Objavljamo 16. poglavje iz romana Zbiralec svetov Ilije Trojanowa. Njegov protagonist je britanski raziskovalec, prevajalec, pisatelj, vojaški častnik, etnolog, lingvist, vohun, kartograf in diplomat Sir Richard Francis Burton, ena najbolj ekscentričnih figur 19. stoletja. Bil je prvi Evropejec, ki se je udeležil svetega romanja v Meko, preučeval je življenje in filozofijo indijskih brahmanov ter v celoti prevedel Tisoč in eno noč ter Kamasutro.
Noč bo pregnal z brco. Spodil zadnje more. Zunaj je neki osamljenec pljuval med škripajočimi koraki; kot da se mu mudi, da bo prvi naletel na zoro. Vrane so trgale preostanek tišine s hrapavimi kljuni. Stal je pri oknu in pritiskal čelo na žično mrežo. Nekdo je zakuril ogenj v pozdrav in za pripravo prvega čaja tistega dne. Vonj gnoja je vel od kadečih se njiv kot neumita roka. Zrak je bil hladen, za sled vlažen. Slišal je, kako Naukaram odpira vrata in odlaga pladenj. Natipal je čajnik, nalil črni čaj v skodelico in nakapljal vanj malo mleka. Ko je približal skodelico ustom, je opazil, kako se je zora priplazila v sobo. Kot da jo je sram, da je noč prebila nekje drugje. Užival je v toploti skodelice v roki, nato je začutil, kako mu pritiska prsi na hrbet. Na ta način ga je pozdravljala. Boš požirek čaja, jo je vprašal. Čeprav je vedel, da bo odklonila. Posteljo je lahko delil z njo, ne pa čajne skodelice. Nikoli ni jedla skupaj z njim. Živela sta na istem zemljišču, a je on moral jesti sam. Tako se spodobi, mu je rekla. Pozive in vabila je odklanjala, kakor je vselej odklanjala, da bi z njim prebila vso noč. Ko se zbudiš, bom spet tu. Obljubo je držala – in ohranjala razdaljo. Zahtevala je, nasprotno kot kurtizane, s katerimi je bil dotlej legel, naj ugasne vse luči, preden se je slekla. To je bil njen pogoj od vsega začetka. Upošteval je željo, imel jo je za izraz intimnosti. Prvikrat mu je mesec nežno pomagal. Imel je roke, samo da je gledal njeno kožo. Poskusil jo je poljubiti na usta, zaprla je usta. Vzburjalo ga je, da se mu je predajala, ne da bi se odprla. Bila je spretna, vešča kot druge kurtizane. Na nič mu ni bilo treba misliti, sprejemati nobenih odločitev, potrebe mu je izpolnjevala, preden je kaj rekel. Gledam jo pri delu, mu je šinilo skozi pokončno glavo, misel ga je streznila in njegov orgazem je bil zato pri rojstvu nem. Nato, oči še odprl ni spet, je takoj vstala, zaslišal je stopanje bosih, vse tišjih korakov. Ni se vrnila. Po nekaj takšnih nočeh je Naukarama seznanil z dejstvom, da se bo Kundalini vselila v bubukhano. Naukaram je bil vesel, odkrito vesel, se je zdelo Burtonu in ganilo ga je, da Naukarama tako skrbi, da mu bo dobro. Neke noči, kajti le ponoči je bilo dovolj hladno, da se je dalo zdržati kožo drugega človeka, jo je prijel za roko, ko je hotela vstati. Protestirala je. Nazaj moram, je rekla. Čisto malo, ostani še, prosim. Naslonila se je nazaj. Prižgal je leščerbo in jo odložil pod njenimi nezaupljivimi pogledi. Potegnil ji je stran sari, ki ji je prekrival telo, hotel si jo je ogledati, njeno kožo barve temnega dima. Vse na njej je hotel videti, a si je z roko takoj pokrila sram in z drugo neuspešno skušala zakriti prsi. Nazadnje se je, brezupno izročena njegovi radovednosti, zravnala in mu z obema rokama pokrila oči. Branil se je, kolikor malo se je le mogel, razširil je nožne prste in ona se je pričela smejati kakor voda, preden zavre. Objel jo je, še vedno slep, objel je njen smeh. Dobro se je začelo, si je mislil. Ko bi le vedel, ali je njej všeč z njim.
