AirBeletrina - Televizija, ki jo je navdihnila klasika: od Ojdipa in Kreona do Walterja Whita in Dona Drapera
Montaža 12. 8. 2013

Televizija, ki jo je navdihnila klasika: od Ojdipa in Kreona do Walterja Whita in Dona Drapera

Plakat, ki napoveduje zadnjo sezono serije Kriva pota.

Včeraj se je začela zadnja sezona kritiško opevane televizijske serije Kriva pota (Breaking Bad). Z napetostjo čakamo, kaj se bo zgodilo Walterju Whitu, junaku, ki se je spremenil v negativca; iz prijaznega učitelja kemije, ki je začel variti metamfetamin (crystal meth), da bi si lahko privoščil zdravljenje, v preprodajalca drog, ki izgublja nadzor nad sabo. Morda se bo celo moral znebiti svojega pomočnika in učenca Jesseja (pa tudi svojega svaka, policista, ki mu je na sledi, in žene)? Drama o družinski krizi, nevarnem precenjevanju lastnih sposobnosti, umoru, maščevanju ter naklepih očetov ali očetovskih likov, ki skušajo umoriti svoje sinove (in obratno). Sliši se kot sodobna televizija – in to tudi je. Vendar se sliši tudi kot spletka iz zgodovine antičnega Rima, pravzaprav pa se enake zgodbe pojavljajo tudi v 5. stoletju pr. n. š., v grških tragedijah Ajshila in Sofokleja.

O izvoru zgodb in likov

Vsi poznamo rek, da slabi umetniki kopirajo, dobri kradejo. Nekaj podobnega velja tudi za televizijske pisce. Nič novega ni, če kdo ukrade zgodbo ali predlogo za lik. Shakespeare si je večino svojih zgodb sposodil od klasičnih virov. Aristotel je bil prvi, ki je obravnaval format zgodbe in predstavil idejo o zgodbi z začetkom, sredino in koncem. Ugotovil je, da morajo biti dejanja znotraj zgodbe povezana, prepričljiva (v okviru konteksta zgodbe, ki lahko vsebuje nadnaravno) in nujna za zgodbo, ki jo imamo pred seboj. Če razčlenimo dogajanje v zgodbah, ki jih gledamo, beremo, pišemo in govorimo danes, se lahko strinjamo, da obstaja omejeno število klasičnih predlog, ki jim sledi večji del umetnosti. Prepoznavanje klasičnih elementov, ki se pojavljajo v najboljših dramah današnjega časa, ni le vaja, ki vas bo spremenila v zvezdo naslednje koktajl zabave; še pomembneje je, da človek spozna, kako malo smo se v tisočletjih spremenili. Od antičnega Ojdipa, Kreona in Antigone do današnjih bleščečih se protagonistov digitalne dobe: Walterja Whita, Tonyja Soprana in Dona Draperja.

Satira versus humoristična nadaljevanka, Juvenal versus John Stewart

Skuštrani Kramer v epizodi Seinfelda z naslovom The Muffin Top zaloti Jerryja s škatlico ženskih britvic Gillette in ga pograja, ker si je pobril prsi. Dobrih 1900 let pred to epizodo je rimski pisec Juvenal pričel s trendom šal, ki opisujejo čudaške pričeske in nadute moške, ki se brijejo po celem telesu (vključno z vražjimi dlakami na zadnjici)

Sodobna komedija in drama klasični Grčiji in Rimu dolgujeta vse. Dr. Sarah Nix, strokovnjakinja na področju literature 1. stoletja, piše, da tako satirična komedija v slogu oddaj The Daily Show, The Colbert Report in Saturday Night Live kot tudi situacijska komedija (v humorističnih nadaljevankah) izvirata iz antike. Če bi slišali za oddajo, v kateri se strogi oče pregovarja z uporniškim sinom, medtem ko ima vse pod nadzorom pametni služabnik v ozadju, bi se upravičeno spomnili na nanizanko z naslovom Princ z Bel-Aira. Lahko bi pomislili tudi na serije Mr. Belvedere, All in the Family ali Črni Gad. V resnici pa bi se opis ujemal tudi s Plavtovima Dvojčkoma (Menaechmi), Terencijevima Bratoma (Adelphoi) ali katerokoli drugo rimsko komedijo iz časa 200–100 pr. n. š. Plavt in Terencij sta botra situacijske komedije, ki vsebuje šaljivo družinsko dinamiko in razmerja, kjer smeh in zgodba temeljita na nesporazumih, zmotnih identitetah in uporniškem vedenju. Vendar pa sta se tudi Plavt in Terencij učila od grških predhodnikov, kot je npr. Menander, ki je prvi vpeljal stereotipne like, kakršni so staromodni oče (Archie Bunker iz All in the Family), težavna tašča (Marie v Raymonda imajo vsi radi) in prebrisani služabnik (Mr. Belvedere).

