega pisanja so neizprosni komentarji družbenega nasilja, feminizacija revščine, opisi alkoholizma, doma, ki namesto varnosti pogosto predstavlja pekel, odnosa družbe in države do živali in invalidov ter absurdnosti bivanja, prignane do skrajnosti.

Želela bi vam zastaviti nekaj vprašanj o romanu Biografija naključnega čudesa, ki ga boste predstavljali v Sloveniji.

»To bo zelo težko, saj sem skoraj vse o knjigi pozabila. Izšla je leta 2012, napisala pa sem jo leto prej.«

Potem ste napisali kar nekaj romanov.

»Ne gre le za čas, vmes se je zgodilo ogromno stvari. Zdi se, kot bi Biografijo naključnega čudesa napisala v prejšnjem življenju. Vmes sem vsaj dvakrat umrla. Leta 2014 med protesti v Kijevu in leta 2022 v času ruske invazije na Ukrajino. Ta dva dogodka sta me povsem spremenila.«

Kaj mislite s tem, ko pravite, da ste umrli?

»Umrla sem v metaforičnem pomenu. Predvsem ker so mnogi moji prijatelji fizično mrtvi. Razumete, kaj hočem povedati? Ta roman je humoren, ampak … Ta humor sem izgubila.«

Omenili ste leto 2014. Zakaj ste umrli tedaj?

»Spremenila sem deželo, kulturo, jezik. Morala sem se naučiti nemško. Toda del Ukrajine je še vedno z menoj. V meni. Ukrajinske identitete ni mogoče odložiti. Zdaj nosim dve identiteti, ves čas. In rada govorim, da živim na mostu med bregovoma reke. Včasih pod mostom. Večino časa na mostu.«

To vpliva tudi na vaše pisanje. Lahko si predstavljam, da je v tako težkih razmerah za pisatelja še posebej pomembno, da ima pisanje. Da preživi s pomočjo pisanja. Toda najin pogovor ste začeli z izjavo, da ste umrli.

»Da. V tako težkih razmerah, v kakršnih smo Ukrajinci, praktično ni ničesar, kar bi pomagalo preživeti.«

Je bilo pisanje za vas kadarkoli nevarno?

»Mislite v fizičnem smislu?«

Da.

»Ne, nikoli. V fizičnem smislu sem varna. Moji starši živijo v Ukrajini.«

Se zaradi pisanja nikoli niste znašli v težavah? To sprašujem, ker ste tudi izjemno kritični. Najprej do Ukrajine in Ukrajincev.

»Ne, nikoli. Ukrajina je dobra država. (nasmešek) Zaradi svojega pisanja v Ukrajini nikoli nisem imela težav.«

Toda Lena ima veliko težav. Živi v razrušenem svetu, vendar je izjemno poštena, kritična. Vedno deluje za dobro ljudi.

»Lena je idealistka, bori se za svoje ideale. O tem sem prepričana. Problem pa je, da je vedno sama. To je tisto, kar sem občutila leta 2011, ko sem še živela v Ukrajini. To je bil čas po izvolitvi Viktorja Janukoviča.

Sem otrok oranžne revolucije, ki se je dogajala v letih 2004 in 2005, ko so množice protestirale proti volilnim prevaram, ki so sprva razglasile zmago Viktorja Janukoviča. Protestniki, oblečeni v oranžno (barva kampanje opozicijskega kandidata Viktorja Juščenka), so dosegli razveljavitev spornih rezultatov in ponovne volitve, na katerih je nato zmagal Juščenko. To je bil prelomni trenutek za ukrajinsko demokracijo in civilno družbo, saj se je pokazalo, da ljudje lahko z množičnim, nenasilnim uporom dosežejo politične spremembe.

Poleg tega je bil tu še občutek, da smo končno dobili svojo državo in da predstavljamo moč. Civilna družba bi morala biti pobudnica sprememb. Toda oblast je bila še vedno skorumpirana in proruska. Resnične spremembe se niso mogle zgoditi. Leta 2011 sem mislila, da je konec z idejo demokratične ureditve. Spominjam se, da sem jokala, ko so razglasili rezultate volitev. Iz tega občutka, da si sam, da se sam boriš za demokracijo, za človekove pravice, je nastala ta knjiga. In Lena je ves čas sama. Sama se bori za pravico.