Ni mu je bilo lahko vprašati, nekaj dni je trajalo, preden je zbral dovolj korajže. Tebi mora biti všeč, gospod moj, je rekla zaskrbljeno. Saj mi je všeč. Potem sem srečna tudi jaz. Ni bil ton in tudi ne izraz na obrazu, nekaj drugega mu je sprožilo nezaupanje. Besede so se mu zdele vnaprej pripravljene. Naukarama bo moral vprašati. Ne direktno, seveda ne. Kak obraz bi naredil, če bi ga poklical med kopeljo, na primer: Izvedi, ali zadovoljujem Kundalini. Pravzaprav skoraj škoda, da si tega heca ni mogel privoščiti. Namesto tega se je skušal pritipati od namiga do namiga, z zakodiranim jezikom. Navkljub vsej Burtonovi previdnosti je bil Naukaram zgrožen. Občasno je reagiral nesorazmerno. Vihal nos kot kaka guvernanta. Ti si pa nekam kreposten zvodnik, mu je Burton že skoraj rekel. Sahib, kaj ste nezadovoljni z njo? Ne, niti najmanj. Rad bi le, da bi se Kundalini in jaz še bolje razumela. Kaj ne izpolnjuje vaših želja, sahib? Rad bi več izvedel o njenih željah, za to gre. Ni navada, da bi imela želje. Razumem, ne moreš mi pomagati. Kako da ne, sahib, zmeraj vam lahko pomagam, zmeraj.
Naslednjega večera je Kundalini izjavila z obotavljivim neodobravanjem, da se brije samo tam, kamor ga pogledajo vse ženske, in ne tam, kamor pogleda le ona. Priznajmo, bilo je protislovno. Morda ga je hadžaum zato hotel obriti v polsnu. Zdaj se bo moral pa sam. Nekega drugega dne, ležal je izpit na hrbtu, ona na rami ob njem, je lahkega jezika, šaljivo govorila o svoji stari mami, ki je razdelila moške v razne skupine, kot da so živali. In kam spadam jaz? Med zajce, je odgovorila. Ni zvenelo kot poklon. Katere so pa še druge kategorije? So še biki in žrebci. Ti so verjetno boljši? je vprašal. Ne, zajec ni pomanjkljivost, razen hitrega zajca. So tudi počasni? Odkimala je, pritrjevaje. Počasni in polhitri. Tudi pri bikih in žrebcih? Ja. Hitrost, kaj to pomeni? Čakaj, saj si predstavljam, gre za podaljševanje užitka? Ja, za to gre, da počakaš na žensko, na njen vrhunec. Ženska ima vrhunec? Burton je govoril prehitro, in nemudoma mu je bilo žal. Zgroženo ga je pogledala. In ti, je obotavljivo vprašal, si ga doživela, z nama? Prikimala je, zanikaje. Ker sem hitri zajec? Ja, pri meni traja. Kako dolgo? Odvisno od tega, ali ti čas leži na jeziku. Še nisi nikoli slišal za iškmak, umetnost upočasnjevanja vrhunca? Ne, gotovo ne. Poznam druge odlične umetnosti, umetnost lova na lisico, umetnost sabljanja, umetnost potiskanja kroglic po zeleni polsteni površini, umetnosti upočasnjevanja vrhunca, ne, te pa ne poznam. Pri nas je ne prakticirajo, pri nas en vrhunec drvi za drugim. Še nasmehnila se ni. Naučila te je bom, je rekla resnobno, ne da bi se ozirala na njegovo režanje. Če hočeš. In odgovoril je z resnobnostjo, v katero se je moral prisiliti: ja, rad bi doživel tvoj vrhunec. Hočem biti vzrok zanj. Dal ji je roko na ramo in si ogledoval kontrast. Zakaj si tako temnopolta? Obrnila se je k njemu in ga strogo pogledala, kot da ji je zastavil neumestno vprašanje. Nagnila se je nadenj, dokler je od same bližine ni mogel več videti. Ker sem se rodila na dan mlade lune, je šepnila. Oči so se ji kresale kakor ognjemet.