Medtem ko so se humoristične nadaljevanke razvile iz Plavta, so današnje najboljše satire potomke Juvenala. Satire so tematske in zabavne le tistim, ki poznajo njihov kontekst, trende (britje telesa) in posameznike, iz katerih se norčujejo. Juvenalov humor je vseboval sodobno politiko omalovaževanja ljudi, ki so se imeli za bogate, lepe, vplivne in veličastne – dregnil je v njihove napihnjene ege.

Klasična tradicija En-Tomed

Na moji pisalni mizi leži težka knjiga s približno 1000 stranmi, The Classical Tradition, ki so jo napisali trije priznani strokovnjaki (Anthony Grafton, Glenn W. Most in Salvatore Settis), izdala pa jo je Harvard University Press. Knjiga je velikanska enciklopedija vpliva klasične Grčije in Rima skozi zgodovino, od asteriska do Asterixa, in je ravno pravi uvod v vprašanje, kako lahko poznavanje klasikov izboljša naše razumevanje in spoštovanje današnjih najpopularnejših TV serij. Predvsem je treba vedno znova poudariti, da tovrstno sposojanje ni nič novega: Plavt je črpal od Menandra, Shakespeare od Plavta, po katerem sta se zgledovala tudi Molière in Goldoni. Christopher Celenza, direktor American Academy of Rome pravi, da so pisatelji v renesansi pogosto oblikovali nove različice antičnih zgodb; tako je Machiavellijeva igra Clizia posodobljena oblika Plavtove Casine. Obe igri sta satiri o starem gospodu, ki se zaljubi v mlado žensko; ena napisana v 1. stoletju, druga pa v prvi polovici 16. stoletja – takrat so se njegovi prijatelji norčevali iz Machiavellija, ker se je, poročen moški, zaljubil v mlado kurtizano. Kot pravi Celenza: »Machiavelli uporabi klasiko, da se lahko norčuje na lasten račun in zabava sodobno občinstvo.« Vendar je na tem še več: od renesanse naprej smo kulturi klasične Grčije in Rima idealizirali in nanju gledali kot na utelešenje civilizacijskega vrhunca. Moderna dela, ki so se nanašala na klasična, jih nadgrajevala ali reinterpretirala, so se zato zdela še posebej pomembna.

Sopranovi kot antična tragedija maščevanja

Produkcije 21. stoletja so, prav tako kakor njihove renesančne predhodnice, na račun svojih klasičnih predlog deležne večje kritiške pozornosti. Sopranovi so zaradi svoje kompleksnosti in vsebine postali univerzitetni predmet. Serija je mnogo več kot le zabava – prodira v bistvo tega, kaj pomeni biti človek, hkrati pa predstavlja groteskne pošasti v obliki človeka. To je verjetno najbolj očitno v Livii, mami Tonyja Soprana (ki ima klasično antično rimsko ime – za vsak primer, če bi slučajno zgrešili povezavo). Livia vodi družinski matriarhat, se pretvarja, da je odvisna od svojega sina Tonyja, v resnici pa načrtuje njegov umor, da bi na njegovo mafijsko mesto spravila strica Juniorja. Sarah Nix Livie ne vidi kot kopije specifičnega zgodovinskega ali dramskega lika, ampak kot skupek dveh najbolj vplivnih žensk antičnega Rima: žene Gaja Avgusta Oktavijana, Livije, in matere cesarja Nerona, Agripine. Obe sta izbirali kralje, kovali ali izvedli umore in vlekli niti iz ozadja. Agripina je morila, da bi prišel njen sin hitreje na prestol. Podobno je s Tonyjevo dvolično naravo – lik, ki je lahko videti kot plišasti medvedek ali pa požrešni grizli ter spominja obenem na Herkula iz Evripidovih iger iz 5. stoletja pr. n. š. in na dvoličnega boga vstopanj in izstopanj, Janusa.