Leta 2014 so se Ukrajinci naučili, kako ne biti več sami. Država je takrat doživela eno svojih najbolj prelomnih in najtežjih obdobij po osamosvojitvi. Naš slogan je bil: vsak od nas je kapljica v velikem morju. Novembra 2013, ko je predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, so se začeli novi protesti. Na Trgu neodvisnosti v Kijevu so se zbrale množice, gibanje pa je postalo znano kot Evromajdan. Spopadi med protestniki in policijo so prerasli v krvavo nasilje in februarja 2014 je parlament Janukoviča odstavil, ta pa je pobegnil v Rusijo. Oborožena vojna med ukrajinsko vojsko in proruskimi milicami, ki se je v različnih oblikah nadaljevala vse do ruske invazije leta 2022, se je torej začela 2014. To je tudi konec postsovjetske Ukrajine in začetek dolgotrajne vojne z Rusijo, pa tudi okrepitev ukrajinske identitete.«

Omenili ste, da je bila Lena v boju za pravičnost povsem sama. Roman Biografija naključnega čudesa ne govori toliko o politikih, temveč predvsem o ljudeh – o njihovi skorumpiranosti, o tem, kako vedno znova poskušajo zaobiti zakone, kako si prizadevajo preživeti znotraj sistema. Zdi se, da ste izjemno kritični do ukrajinske družbe, kot da zavrtate naravnost v njeno srčiko – v vse družbene plasti.

»Nikoli nisem rekla, da gre le za politiko. Toda ljudje, ki skušajo delovati posamično, bodo vedno poraženi. Ko pa se združijo, v imenu prizadevanja za določene ideale ali pravice, pridobijo moč. In tedaj je rojena tudi družba. Kajti kadar smo ločeni, lahko delamo dobre ali slabe stvari, a nikoli ne bomo dosegli cilja. Resnična družba se rojeva iz združevanja, skupne moči.

Nikoli nosem hotela pisati o političnih razmerah. In tudi nikoli nisem rekla, da Ukrajinci ne nosijo odgovornosti. Še posebej za to, da je v tistem času Janukovič prišel na oblast. V vsakem primeru dolžim Ukrajince. Nas. Vsi smo bili odgovorni za to, kar se je zgodilo.«

Morda temu lahko rečemo disfunkcionalna država. V mnogih obrisih Ukrajina iz leta 2011 spominja na današnjo Slovenijo. Ukrajina je prikazana kot tranzitna in s tem skorumpirana, brutalna, koruptivna država, kjer tisti, ki bi morali ščititi, jemljejo.

»V resnici je vedno enako. Treba se je boriti. In moč prihaja iz združevanja. Spomnim se, kako je ukrajinski novinar in aktivist novembra 2013 na Facebooku objavil ključen poziv, ki je sprožil množične proteste Evromajdana. Napisal je, da če objava doseže vsaj tisoč komentarjev ljudi, ki želijo priti, naj se vsi zberejo na Trgu neodvisnosti (Majdan). Ideja je bila: če se dovolj ljudi odzove in pride, naj se protest začne – in res se je začel. Ta akcija je sprožila val protestov, ki je hitro prerasel v eno največjih demonstracij v zgodovini neodvisne Ukrajine.

Vedno gre za začetno iniciativo, namenjeno ljudem, ki jim je mar. Ko se začnejo združevati, lahko nastane nekaj resničnega. Morda govorimo o 10 odstotkih družbe, ki jim je mar. Preostali del družbe tega ne razume ali pa jim ni pomembno. Zanje je pomembnejše, da imajo avto, hišo, karkoli že.

Vedno gre za enak boj. Za ideale, ki v najboljšem primeru preživijo.«

Če se še nekoliko dotakneva kraja, kjer se roman dogaja … San Francisko je izmišljeno mesto na zahodu Ukrajine, ki prikliče asociacijo na istoimensko kalifornijsko mesto.

»Res je, roman se dogaja v kraju San Francisko in spominja na moje rojstno mesto Ivano-Frankivsk. Gre torej za ukrajinsko verzijo San Francisca, toda šalo na stran. Mesto Ivano-Frankivsk se imenuje po Ivanu Franku (1856–1916), enem največjih ukrajinskih pisateljev, pesnikov in mislecev. Do leta 1962 se je mesto imenovalo Stanislav (ali Stanislaviv). Leta 1962, ob 300-letnici mesta, so ga preimenovali v Ivano-Frankivsk v čast pisatelju. Gre za mesto, ki ima 200.000 prebivalcev. Bilo mi je torej pomembno, da sem roman umestila prav v to mesto, v katerem sem odraščala in ki je edino mesto na svetu, poimenovano po pisatelju. Če poznate še kako, mi povejte.« (nasmešek)

Imam močan občutek, da pripadate določeni generaciji ukrajinskih pisateljev in pisateljic, tudi zaradi ironije in posmeha, ki ju uporabljate. Biografija naključnega čudesa se mi zdi zelo ukrajinski roman, ki pa se hkrati na nenavaden način poigrava z ukrajinsko dediščino in nacionalnimi simboli.