Ko sta naslednjič ležala skupaj, ona na njem, njegovo vzdihovanje je razkrivalo vihar, ki se je v njem pripravljal na izbruh, se je ustavila, se nehala premikati, mu položila roke na prsi in pričela govoriti, medtem ko je obsedela na njegovem utripajočem začudenju, govorila kompletne stavke, v domačnem tonu, ki je mimogrede pripovedoval in vendarle zahteval vso njegovo pozornost. Sunke je moral umiriti, da bi lahko sledil njenim besedam, ki so govorile o kobra-kurtizanah, katerih telesa so leta dolgo navajali na strup, najprej s kapljo, potem z več, količino so stopnjevali, dokler niso jemale po čajno žličko na dan. Nazadnje so bile v stanju, da so lahko popile poln kozarec strupa, ne da bi jim škodil. Toda njihov pot, slina, ljubezenski sokovi so bili tako strupeni, da je bil vsak, ki je z njimi spal, obsojen na smrt. Še kdor bi jim pobrisal solzo in si jo prinesel k ustom, bi umrl. Razumeš, poželenju so se smele predati samo, če so hotele kakega moškega umoriti. Nič drugega niso bile kot najete morilke v vladarjevi službi. Nikogar niso smele ljubiti. Zastrupile so vsakogar, ki se jih je dotaknil, vsakogar, ki jih je poljubil, ne glede na to, ali so ga prezirale ali ljubile. Si sploh moreš predstavljati njihovo nesrečo? Burton je negibno obležal na postelji, njegov ud trditev, ki jo je vzel nazaj. Praskala ga je po prsih. Zgodbe še ni konec, je rekla. Bil je pesnik, morda najbolj nadarjen v vsej deželi, ki se je zaljubil v eno teh kurtizan, samo da jo je zagledal, verjetno najlepšo žensko tistega časa. Ni bil kak neobrzdan, sanjav mladenič, ne, bil je izkušen mož, poznal je pravila dvora in zakone čustev. Dolgo časa se je trpinčil, bil je ves poln dvomov, ali naj ji izpove ljubezen. Ko se je ravno mukoma za to odločil, ga je nagovorila ona, na bregu Džamune. Želela je, naj jo poučuje sanskrt. Edinole to znanje ji manjka med umetnijami, ki pripadajo kurtizanam. Dobil je vladarjevo dovoljenje, da jo vsak dan uči. Kundalini se je nagnila naprej, z lasmi ga je božala po obrazu, nato se je spet zravnala, roke so izginile, začutil je, kako mu gre z nohti po notranjih straneh stegen. Dobro me poslušaj, je rekla. Kurtizana se je zaljubila v pesnika, postopno, skozi leta skupnega študija, tako počasi, kot se je nekoč navajala na strup. In nekega dne mu je izpovedala dvojno priznanje, priznanje svoje ljubezni in obenem še priznanje svoje smrtonosnosti. Pogosto premišljujem, kaj je pesnik čutil v tem trenutku, ko se je rojevala njuna obojestranska ljubezen, mrtvorojena. Ni se več odvrnil od nje. Sklenil je, da se bo združil z ljubljeno, tudi če bo samo enkrat samkrat. Razumeš, vzel je nase, da bo zlorabo, ki se je zgodila tej ženski, izravnal. Burton je vzdrgetal. In potem? To je tisto nenavadno, zgodba pozna nešteto inačic, le v enem so si vse enake: on umre, seveda; a v smrti so se njegove obrazne poteze zmehčale v blaženost, ki jo spoznajo samo tisti, ki so uzrli vhod v odrešitev. Kundalini se ga ni več dotikala, iztegnila se je ob njem in mu šla z nohtom kazalca čez omehčani ud. Tole, gospod moj, je bila umetnost upočasnjevanja vrhunca. Ko si boš opomogel od moje zgodbe, lahko spet začneva. Gledal jo je z novimi očmi. Rad bi ji dal poljub, ob katerem bi pozabil, kdo ona je in zakaj leži v tej sobi. Ni bil tak kot njen pesnik. Pri sebi je odkril strahopetnost, kjer je nikoli ne bi zaslutil.