Don Draper ali moderni Ojdip

Oglaševalci (Mad Men) so drama v kontekstu umetne družine – delovnega mesta. Don Draper je človek, ki si je priredil življenje tako, da je prevzel identiteto mrtvega vojaka, s katerim se je boril v korejski vojni. Imel je agresivnega očeta, katerega je želel umoriti v svojih fantazijah (očetomor kot pogosta tema klasične literature in zgodovine, najbolj znana iz Sofoklejevega Kralja Ojdipa). Christopher Celenza meni, da je »kot Ojdip, tudi Don Draper zmeden glede svoje identitete – pozabil je večino svoje preteklosti, izbrisi pa se pokažejo in zapolnijo praznino med občasnimi prebliski. To gledalcu razkrije prav toliko kot Ojdipovo tragično spoznanje o samem sebi: da je spal z lastno materjo in ubil svojega očeta.« Najbolj zanimivi fikcijski liki sodobne televizije imajo tragične napake, ki jih lahko pahnejo v prepad. Aristotel je za to uporabil izraz hamartia, ki dobesedno pomeni »manjkajoči znak«; beseda, za katero Celenza pravi, da je vzeta iz lokostrelstva. Don Draper se svoje tragične pomanjkljivosti najbrž zaveda – vidimo ga, ko bere Danteja (še en post-klasični avtor, ki je obiskal klasike; dobesedno obiskal – med svojim potovanjem po posmrtnem življenju) in verjetno ob tem premišljuje, kako globoko lahko pade in v katerem delu Dantejevega pekla mu je usojeno končati. Kadar mu gre dobro, je Draper videti kot glamurozni bojevnik, vendar pa ima več kot le eno Ahilovo peto.

 O nevarnosti in ošabnosti, od Antigone do serije Kriva pota

Mimogrede, pri Homerju je Anthony Grafton našel tudi korenine serije Skrivna naveza (The Wire): »Pomislite na Iliado, ko so poveljniki izdali svoje vojake … Toliko likov ima aristeio (v epih: najboljši trenutki lika, ki se pokažejo, ko je v bitki) le zato, da bi jih ubili in nazadnje lažno pokopali. Ne vem, koliko so na to mislili ustvarjalci, vendar so vzorci ravno toliko klasični, kot so detajli in prostori sodobni.«

V Walterju Whitu, antijunaku serije Kriva pota,vidi Anthony Grafton posnetek Kreona, lika iz Sofoklejevega Kralja Ojdipa. »Kar me najbolj preseneča, je vloga usode in preobrazbe Walterja. Podoben je Kreonu iz Antigone, in videti je, da bosta končala na zelo podoben način.«Kreon se iz prijaznega, pozornega manjšega lika v Kralju Ojdipu spremeni v nasilnega, težavnega rablja v Antigoni, ki kmalu obžaluje svojo odločitev o pokopu žive Antigone, saj to posledično pripelje do samomora njegovega sina in izumrtja vsega, za kar se je boril. Walter White naj se torej pazi svoje ošabnosti in usodnih napak.

Od Ajshila do Princa z Bel-Aira se je le malo spremenilo

Vse od antične Grčije do danes so nas ganile zgodbe o ljubezni, ljubosumju, maščevanju, izgubi, družinskih krizah, uporništvu, smejali pa smo se nesporazumom, družinski dinamiki in tistim, ki se imajo za nekaj več. Ljudje so se zaljubljali, čutili tesnobo ljubosumja in neuslišane ljubezni, jokali ob izgubi ljubljene osebe, se upirali nadzoru svojih staršev in sanjarili (vendar, upamo, ne tudi izpeljali) o morilskem maščevanju vsaj od časa atenskega imperija. Enako kot smo se norčevali iz sramežljivega britja telesa, čudaških pričesk, lažnivih politikov in našopirjene družbe iz časa Ajshila in Juvenala, Shakespearja in Molièra pa do Princa z Bel-Aira in The Colbert Reporta. Ljudje so se bore malo spremenili. Kar se je spremenilo, sta videz osnovnih človeških lastnosti in tehnologija zabave. Od gledanja izumetničenih ljudi v maskah, ki recitirajo zgodbe v kamnitih amfiteatrih, do gledanja hiper-realizma na ploskih zaslonih. Osnovne komponente pa ostajajo iste že vso tisočletje. Orodje maščevanja se je premaknilo z noža na pištolo, rezilo satire pa ostaja enako. Tudi razlogi za maščevanje (ljubezen, ljubosumje, nadzor) ostajajo nespremenjeni.

Ali morate v Walterju Whitu prepoznati Kreona, videti Livio Soprano kot moderno ekvivalenco morilske matere ambicioznih rimskih cesarjev in v Kramerjevih opozorilih glede britja telesa prepoznati Juvenalove igre, zato da bi uživali ob gledanju serij Kriva pota, Sopranovi in Seinfeld? Seveda ne. A ko uživamo ob gledanju nadaljevank in oddaj, se je prijetno zavedati dolgožive tradicije našega početja; da spremljamo zgodbe, ki so si jih pripovedovali naši predniki, medtem ko je morski vetrič med posedanjem po kamnitih stopnicah amfiteatra premikal njihove tunike.

 

Besedilo je prevedla Lisa Mislej.