»Raje kot posmeh bi uporabila besedo ironija. V ukrajinski literaturi pravzaprav nimamo prave tradicije ironičnega pisanja. Ukrajinci v zgodovini preprosto niso imeli časa za ustvarjanje ironične literature. Številni pisatelji so bili ubiti – eden najbolj nadarjenih pisateljev, Valerian Pidmohylny, je bil ubit v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Sovjetske oblasti so ga usmrtilе zgolj zato, ker je pripadal ukrajinski intelektualni eliti. V tridesetih letih je bila usmrčena ali deportirana večina ukrajinskih literarnih intelektualcev: ocene govorijo o več kot 200 ubitih pisateljih.

V moderni, sodobni ukrajinski literaturi pisatelji poskušajo biti ironični. Toda v resnici nimamo tradicije ironičnega pisanja. Valerian Pidmohylny je bil prepovedan vse do pozne sovjetske perestrojke in ukrajinske neodvisnosti (1991). In v večini imamo le socrealistične pisatelje, ki jim je uspelo preživeti v Sovjetski zvezi. Toda niso smeli biti ironični, ker je ironija pomenila direktno vstopnico na vlak do Sibirije.

Eden najbolj znamenitih primerov je Vasyl Stus. Umrl je v gulagu v uralskem taborišču leta 1985 – takrat sem že bila rojena. Njegova zbirka pesmi Веселий цвинтар (Veselo pokopališče) ni bila nikoli izdana, vsaj ne pod sovjetskim režimom. Njen naslov, ki kombinira smeh in temo smrti, omogoča ironično branje. Preganjan je bil zaradi političnih prepričanj, njegovo delo pa je bilo prepovedano. Obsojen je bil na osemnajst let zapora, umrl pa je leta 1985 v gulagu Perm-36 (Ural) med stradanjem v zaporu.

Šele po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991 je bilo mogoče pisati na ironičen način. Prav v tem času je nastopila skupina Bu-Ba-Bu, ki so jo oblikovali trije pomembni ukrajinski pisatelji – Jurij Andruhovič, Viktor Neborak in Oleksander Irvanec. Neborak, ki je bil zame skoraj kot mentor in ki sem ga pogosto srečevala na ulicah svojega mesta, mi je dal občutek, da je dobro biti pisatelj.«

Če se za trenutek vrneva k Leni. Lena se bori za resnico. Rada bi poletela više, postala nekdo, vendar je v neperspektivnem kraju in času vse bolj izključena, ker ima svoje stališče in razmišlja samostojno že vse od otroštva. Toda izključi jo ukrajinska družba. Simbol česa je leteča ženska z rumeno ruto z rdečimi cvetovi? Zdi se, da roman tu nosi nadih mističnega ali magičnega realizma.

»Gre za del, ki govori o nemoči osrednje junakinje. Gre celo za njen alter-ego. Lebdeča ženska je super junakinja. Vsi hočemo biti super junaki. Ali pa si tega želim samo jaz. (nasmešek) Toda dobro je imeti pred seboj to podobo. Četudi je celoten svet proti tebi in izgubiš upanje, se od nikjer pojavi leteča ženska, ki te lahko reši. Zato sem na začetku najinega pogovora dejala, da je to idealistična knjiga. Toda ta ženska ni Marija, Jezusova mati, ampak ideal, ki rešuje ljudi in živali.«

V romanu je pretresljiva normalizacija nasilja. Lena je edina, ki prepozna nasilje. Družba ji ves čas dopoveduje, kaj je narobe z njo …

»Knjigo razumete bolje od mene.« (nasmešek)

Celo profesor Teofil Kunec je del te normalizacije nasilja. A na koncu se tudi on znajde na tržnici, kjer vsi nekaj prodajajo in kupujejo – večinoma stvari, ki jih nihče ne potrebuje.

»Morda pa jih vseeno kdo potrebuje. V devetdesetih letih so bili vsi na tržnici. Tržnica je bila podoba tistega časa v Ukrajini. Mislim, da si večine likov nisem izmislila – vsi nosijo sledi resničnega. Tržnica je bila prostor, kjer se je vse zgodilo, središče mesta. In tam so se znašli vsi: profesorji, zdravniki, novinarji. Zlasti intelektualci, ki nenadoma niso več mogli preživeti od svojega dela, ker je bilo čez noč razvrednoteno. Toliko intelektualcev je pristalo na tržnici, kjer so se morali spremeniti v prodajalce. To je bilo zelo težko gledati. Celo kot otrok sem razumela, kako močno so intelektualci izgubili vrednost.

In danes je, v resnici, še vedno podobno. Privilegij je živeti in preživeti od literature. Ko pride kriza, so intelektualci vedno prvi na udaru. Mi smo kot cvet na drevesu: lepo ga je videti, toda ob slabem vremenu najprej odpade prav ta cvet.«

Bi lahko pisali, če bi ostali v Ukrajini? Ali je za vaše pisanje pomembno, da ste odšli? Tema odhajanja, zapuščanja Ukrajine je v romanu Biografija naključnega čudesa izjemno pomembna. Ko Lena na primer spozna, da spremembe niso mogoče, si kupi avtobusno vozovnico, saj je to eden izmed načinov, kako priti v Evropo iz pozabljenega kraja, čeprav Lena na tisti avtobus nikoli ne sede …

»Res je, saj izve za Ivankino tragično zgodbo. Ko je zaradi nefunkcionalne države odločena oditi, jo doleti še bolj tragično spoznanje. In zaradi tega je zgodba tragična.

To se v mojem resničnem življenju ni nikoli zgodilo. V sebi nosim več življenj. Istočasno. Mislim, da se to zgodi veliko pisateljem. Knjiga je odgovor na to, kaj bi se zgodilo, če bi ostala. Opisuje mojo resničnost, če bi ostala. Verjetno bi znorela, kot se je to zgodilo moji protagonistki. Tedaj, leta 2011, nisem verjela, da so spremembe v Ukrajini sploh še mogoče. Res sem bila razočarana.

Selitev v Avstrijo ni bila načrtovana. To sem naredila brez kakšnega trpljenja. Zlahka sem odšla.

Leta 2014 sem razumela, da Ukrajina ni izgubljena – da gre pravzaprav šele za začetek. Ukrajina me je naučila poguma in mi dala več gotovosti. Ne vem, kakšna bi bila danes, če bi bila Ukrajina le še ena Belorusija, del tistega norega ruskega zapora. Verjetno bi bila drugačna. A prav od prijateljev, ki so ostali v Ukrajini, sem kasneje prejela najdragocenejše lekcije.

Toda kaj je bilo vaše vprašanje?«

Kaj bi se zgodilo z vašim pisanjem, če bi ostali v Ukrajini?

»Ne vem, ali je bila odločitev za korake, ki sem jih naredila, pametna ali ne, vendar zdaj je, kar je. Težko rečem, kako bi pisala in ali bi še pisala, če bi ostala. Tedaj sem že imela objavljenih kar nekaj knjig. Verjetno bi pisala naprej, ne vem pa, ali bi od pisanja lahko živela. Delala sem tudi kot novinarka, vse do trenutka, ko sem odšla. Ukvarjala sem se z raziskovalnim novinarstvom, vendar to ni bilo zame. Bilo je resnično težko.

V Avstriji sem začela premišljevati, kdo zares sem. In šele tam sem se začela opredeljevati kot pisateljica. V Ukrajini se nikoli nisem imela za pisateljico. Predstavljala sem se kot novinarka. Ampak tedaj sem bila mlada.« (nasmešek)

V knjigi o Ukrajini govorite kot o naciji …

»Kot o politični naciji, da. Seveda obstajajo različne identitete, a moja je ta, da sem v političnem smislu Ukrajinka. Moram pa reči, da so razmere zdaj izjemno temačne. Trenutno sploh ne morem zares pisati. Tri leta sem neprestano pisala – a ne literature, temveč članke, govore, predvsem za nemški govorni prostor. Nekaj, kar lahko počnem, da sem koristna. Medtem pa moji kolegi, ki živijo v Ukrajini, prestajajo pravo nočno moro.«

Živimo v času vojne, ko je težko spregovoriti z jezikom literature. In je laže pisati z jezikom resničnosti.

»Ker moramo razmišljati o tem, kako preživeti.«